Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Srdjan Cvjetović

Torek,
14. 7. 2015,
15.10

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Torek, 14. 7. 2015, 15.10

8 let

Potapljače so med premagovanjem četrtega sifona spremljale kolonije človeških ribic

Srdjan Cvjetović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Ekipa jamskih potapljačev in jamarjev je po dobrih 15 letih raziskovalnega zatišja naredila nov pomemben korak pri spoznavanju kraškega podzemlja na Postojnskem, a pred njimi so že novi izzivi.

Velik del obiskovalcev Postojnske jame, ki zares prihajajo z vsega sveta, po turističnem ogledu jame najbrž niti ne ve, da so si ogledali le manjši del postojnskega jamskega sistema, ki ga v veliki meri zaznamuje podzemni tok reke Pivke.

"Postojnska jama, ki jo danes poznamo, je praktično le najvišje nadstropje podzemnega toka reke Pivke," nam pojasni predsednik uprave Postojnske jame Marjan Batagelj, ki je kot geograf in postojnski domačin nad Krasom navdušen ne le poklicno, temveč tudi osebno.

Odkritje velja šele, ko je ustrezno dokumentirano Raziskave postojnskega jamskega sistema so skozi desetletja vseskozi napredovale. Že dolgo je znano, da so Postojnska jama, Pivka jama in Črna jama povezane, prav tako so znane poti po njih in med njimi. Gotovo obstaja tudi povezava med temi že dobro raziskanimi jamami in Planinsko jamo na severovzhodu, a je ni še nihče prehodil.

"Odkritje v jamskem svetu velja šele takrat, ko rove prehodi in preplava človek ter je to ustrezno kartografsko dokumentirano," nam pojasni jamar Marjan Vilhar, za katerega Postojnska jama ni le strast, temveč tudi delovno mesto.

Napočil je pravi trenutek A kjer se suhi rovi končajo in so pred njimi mokri rovi, pot lahko nadaljujejo samo ustrezno usposobljeni in izkušeni jamski potapljači. "Zdaj je prišel pravi trenutek," nam pojasni Igor Vrhovec, vodja petčlanske ekipe jamskih potapljačev, ki so na zemljevid postojnskega jamskega sistema vrisali še dodatni kilometer in pol ter se tako še bolj približali Planinski jami. "Oprema je lažja, tehnika je napredovala, prav tako tudi potapljaška znanja, zdaj lahko preživimo veliko več časa pod vodo," razloži Vrhovec.

Uspehi jamskih potapljačev bi bili nemogoči brez izdatne podpore jamarjev. "Na vsakega potapljača pride od štiri do pet podpornih udeležencev jamarjev," pojasni Vilhar.

Tisti občutek, da si prvi Kaj pa vleče jamarje in jamske potapljače v neznane temne globine? "Raziskovanje. Tisti občutek, da si prvi, ki je stopil mimo nekega sifona," brez obotavljanja pove Vrhovec. "Na površini zemlje je le še nekaj mest, kamor človeška noga še ni stopila, morda v Afriki ali amazonskem porečju, pod zemljo pa je praktično povsod za nekim vodnim rovom še neraziskano območje. Poleg tega je potapljanje – poleg astronavtske izkušnje – edina možnost, da lebdiš."

Zakaj pa postojnski jamski sistem? "Ko se s potapljanjem ukvarjaš 20 let, želiš narediti kaj velikega ali vsaj poskusiti," odgovori Vrhovec, ki je spomnil tudi na edinstveno doživetje, ko so potapljače med premagovanjem četrtega sifona spremljale kolonije človeških ribic. Vilhar ga še dopolni: "Ne le jamarski potapljači, tudi jamarji vedno iščemo neki novi svet. Jamarji smo vedno tu, da pomagamo potapljačem."

Eno je potapljanje v jami, drugo pa raziskovanje neodkritega podzemlja V čem pa je temeljna razlika med jamarji in jamskimi potapljači? "Jamar raziskuje suhe dvorane, ko pride do poplavnega dela, pa suhi jamar ne more napredovati, ker nima potrebne tehnike in znanja. Dokler je jama suha, jamarsko društvo vedno najde nekoga, običajno eno društvo raziskuje eno jamo, a ko so na vrsti potapljači, ni več takšne ekskluzivnosti."

Kot sta pojasnila Vrhovec in Vilhar, je v Sloveniji okrog štiri tisoč jamarjev, ki delujejo v 47 jamarskih klubih, jamskih potapljačev, ki se lahko spopadejo z neodkritim podzemljem, pa je le 15. "Če ne pretiravam," pristavi Vrhovec in doda: "Eno je potapljanje v jami, kjer je vse že pripravljeno in raziskano, ko potapljač pride s primernim znanjem in opremo ter gre na izlet, nekaj povsem drugega pa je raziskovanje jamskih potapljačev v še neznanem. Najlepše je raziskovanje, ko sam vlečeš vrvico in odkrivaš nove rove."

Če se potapljaš le enkrat mesečno, si vedno začetnik Vrhovec ob tem opozarja, da je jamsko potapljanje izredno zahtevno. "Lahko si jamar in postaneš potapljač tako, da opraviš tečaje in pridobiš potrebna znanja, a boljše je, da si prej potapljač in te začnejo privlačiti jame. Če si dober jamar, ne boš nikoli imel dovolj časa, da postaneš tudi dober potapljač." Jamar Vilhar mu brez zadržkov pritrdi.

Da postaneš dober jamski potapljač, je treba začeti zgodaj, poudarja Vrhovec: "Le tako bo dovolj časa, da se naberejo nujno potrebni kilometri. Pomembno je, da se potapljač tudi po opravljenih tečajih veliko potaplja. Kdor se bo potapljal samo enkrat mesečno, bo vedno začetnik. Seveda se predvsem zaradi varnosti nikoli ne potapljaš sam."

Po petnajstih letih zatišja Raziskave postojnskega jamskega sistema so se letos po prekinitvi leta 1998 nadaljevale na terenu, a želja, da bi se dokazala in prehodila oziroma preplavala povezava med Postojnsko jamo in Planinsko jamo ni nikoli zamrla. "Pred približno dvema letoma smo se skupaj z Inštitutom za raziskovanje krasa odločili zbrati najboljše ljudi za to ekspedicijo ter jim pomagati moralno in pri nakupu opreme," nam pojasni Batagelj. "Nismo še končali, a smo naredili ogromno: prišli smo do petega sifona in vemo, kje je Planinska jama. Vemo, da je pot, po kateri se premikajo proti Planinski jami, stranski dotok Planinske jame, in pričakujemo, da ni več sifonov."

Kaj še skriva podzemlje na 800 metrih zračne razdalje? Do znanega dela Planinske jame je sicer samo še okrog 800 metrov zračne razdalje, a rov gotovo ne poteka premočrtno. "Na podlagi dozdajšnjih izkušenj in časovnih meritev z barvno označeno vodo predvidevamo, da je pred nami še med 1,5 in dva kilometra rovov," ocenjuje Igor Vrhovec, vodja petčlanske potapljaške ekipe, ki je odkrila nove dele "podkletene" Slovenije.

Zakaj ne poskusijo iz nasprotne smeri, iz Planinske jame? "To bi bilo proti toku, tamkajšnji sifon je globok od 50 do 60 metrov in že to dvoje bi zelo izčrpalo potapljača," je odločen Vrhovec.

Nova vmesna točka: 24,12 kilometra obiskanih rovov postojnskih globin Ne le pravi ljudje, tudi razmere morajo biti prave. "Višina vode mora biti prava – če je prenizko, mora potapljač vso opremo, ki tehta od 40 do 50 kilogramov, prenašati, če je previsoko, pa je prehiter tok, ki otežuje potapljanje in ohranjanje prave smeri. Tudi vreme mora biti primerno, da se gladina vode ne dvigne nepričakovano – če je vreme slabo, se raziskave lahko zamaknejo za vse leto."

Postojnski jamski sistem zdaj meri malo več kot 24 kilometrov. Če bodo septembra, ko predvidevajo nadaljevanje poti do Planinske jame, prišli tja, se bo številka povečala na približno 32 kilometrov, kar je približno dva kilometra še neodkritih rovov in šest kilometrov znanih rovov Planinske jame. Verjamejo, da bi bil ta sistem lahko povezan tudi z Rakovim Škocjanom, kar bi številko še povečalo. V Postojni si namreč želijo, da bi bil njihov sistem največji vsaj v Sloveniji, če ne širše.

Brez opreme samo z varne razdalje A vsa ta odkritja ne bodo na ogled nam, smrtnikom. Ker nimamo primerne opreme in znanj, pa tudi zato, ker krhki svet kraškega podzemlja ne bi bil kos nenadzorovanemu množičnemu obisku. Tudi nama s fotografom zato ni uspelo videti tistega, kar se je odprlo jamarjem in jamskim potapljačem ob njihovih nedavnih odkritjih. Po 313 stopnicah sva se v družbi sogovornikov spustila do vhoda v Pivka jamo in se od tam približala odtoku reke Pivka, ki teče naprej do Planinske jame.

Ob pogledu na temne kraške globine sva jima še enkrat zaželela, da svojo pot končajo čim prej in predvsem varno. Pravita, da pot lahko prepreči samo podor, a ker se do zdaj niso srečali z njim, upajo, da jih ne bo presenetil niti zdaj. Postojnska jama se je, tudi zahvaljujoč zadnjemu odkritju, odprla za dodatnih 3,5 kilometra, a to je, kot obljubljajo strastni ljubitelji in raziskovalci kraških globin, le vmesna točka.

Ne spreglejte