SiolNET. Novice Slovenija
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Psihiater Andrej Kastelic: Odvisnost uspešno zdravimo, ne pa pozdravimo

1

termometer

Ni nujno, da bo vsak, ki začne jemati droge, razvil odvisnost. To je namreč odvisno od različnih dejavnikov, med drugim tudi od dedne zasnove, pravi psihiater Andrej Kastelic.

Andrej Kastelic je zdravnik, specialist psihiater, in predstojnik Centra za zdravljenj odvisnih od drog Psihiatrične klinike Ljubljana že vse od njegove ustanovitve. Od leta 1995 vodi tudi Koordinacijo centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od drog pri ministrstvu za zdravje. Študiral je na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, kjer je diplomiral leta 1981, specialist psihiatrije pa je od leta 1989. Med drugim je svetovalec Svetovne zdravstvene organizaciji, imel je več kot tisoč predavanj s področja odvisnosti, organiziral je številne konference in za svoje delo prejel že več nagrad.

Odvisnost je kronična bolezen. Dolgotrajna in napredujoča, če je ne zdravimo, opozarja predstojnik Centra za zdravljenje odvisnih od drog Andrej Kastelic. Kako zdraviti odvisnost in kako uspešna so pravzaprav zdravljenja? Kot je poudaril naš sogovornik, ni treba, da morajo ljudje priti do dna, preden storijo spremembo.

Kdaj lahko govorimo o odvisnosti? V možganih imamo sistem za nagrajevanje, ki ga imajo vsi sesalci, ne samo ljudje. Ta sistem deluje tako, da nam tista vedenja, ki so pomembna, da kot vrsta preživimo, se pravi hranjenje, pitje, razmnoževanje, prinašajo ugodje. To ugodje si tudi zelo hitro zapomnimo in si ga želimo ponavljati. Vemo, da nekatera vedenja, kot je na primer hranjenje, povečajo količino kemičnega prinašalca dopamina v središču za ugodje za 150–200 odstotkov, podobno je tudi, ko kaj spijemo. Orgazem to poveča za približno od tri do štirikrat, se pravi za 300–400 odstotkov, nekatere droge, kot so amfetamini in drugi stimulansi, ki najbolj izrazito dvigujejo dopamin v tem področju, pa približno do 1000 odstotkov. To so seveda takšne koncentracije prinašalca, da ga možgani ne prenesejo, prej ali slej se pojavijo spremembe, okvare. To se kaže tako, da ne znamo doživljati ugodja na drug način oziroma da nam ti običajni stimulansi več ne zadostujejo, ker niso dovolj močni, hkrati pa tudi hlepimo po tem, da bi občutek ponovili. To je tisto slo, poželenja, ki je pomemben, da se vedenje nadaljuje.

Nekatere droge in druge kemične sestavine povzročajo pri tem še tako imenovane abstinenčne znake, kar pomeni, da se na primer pojavijo simptomi odtegnitve, kot so nespečnost, nemir, bolečine in podobni znaki.

Poleg tega se v možganih utiri sistem doživljanja ugodja. Isti sistem pa ni namenjen samo doživljanju ugodja, ampak tudi shajanju s stisko, z duševno ali telesno bolečino. Obstajata dva glavna razloga, zakaj ljudje jemljejo kemične ali psihoaktivne substance. Prvi je, da se želijo s tem počutiti boljše, ker jim na drugačen način ne uspeva. To je stvar, ki jo poznamo z vsake zabave ali praznovanja. Drugi je, da si ljudje olajšajo shajanje s svojo telesno, duševno bolečino in s stresnimi položaji.

Kateri dejavniki privedejo do odvisnosti. Kakšno vlogo, če sploh kakšno, ima pri tem dednost? Razlogov, zakaj se pojavi odvisnost, je več. Mladostniki raziskujejo stvari okoli sebe, iščejo vzburjenja. Po tem, ko nekdo poskusi mamilo, pa je zelo pomembno, kakšna je njegova dedna zasnova. Vsaj v 50 odstotkih je od dedne zasnove odvisno, ali se pri nekom odvisnost razvije. To pomeni, da droge tem ljudem nekako bolj ustrezajo, ko se razvije odvisnost, pa jo tudi težje zdravijo.

Tu so še dejavniki vzgoje, pridruženih duševnih motenj, stisk in tako dalje. Pri odvisnostih se pojavi težava s slabšim nadzorom. Ljudje se težje nadzorujejo, mehanizmi v možganih se porušijo in znanje medicine danes je takšno, da se ta ranljivost za odvisnost nekako vzdržuje tudi takrat, ko ljudje že vzpostavijo abstinenco in končajo odvisnost. Ko namreč substance znova vnesemo v sistem, se ta poruši, odvisnost pa spet aktivira.

Lahko vsak razvije odvisnost? Ni nujno, da bo vsak, ki začne jemati droge, razvil odvisnost. To je namreč odvisno od vseh prej omenjenih dejavnikov in od človeka samega, okolja in droge. Različne droge imajo različen zasvojitveni potencial. Največjega ima nikotin, pri čemer okoli 50 odstotkov ljudi, ki kadijo, razvije odvisnost, sledijo opijati, odvisnost nanje razvije približno 40 odstotkov uživalcev, pri alkoholu in nekaterih drogah, kot je marihuana, ter nekaterih psihoaktivnih zdravilih pa je tistih ljudi, ki razvijejo odvisnost, od 10 do 15 odstotkov.

Odvisnost je kronična bolezen, dolgotrajna in napredujoča, če je ne zdravimo, hkrati pa je to bolezen, ki se vrača. To je značilnost vseh kroničnih bolezni in vse kronične bolezni niso samo bolezni. Pomenijo odvisnost in življenjski slog. Na primer debelost, depresija, astma, visok krvni tlak. Ne gre samo za bolezen in vpliv okolja, ampak tudi to, kaj mi počnemo s to boleznijo. Koliko s svojim načinom življenja, s premalo gibanja, preveč hrane, stresom stanje poslabšujemo.

Zato pri zdravljenju katerekoli odvisnosti, ni zadosti samo, da ljudje drogo prenehajo jemati ali spremenijo vedenje, spremeniti morajo tudi življenjski slog. Sicer se stanje spet poslabša.

Kakšno je zdravljenje in kakšni so ti programi? Odvisnost je ena sama bolezen in pri različnih tipih odvisnosti ni veliko razlik. Za nekatere odvisnosti imamo sicer zdravila, s katerimi si lahko pomagamo, drugod jih nimamo.

Najprej je na vrsti kognitivno-vedenjski pristop, kjer odvisnemu človeku predstavimo njegovo odvisnost, mu razložimo mehanizme, mu povemo, da za to svoje vedenje ni kriv samo on in da to lahko spreminja. Verjamemo in imamo izkušnje, da je odvisnost mogoče uspešno zdraviti, ni je pa mogoče pozdraviti. Človek, ki je bil enkrat odvisen, mora biti vedno bolj pazljiv, da se mu simptomi ne povrnejo, kot pa nekdo, ki ni bil. In nekdo, ki nima genetske nagnjenosti, ima manj možnosti, da bo postal odvisen, kot nekdo, ki jo ima.

Izobraževalnemu delu nato sledi učenje tehnik. Kako se izogniti tveganim položajem in kako se v teh trenutkih odzvati drugače, ne z odvisniškim vedenjem.

Dve tretjini ljudi, ki se zdravijo zaradi bolezni odvisnosti, ima potem še nekatere druge težave, stiske, pri katerih jim moramo prav tako pomagati. To pomeni, da jim omogočamo celostno pomoč in rehabilitacijo.

Zdravljenje tako sestavlja faza priprave, ko jim pomagamo se odločiti za spremembo. Potem ko to spremembo uspešno izpeljejo, pride najtežji del. Ko vzpostavijo abstinenco ali ko imajo jemanje pod nadzorom, je na vrsti faza vzdrževanja spremembe, da se vedenje ne obnovi.

Ob tem vedno poudarjam, da ne verjamem, da morajo ljudje priti do dna, preden storijo spremembo.

Kolikšni pa so stroški zdravljenja odvisnika? Zelo različni. Odvisno je od tega, kakšen pristop je potreben. Vsi zdravstveni programi zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog v Sloveniji stanejo letno okoli pet milijonov evrov. Približno polovica denarja gre za zdravila in preiskave, polovica pa za delo osebja. V povprečju tako zdravljenje enega odvisnika od opioidov v vzdrževalnem zdravljenju s substitucijskimi zdravili, pri čemer govorimo o dolgotrajnem zdravljenju, stane od tisoč do 1.300 evrov na leto. Vendar se vsak evro, namenjen zdravljenju, povrne vsaj sedem krat.

Če pa vključimo še stroške pravosodnega sistema, zaporov, policije, sodišča, je ta strošek vsaj ena proti 15. Hkrati tu niso vključeni stroški trpljenja odvisnikov in njihovih bližnjih, izgube delovnih mest, neplačanih davkov in vsega drugega.

Kakšne so vaše izkušnje z uspešnostjo zdravljenja? Glavna stvar pri zdravljenju je, da človek ostane živ, kajti odvisnost je bolezen, zaradi katere se umira. Smrtnost ljudi, ki jemljejo droge, je vsaj 40-krat večja kot pri tistih, ki jih ne jemljejo. Tudi če se zdravijo, se ta smrtnost zmanjša od štiri- do petkrat, vendar je še zmeraj desetkrat večja, kot v primerljivi skupini ljudi. Manjše so tudi možnosti različnih okužb.

Glavni uspeh zdravljenja je torej, da je človek živ, potem lahko naredimo še marsikaj drugega. Če kot merilo poudarimo dosmrtno abstinenco, je takšnih približno tretjina. To je ista napoved kot pri drugih kroničnih boleznih.

Druga tretjina oseb, ki se zdravijo zaradi odvisnosti, je takšnih, ki imajo obdobja krajše ali daljše abstinence, lahko večletne abstinence, a se zgodi spodrsljaj, torej ponovitev vedenja, zato jo mora potem spet vzpostaviti. Podobno, bi lahko zopet rekli, kot pri kateri drugi kronični bolezni.

Tretja tretjina pa je tistih, ki jim ne uspe vzpostaviti dolgotrajne abstinence, vendar tudi pri teh ni potrebno, da umirajo, da se okužijo, da so v kriminalu. So oblike, ki jim omogočajo, da je njihovo življenje vseeno dobro.

Kaj pa prepoznavanje odvisnosti. Kako jo prepoznamo na primer pri otroku ali pri partnerju? Klasično odvisnost od nikotina in alkohola kar dobro prepoznamo. Pri drogah gre običajno za druge, posredne znake. Pri otrocih na primer poslabšanje uspeha v šoli, izogibanje aktivnostim, zapuščanje stvari, starši ne vedo, kje je, kaj se z njim dogaja. Čeprav je kak mladostnik lahko takšen tudi iz drugih razlogov, ni nujno, da je ravno zaradi drog.

Najbolj zanesljivo sredstvo za ugotavljanje, ki pa jih doma ni smiselno uporabljati, so testi ugotavljanja prisotnosti na primer metabolitov, psihoaktivnih snovi v slini ali urinu. Te uporabimo, ko je sum že precej velik.

Katere droge so najpogostejše? Imamo tri skupine drog, pri čemer govorimo o nezakonitih. Najbolj razširjena je uporaba kanabinoidov, torej marihuane oziroma konoplje.

Sledi skupina uživalcev opiatnih drog, heroina. Te pogosto združijo z jemanjem drugih vrst drog in tudi z uporabo zdravil.

Tretja skupina so nove droge, sintetične, ki velikokrat niso še niti prepovedane, saj se proizvodnja prilagaja hitreje kot zakonodaja. Pri tem prežita na uživalce dve nevarnosti, kajti nikoli ne veš, kaj si kupil, pogosto pa ljudje podcenjujejo učinek teh drog in menijo, da so nenevarne, čeprav so lahko ogrožajoče.

Imate morda podatke, kolikšna je uporaba teh novih sintetičnih drog? V Sloveniji in tudi drugod po svetu ni zanesljive študije oziroma raziskave. Ne moremo natanko reči, koliko jih je. Še teh uživalcev, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od njih, nimamo preštetih. Gre za različne ocene. Za opiatne droge na primer predvidevamo, da je uporabnikov nekje od 10 do 12 tisoč, za nove, sintetične droge, pa številk nimamo.

Že prej ste omenili, da je veliko odvisnikov, ki uživajo več drog hkrati. Koliko jih je? Večina je takšnih. Mi srečujemo predvsem ljudi, ki so že odvisni. Tiste, ki vzamejo te substance nekajkrat in nimajo težav, redko srečamo. Srečujemo tiste, pri katerih se stvari že zapletejo, in med temi, ki jih zdravimo, je takšnih, ki jemljejo več drog, več kot 90 odstotkov.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin