Ponedeljek, 19. 12. 2011, 13.17
1 leto
Siolov intervju z misijonarjem Pedrom Opeko
Pedro Opeka: Gledali so me kot preroka, ki je padel z neba
Misijonar, ki je s smetišč malgaške prestolnice Antananarivo rešil več deset tisoč ljudi. Duhovnik, ki ne nosi talarja in igra nogomet. In ki pri 63 letih s 30 metrov še vedno zadane gol.
Pedro Opeka, tretji od osmih otrok Slovencev Lojzeta in Marije Opeka, se je leta 1948 rodil v Argentini. Upornik in bojevnik po duši je bil najbolj "argentinski" od otrok družine Opeka.
Je ustanovitelj humanitarnega združenja Akamasoa – v prevodu "Dobri prijatelji" – ki združuje 20 tisoč ljudi iz najglobljega socialnega dna. "Takšno revščino moraš reševati v koreninah. Ni dovolj, da jim daš le banano ali kos kruha," pravi. Vstop v politiko mu ne diši, čeprav grafiti s sloganom "Pedra Opeko za predsednika" na Madagaskarju niso redkost. "To bilo bila klofuta za nacionalne politike," ugotavlja. Prepričan je, da je za svetovno gospodarsko krizo kriva egoistična ekonomija in da moramo namesto nje graditi ekonomijo solidarnosti.
Te dni se Pedro Opeka mudi v Sloveniji. Srečal se bo z verniki, mediji in na pot pospremil celovečerni dokumentarni film Pedro Opeka – dober prijatelj avtorja Jožeta Možine, ki bo premiero doživel 25. decembra ob 20. uri na prvem programu nacionalne televizije.
Intervju z vami je najzgodnejši intervju, kar smo jih imeli do zdaj. Kdaj vstajate?
Vstajam ob 5. uri. V Akamasoi sem prvi odgovoren in zato vstajam zgodaj.
Kako bi v parih stavkih opisali gibanje Akamasoa, ki združuje več kot 20 tisoč revežev z Madagaskarja?
V Akamasoi se ukvarjamo z vsemi problemi. Ker smo bili v to prisiljeni. Vsako leto sprejmemo od 28 do 30 tisoč ljudi s ceste, jim nahranimo, vlivamo pogum, jih poslušamo, pomagamo, da se znova zgradijo kot osebe, zagotovimo jim streho nad glavo. Damo jim priložnost za novo življenje. Za otroke smo zgradili šole in športna igrišča, za bolne ambulante, za nosečnice porodnišnice. Z gradnjo stanovanj, cest in vodovodov smo ustvarili okrog tri tisoč delovnih mest. Ker živimo na hribu s skalovjem, smo začeli s kamnolomom, v katerem danes dela skoraj tisoč ljudi. To kamenje prodajamo tudi gradbenim podjetjem.
Torej ste pravo malo mesto, občina.
Ja, občina revežev, v kateri se počutijo kot doma, vključeni v družbo, kot spoštovani ljudje, ki se zavedajo, da imajo obveznosti, a tudi pravice. Za tak projekt seveda potrebujete sredstva in ljudje, še posebej Slovenci, radi pomagajo.
Kako se pri tej pomoči pozna vpliv gospodarske krize?
Ta pomoč ne usahne. Ko nastopita finančna in politična kriza ni nujno, da pride tudi do duhovne krize ali krize dobrote. Nasprotno, to le še poveča dobroto ljudi. Ko vidijo, da imajo več kot drugi in vsega tega ne potrebujejo, radi delijo.
Kako se spomnite prvega dne, ko ste prišli na odlagališče odpadkov in obenem odlagališče ljudi v Antananarivu, prestolnici Madagaskarja. Takrat ste zapisali: "Težko si je predstavljati bolj kužen smrad od tistega, ki me je zajel 20. maja 1989."
Bil sem šokiran.
Kako ste s temi ljudmi vzpostavili stik kot belec, kot tujec?
Z vztrajnostjo. Nisem bil kot riba, ki jo vržeš v vodo in plava. Ne, jaz sem v tej vodi plaval že 15 let. Govoril sem malgaško, poznal sem njihovo mentaliteto. Nisem bil čisto pravi tujec.
Zakaj ste pravzaprav odšli tja?
Neki moški je bil bolan in prosili so me, naj ga grem obiskat. Ko sem prišel na smetišče, sem ostal brez besed. Tisti večer nisem mogel spati in napravil sem zavezo z Bogom: Pomagaj, da bomo lahko nekaj storili za te otroke. Naslednji dan sem poklical nekaj malgaških študentov, ki so bili v prejšnjem misijonu na študiju, in jih pozval, naj pokažejo, da se znajo angažirati, in takoj so privolili v to. Sam tega dela ne bi zmogel.
Koliko ljudi šteje danes vaša ekipa?
412 ljudi. Od zdravnikov, socialnih delavcev, učiteljev, inženirjev, tehnikov. Vsi so Malgaši, a iz različnih plemen.
Kako je mogoče, da v 20. stoletju nekdo živi na smetišču, se prehranjuje z odpadki?
To se ne dogaja le na Madagaskarju, taka odprta odlagališča so tudi v Kambodži, v Peruju, v Braziliji in na Filipinih. Vedno poudarjam, da bi morali Združeni narodi skrbeti, da bi bila vsa odlagališča zaprta. Reveži v depresiji nimajo kam. Odidejo na ta smetišča, s seboj pripeljejo cele družine in potem tam preprosto zaživijo. Človek se navadi tudi najhujšega in se v to usodo vda. Mi smo se tej usodi uprli.
V kakšnih razmerah so živeli ljudje na smetišču?
Živeli so v skromnih, meter in pol visokih hišah iz kartona in plastike. Tudi naše gibanje Akamasou se je začelo v eni od takih hiš. Vsem prisotnim sem takrat rekel, da sem duhovnik, in če so pripravljeni delati in sodelovati, lahko njihovim otrokom pomagam. Gledali so me kot preroka, ki je padel z neba. Nihče si ni predstavljal, da se bo iz tega kaj izcimilo. Morate vedeti, da je tem ljudem že veliko ljudi obljubljalo marsikaj. A vsak je prišel za uro, dve, nihče pa z njimi ni ostal. Takšno revščino je treba zdraviti in reševati v koreninah. Ne moreš jim dati le banane in kosa kruha. Za tako korenito spremembo morate imeti potrpljenje, potrpljenje, in nato še večje potrpljenje. Nato pa se ne morete več ustaviti.
Koliko časa je preteklo, preden ste zaznali prve uspehe?
Trajalo je nekje med pet in sedem let. Z uspehom mislim na to, da so začeli ti ljudje resno delati, da niso več kradli. Včasih se je zgodilo, da so tisto, kar so čez dan v kamnolomu naredili in prodali nam, ukradli čez noč. Ti revni ljudje si niso mogli predstavljati, da pravičnost in resnica obstajata. To so dojeli šele po sedmih letih …
Ste kdaj obupali?
Obupal ne, jezen pa sem bil.
V skupnosti Akamasoa, ki je, kot tudi sami poudarjate, model, ki ga ni treba idealizirati, je precej težav s sektami, prostitucijo, alkoholizmom, drogami, po drugi strani pa verjetno ne manjka pozitivnih zgledov. Lahko izpostavite kak tak primer?
Dober primer in zgled je zgodba gospoda Ernesta, ki je pred 30 leti pretepal ženo, pil, kradel, umrlo mu je pet otrok. Danes je Ernesto povsem drug človek. Zaveden, pošten delavec, vsak večer vodi skupno molitev otrok. Tudi njegove štiri hčerke so uspešne: ena študira, druga je učiteljica, tretja dela v kuhinji v Akamasou in četrta je prodajalka. Če primerjamo njegovo življenje pred 30 leti in danes, sta to dva popolnoma različna svetova.
So vas kdaj vabili v politiko?
Včasih me pridejo prosit za blagoslov. Župani, poslanci, tudi kandidati za predsednika.
Mislim, če vas vabijo, da bi se sami vključili v politiko?
Ne, to pa ne, čeprav sem že videl grafite s sloganom: "Pedra Opeka za predsednika!" Tudi na nacionalnem radiu so mi predlagali, naj kandidiram. A to bi se mi zdelo kot klofuta domačim politikom, znamenje, da jim malgaški narod ne zaupa več. Tisti, ki so to predlagali, so me očitno vzeli za brata.
Se opredeljujete za Slovenca ali Argentinca?
Svojega izvora ne morem zatajiti. Vedno povem, da so starši Slovenci, da sem Slovenec, rojen v Argentini. Že moj priimek Opeka je tako slovenski …
Zanimivo je, da je bil vaš oče zidar, vi ste zidar, pišete pa se Opeka. Ste to besedno igro pojasnili vašim kolegom?
Sem, tudi to, da moje ime Pedro, po slovensko Peter, pomeni skala. Rojen sem bil 29. junija na praznik sv. Petra in Pavla.
Menda ste bili v vaši družini od osmih otrok najbolj "argentinski" po značaju.
Ja, bil sem prvi fant v družini in sem se hitro osvobodil, hotel sem iti v svet. Bil sem navihan, razigran, ljubil sem nogomet. Nogomet je v meni. Na gol bi lahko streljal ves dan. Še vedno lahko iz 30 metrov zadenem gol.
Kakšen cilj ste si zadali kot misijonar? Zanimivo se mi zdi, da na prvo mesto postavljate delo, šele nato pride na vrsto molitev. Jože Možina vas je opisal kot kristjana po vsebini in ne pozunanjenega kristjana.
Molitev in vera ne smeta biti abstraktni. Če je vera prava, mora biti konkretna in se mora izražati v dejanjih. Zakaj bi ljudi posiljeval s teorijo, s katehezo, ki bi se je učili na pamet?
Menda ste želeli z nogometom spreobračati ljudi.
Rad imam šport in zakaj bi bil šport prepovedan? Če sem jaz agilen, hvala bogu. Če imam športni talent, zakaj bi ga skrival? Šport je zame neke vrste boj, in ker so vpleteni tudi sodniki, je ta boj pravičen. Zmaga tisti, ki si najbolj prizadeva. Vero sem dobil od svojih staršev in nato sam razmišljal o Jezusu, njegovem življenju, delovanju … Kje je bil? Med reveži, med ljudstvom. Tudi jaz delam podobno.
Če sva pri nogometu, ne morem mimo vprašanja, za kateri klub navijate?
Ko sem bil še majhen, sem navijal za argentinski klub Independiente. Pred leti sem bil navijač kluba Real Madrid, a se mi danes igralci zdijo preveč arogantni, zanima jih zgolj denar. Danes navijam za Barcelono in Messija. Srečal sem že Zinedina Zidana, zdel se mi je zdelo ponižen in dober vzornik mladini. Športniki takega formata in z osebno disciplino imajo lahko velik ugled in lahko precej vplivajo na mladino. Spomnim se, da so se med študijem v Parizu zaradi nogometa norčevali z mene, ko pa so videli, da znam zabijati gole, so drugače gledali name. Prek nogometa sem spoznal ogromno ljudi. Tako sem se spoprijateljil tudi z Gilbertom Mitterrandom, sinom francoskega predsednika Françoisa Mitteranda, ki mi je predstavil svojo mamo Danielle Mitterand, ki je našo skupnost na Madagaskarju obiskala trikrat in nam tudi v humanitarnem smislu nasploh veliko pomagala.
Tudi vaši starši imajo zanimivo življenjsko zgodbo. Oče je za las ušel gotovi smrti v enem povojnih pobojev, z vašo mamo sta se spoznala v delovnem taborišču, se tam poročila, dve sestri sta se rodili tam. Kako ste doma komunicirali? Kakšno dediščino so starši poleg vere, ki ste jo že omenili, prenesli na vas?
S starši sem vedno govoril slovensko, z brati in sestrami vedno špansko. Doma je veljalo: V naši hiši smo pošteni, v naši hiši se ne laže, ne krade in ne govori grdih besed. V naši hiši se moli. Molitev je bila preprosta, med molitev so sodila tudi dobra dela. Sv. Vincencij je nekoč dejal: Če moliš pred oltarjem in če na vrata trka reven človek, pusti Boga in odpri revežu, Bogu, ki ti trka na vrata. Kdor to dojame, je najsvobodnejši človek na svetu.
Med prejšnjim obiskom v Sloveniji ste dejali, da je za krizo kriva egoistična ekonomija, da se je treba obrniti k ekonomiji solidarnosti. Kaj ste mislili s tem?
Brez dvoma je za krizo kriv profit. Denarja je dovolj, manjka nam zaupanja. Denarju smo dali moč, ki je ne bi smel imeti. Denar ni cilj, je le sredstvo in služi zato, da vsakemu človeku zagotovimo delo, prek katerega se lahko vključi v družbo. V Akamasoi so finančna sredstva zelo skromna in še ta razdelimo med 20 tisoč ljudi. Pri nas ne delamo za profit, delamo zato, da bi bil vsak deležen svojega deleža napredka. Da bi med nami vladala solidarnost , ki bi jo morali živeti tudi na ravni države. Na visokih mestih bi morali imeti poštene ljudi, ki delajo za rojake in ne zase, za prestiž, za še več oblasti in svoj kult osebnosti. Vsak predsednik hoče biti bog. In kako konča? Kot Gadafi. Verjamem, da ekonomija solidarnosti lahko obstaja. Mi v Akamosi smo kot oaza upanja, da je to, kar zdaj govorim, mogoče izvesti, če med ljudmi vladata bratstvo in zaupanje.
Zakaj mi ljudje zaupajo? Mi dajejo denar na letalih? Ker mi zaupajo. Ampak zato da smo vzpostavili zaupanje, ki velja več kot denar, smo potrebovali kar 20 let. Skoraj polovico svojega življenja
Imate naslednika?
Polno. (smeh, op. a.) Še posebej deklet, ki so zelo poštena in so nekako prevzela moj uporniški in bojevit karakter. Malgaši so milejše narave, one pa postajajo vedno bolj ognjevite in neposredne.
Božič boste preživeli "doma". Kakšen je božični večer na Madagaskarju?
Zelo skromen, veliko je petja in plesa. To je res praznik veselja in ljubezni. Na sveti večer bomo imeli uprizoritev živih jaslic, pri kateri bo sodelovalo kar 300 ljudi. Temu bo sledila maša polnočnica, prihodnji dan pa bo maša, ki se je udeleži tudi do osem tisoč ljudi.
Kam stisnete osem tisoč ljudi?
Maše imamo v pokriti športni dvorani, ki nam služi kot cerkev. Pri vsaki maši je prisotnih tudi od 50 do 120 turistov, ki pridejo iz radovednosti. Naši obredi trajajo tudi tri ure.
Kaj počnete tri ure?
To je kot neke vrste veselica. Veliko pojemo in tako izgubimo občutek za čas.