Premalo trpimo, da bi se prestrašili ravnanja tistih, ki jih volimo

Predčasne volitve so med Slovenci vzbujale precej upanja, da se bo stanje v državi vendarle spremenilo na bolje. Tudi zato je s starimi političnimi obrazi prepričljivo pometel politični novinec Miro Cerar. So bila pričakovanja upravičena?

V raziskavi Episcentra, opravljeni v tednu po volitvah, dve tretjini anketirancev preobrata na bolje ne pričakuje prej kot v enem letu. Petina izmed njih meni, da bodo živeli bolje čez dve leti, četrtina jih izboljšanje pričakuje v treh oziroma petih letih, dobra desetina vprašanih pa v štirih letih. Kar desetina jih meni, da bo sonce nad Slovenijo znova zasijalo šele čez desetletje.

Pogled na stanje v Sloveniji je vedno bistrejši Psiholog Matej Tušak meni, da gre za pričakovane rezultate. "Stvari, ki so bile dolgo napačne, je težko obrniti v pravo smer prej kot v enem letu. Niso bile napačno zasnovane le na vrhu, temveč z napačno postavljenim sistemom vrednot v vsej družbi. Tega en sam človek, pa naj bo še tako dober, ne more obrniti v kratkem obdobju. Potreben je določen čas, da se ljudje začnejo vesti drugače in spremenijo odnos do vsega skupaj. Odgovori vprašanih so zgolj odraz tega, da se ljudje tega deloma že zavedajo," je dejal Tušak.

Še bolj kritičen je psiholog in psihoterapevt Heliodor Cvetko, ki meni, da odgovori vprašanih kažejo na to, da se pogled na stanje v Sloveniji bistri in je vedno jasnejši: "Malo je tistih, ki pričakujejo hiter preobrat, čudež. Vedno več pa tistih, ki se zavedajo, da bo, kar zadeva življenjski standard, treba verjetno pasti še nižje oziroma bodo za nujen in hitrejši preobrat potrebni še radikalnejši volilni rezultati. Večina torej na uspešno vladanje Mira Cerarja ne računa. Če mu uspe sestaviti koalicijo, zaradi raznolikosti in nujnih kompromisov radikalnejših sprememb ni mogoče pričakovati."

Agonija se bo nadaljevala Agonija Slovenije, tako meni Cvetko, se bo nadaljevala, dokler ne bo toliko kritične mase (posameznikov, volivcev), da bodo mandat enoznačno zaupali tistemu posamezniku in stranki, ki bosta najbolj zagotavljala delovanje v skupno dobro. Ter torej dobila toliko sedežev v parlamentu, da bo odgovornost za usodo države podeljena enoznačno in da bo mogoče sestaviti vlado brez gnilih kompromisov. To pa bo mogoče le, ko bomo preživeli še več osebnega trpljenja posameznikov, še hujše pomanjkanje, prikrajšanost, krivice, zlorabe …

Desetina jih sploh ne verjame, da bo kdaj bolje Za preobrat na bolje bomo v povprečju potrebovali štiri leta, menijo anketiranci. Zgolj četrtina vprašanih izboljšanje razmer pričakuje v enem letu, medtem ko je 11 odstotkov prebivalcev Slovenije prepričanih, da bolje ne bo nikoli.

"Del ljudi je vedno pesimističnih, ti še danes razlagajo, kako smo v socializmu živeli bolje kot danes, pa ni tako. Dobro so živeli zgolj tisti na položajih, preostali pa zagotovo ne. Ljudje hitro pozabljajo in svoj standard vrednotijo po primerjavi z drugimi ljudmi, ne pa po tem, kako so živeli pred dvajsetimi leti. Ljudje stvari pogosto ocenjujejo izjemno subjektivno," odgovore tistih, ki so prepričani, da bolje ne bo nikoli, pojasnjuje Tušak.

Cerar bo moral ljudi prepričati, da zmoremo Po Tušakovem mnenju je v Sloveniji najbolj problematičen pesimističen odnos do vsega. "Če ima človek še tako jasne cilje, jih bo težko udejanjil, če je splošna miselnost ljudi negativna. Negativno razmišljanje je torej ključno za izvedbo reform. Slovenija bi potrebovala voditelja, ki bi znal množice psihično prepričati, da zmoremo. Cerar lahko povleče še tako modre poteze, a če ljudje vanje ne bodo verjeli, mu ne bo uspelo ničesar spremeniti," razmišlja Tušak in dodaja, da bo čas pokazal, iz kakšnega testa je.

Na spremembe smo pripravljeni le iz ljubezni ali iz strahu "Da bo na spremembe treba čakati še leta, pa skoraj zagotavlja uspešno vzdrževanje levo-desne fronte, ki se je po desetletjih tlenja (režimovega dušenja, zanikanja ) po osamosvojitvi Slovenije razvnela v odkriti spopad. In ta vzdržuje dovolj visoko raven čustev, strasti, sovraštva, da številni preprosto ne morejo trezno razmisliti –kaj šele ravnati – na primer na volitvah, kaj je za prihodnost naroda, države in vseh njenih prebivalcev resnično dobro in nujno storiti. Velika koalicija oziroma potreben političen konsenz zato ni mogoč. Žal je s človekom pač tako, da smo praviloma pripravljeni na spremembe le iz ljubezni ali iz strahu. Da se nimamo dovolj radi, da bi se v skupno dobro odpovedali nekaterim egoizmom, je na dlani," opozarja Cvetko.

"Žal pa raziskava potrjuje tudi to, da nas še ni dovolj strah za lastno prihodnost in prihodnost svojih otrok. Še premalo trpimo, da bi se dovolj prestrašili posledic trenutnega prevladujočega ravnanja, svojega lastnega, predvsem pa ravnanja tistih, ki jih volimo in jim zaupamo vodenje države. Ni nas še dovolj, nas je pa vedno več," je sklenil psihoterapevt Cvetko iz mariborskega Svetovalnega centra.