Praznik dela praznujmo z delom

Gradil ali pa vsaj pomagal graditi. Manj verjetno pa je, da bo v soboto, 27. aprila, ko bo tudi vseslovenska vstaja, protestiral. Sam namreč ne odobrava tega, da se protestira ob sobotah ali praznikih, 27. april je namreč dan upora proti okupatorju. Glede na to, da bodo takrat protesti, bi se lahko vprašali, ali so ti, proti katerim ljudje protestirajo, okupatorji. In ali je sploh smiselno protestirati na praznični dan?

Današnji okupator je elita, ki grabi na račun trpljenja drugih "To je že en plus," pravi Friškič. "Tudi tako lahko gledamo na stvari. Če najdemo več plusov, je zadeva dobra, če pa več minusov, pa slaba. Plus vseslovenskega protesta 27. aprila je to, da bo na dan boja proti okupatorju. Tudi mi se bomo očitno borili proti okupatorju, kdo pa je natančno ta okupator, je težko definirati. Zato ker je kompleksen, velik in do neke mere prikrit. Lahko bi rekli, da je to evropska trojka, da je neoliberalni kapitalizem, da je naša politična sprega, ki je pred dvajsetimi leti državo tako rekoč prodala. Se pravi, ljudje, ki so iztrošeni, obubožani, revni, brezposelni, dostikrat tudi lačni, se morajo zdaj boriti proti okupatorju, torej proti eliti, ki sama sebi grabi na račun trpljenja drugih. To je velik plus tega protesta. A jaz pri njem vidim tudi minus," opozarja Friškič. "Ljudje imamo na ta dan praznik. Ko se moramo spočiti od trdega dela, se spomniti velikih pomembnih preteklih dogodkov in tega, da so se bili južni Slovani sposobni dogovoriti, da se bodo uprli fašistom in nacistom, ki so nam bombardirali glavno mesto, okupirali in razrezali zemljo.«

Kapitalizem se ruši, to je dejstvo "Dejali smo si, da takšnih ljudi ne bomo imeli za gospodarje, in smo ustvarili narodnoosvobodilni boj, podpisali pogodbo in sklenili, da je treba fašizem odpraviti z jugoslovanske zemlje. To so pomembni prazniki. A se jih skoraj več ne spominjamo. Bolj se gremo ideološke delitve na črne in rdeče ali na leve in desne in pravimo: "Ah, ta NOB?! Kakšen praznik? To raje zbrišimo s koledarja. Ampak kako lahko to izbrišemo, če gre za tako pomembno stvar!" Friškiču se zdi, da od tega 27. aprila 1941 nismo bili nikoli več sposobni tako enotno stopiti skupaj kot takrat. In ne samo Slovenci, ampak vsi južni Slovani: "Zato, ker smo se počutili ogrožene od fašističnih skrajnežev, ki so imeli ukaz: Zbrišite jih! Ne pozabimo, Slovani so bili na tretjem mestu po vrsti za izbris, takoj za Judi in Romi. Tako da je kontekst pri vsej stvari kompleksen. Jaz sem bolj za to, da bi protestirali med tednom. Da bi protestirali tako, da bi delali. Da bi z zgledom pokazali, kakšen sistem je treba vzpostaviti, namesto rušečega se kapitalizma. Ker kapitalizem se ruši, to je dejstvo. Ruši se pred našimi očmi in na naših ramenih. Iz dneva v dan bolj. Že Einstein, genij, ki nam je dal jedrsko energijo, a smo jo mi uporabili v slabe namene, je dejal, da problemov ne bomo nikoli rešili z istim načinom razmišljanja in dela, kot smo jih ustvarili. Stari ljudje so govorili, da konji, ki so kočijo potegnili s ceste, te ne bodo nikoli spravili nazaj. Ampak so za to potrebni drugi, novi konji."

Na svidenje, drugi maj! Je potem sploh pametno protestirati v soboto ali za praznike, saj tistih, proti katerim se protestira, tako ali tako ne bo tam? "Oni bodo na dopustu. Protestniki bodo kričali v prazno ali sami sebi, pa še na lastne stroške bodo morali priti v Ljubljano. To ni dobro," meni Friškič, ki ima pomisleke tudi ob tem, da je vlada ljudem kot dela prost dan ukinila drugi januar, za zdaj pa je takšen ostal še drugi maj. "Hvala bogu je letos drugi maj še praznik, vendar se bojim, da drugo leto tudi ne bo več. Mislim, da bi morali ljudem vrniti drugi januar kot praznik. Ker kaj so bili argumenti za njegovo ukinitev? Eden je bil, da ima Slovenija preveč praznikov. Mogoče ima res enega več kot Avstrija, ki pa ima zato dela prosta dneva na Svete tri kralje in binkošti." Friškič pri tem primerja zgodovino in sedanjost:

Danes spet delamo kot v Marxovih in Engelsovih časih, 15 ali 16 ur na dan "Pred 150 leti sta Marx in Engels pisala Kapitalizem. Takrat so ljudje morali delati za tekočim trakom po 14 ali 18 ur na dan. Zdaj smo skoraj stoletje in pol naprej, v dobi neoliberalnega kapitalizma, se pravi nadgradnji tistega kapitalizma. In spet delamo 15 ali 16 ur na dan. Nimamo časa za nič. Samo za veliko delati, malce spati in dosti trošiti v trgovinah. To pa so temeljne premise neoliberalnega kapitalizma. Enormno delo, ki posrka celega človeka, čim več presežne oz. dodane vrednosti tega dela si mora kapitalist odtrgati za svoj dobiček in blagostanje, obenem pa svojemu mezdnemu delavcu ne sme dati prostega časa, da ta ne bi počel ničesar drugega kot trošil v nakupovalnih središčih in doma sedel pred televizijo. Se pravi, da nismo imeli nobenega družbenega ali duhovnega razvoja, kvečjemu tehnološkega, ki pa se v zadnjih tridesetih, štiridesetih letih začenja eksponentno dvigovati, je pa namenjen kopičenju bogastva v rokah peščice. Ta elita pa ga ne daje na razpolago za skupno dobro, ampak za lastne interese. In potem bo nam nekdo ukinjal praznike z razlago, da premalo delamo?! Leta 2013, ko mora veliko ljudi za minimalno plačo delati po 14 ur na dan, nam bodo govorili, da moramo delati še več?!"

Ukinjanje praznikov namenjeno razčlovečenju Friškič poudarja, da so veliki teoretiki, misleci in praktiki ugotovili, da bi z današnjo tehnologijo in današnjim številom ljudi lahko delali maksimalno po štiri ure na dan. In bi bili produktivni dvesto odstotkov več, kot smo zdaj. Če bi delali za skupno dobro. Če bi sodelovali in če ne bi vsak sebi grabil: "Vendar tako ne delamo. Zato nas elita sili, da moramo delati veliko in nam jemlje drugi januar, zdaj pa nam hoče vzeti še drugi maj. Tega ne smemo sprejeti. Ker je to namenjeno enemu in edinemu cilju: totalnemu razčlovečenju človeške družbe in temu, da bi postali – mogoče bo zvenelo malce čudno – neke vrste roboti, katere se da upravljati tako, kot se nekomu zahoče."

Nevarna kolektivna pozaba Potem se res lahko vprašamo, ali je pomen prvega maja, praznika dela, še sploh isti, kot je bil nekoč? "Bojim se tega, koliko ljudi sploh še ve, od kod ideja prvega maja kot takšnega izvira. Ne vem, ali se ljudje sploh še zavedajo teh velikih delavskih gibanj in protestov, ki so bili nekoč. Govorimo predvsem o veliki jeklarski industriji v ZDA, kjer so delavce najbolj grdo izkoriščali. Delali so po 18 ur na dan v najbolj svinjskih razmerah. Film Metropolis Fritza Langa zelo nazorno kaže, kakšna groza je to bila. A potem so se delavci dvignili in dejali, da tako naprej več ne gre. Da bodo v takšnih tovarnah umrli v nekaj mesecih, ne pa da bi lahko v njih delali trideset let. In so se začeli boriti za svoje pravice. Zahtevali so osnovne človeške pravice, svoje dostojanstvo in vsaj osnovne pogoje za delo. Če nisi zdrav, naspan ali sit, ne moreš delati. Tako so zrasla delavska gibanja v Chicagu, Clevelandu in drugod."

Ideja prvega maja kot praznika dela se je sprevrgla A Friškič se boji tega, da si naš pomurski človek danes prvi maj predstavlja bolj kot neki prost dan, ko bo lahko doma kaj naredil. Ker drugače nima časa, saj mora preveč delati. "Zato se mi zdi, da se je ta ideja prvega maja kot praznika malce sprevrgla. Predvsem pa me skrbi neka druga dimenzija: to pa je ta kolektivna pozaba nekih preteklih dogodkov, ki jih sistem namerno briše, namerno poskuša, da bi jih ljudje pozabili. In smo očitno dovzetni za to pozabo. In potem res pozabimo. Recimo, ali ni pomen drugega maja tudi naš vstop v EU? A nismo postali člani Evropske unije prvega maja 2004? Ali ni praznik tudi devetega maja? Ki je bil nekoč dan zmage, v zadnjih petnajstih ali dvajsetih letih pa je to dan Evrope. Ali niso iz glav ljudi v slabih dvajsetih letih uspešno izbrisali tega, da je deveti maj dan zmage, dan, ko smo zlomili fašizem?"

Veselje prvega maja vendarle še vedno ostaja A kljub temu Friškič meni, da se prvega maja kot praznika še vedno lahko veselimo: »Vidim, da se po vaseh, po Goričkem, pri nas v Krogu, skupaj vlačijo drva in vejevje in se pripravljajo na kres. To je neke vrste kresna noč. Ima pa praznik še neki drug kontekst, ne samo tega kulturnega in delavskega. Spomnim se, kako mi je babica znala povedati, da ko imaš v imenu meseca še vedno črko r, še ne smeš sesti na zemljo, ker je premrzla. Prvega maja pa že lahko. Tako da se je mogoče veseliti prvega maja. Novega rojstva narave, nove zmage dneva nad nočjo.«

Paradoks prvega maja: delo slavimo brez dela Z novo opombo: "Seveda če si tega sami sploh še želimo. In če smo sploh še naravna bitja. Ali pa smo postali ekstremni individualisti, ki v svojem domačem zlatem brlogu, obkroženi z vso moderno tehnologijo, ne potrebujemo več ničesar in nikogar. Da smo sami sebi "čist' zadost'", kot poje Iztok Mlakar. Vendar to ni to. Ljudje smo kolektivna bitja, ustvarjeni za skupnost, da skupaj nekaj dosežemo in naredimo neki preboj. Sam v Prekmurju vidim še nekaj tega potenciala. Vidim, da obstajajo še zdrava jedra. Kjer znajo ljudje še stopiti skupaj in si medsebojno pomagati. V takšnem kontekstu se delo da slaviti. Slavimo delo, ko ga ustvarjamo skupaj, za skupno dobro, za dobro naših otrok in prihodnosti." Vseeno pa paradoks prvega maja še obstaja, namreč da slavi delo tako, da je ta dan dela prost. "Zato pa pravim: praznik dela je treba slaviti z delom in ob njem. V zdravi družbi, kjer vladata popolna blaginja in povezanost, v družbi čistih računov in dobrih prijateljev, je delo zabava in užitek, je vse. V dobri in zdravi skupnosti, obkrožen s prijatelji, boš med delom užival. In v takšni družbi lahko delaš tudi presnetih 18 ur na dan, če je treba. In nihče ne bo tarnal in jamral, da je utrujen in da potrebuje dolg počitek. Tako bom počel tudi sam prvega maja. Delal, se veselil in se družil."