Pater Pavle Jakop: Ob vsem umetnem blišču je vedno tudi beda

Pavle Jakop se je rodil 12. maja 1955 na Frankolovem, kjer je odraščal ob osmih sestrah. Gimnazijo in fakulteto je končal v Ljubljani, mašniško posvečenje pa je prejel leta 1982. Frančiškovemu redu se je pridružil zaradi ljubezni do narave in medčloveških odnosov, česar zavetnik je sveti Frančišek. Pater Jakop je danes župnik osrednje ljubljanske župnije na Tromostovju, kjer rad dela z otroki, mladino in ostarelimi. Delo z ljudmi mu je v izziv in mu predstavlja veliko bogastvo.

Praznični čas oziroma veseli december, kot mu tudi rečemo, je čas obdarovanja in veselja, pa tudi hitenja in nakupovanja. O praznikih in o tem, kako bi morali praznovati, smo se pogovarjali s patrom Pavlom Jakopom, ki je med drugim dejal, da moramo praznikom ugoditi, da ustvarimo naravno osnovo za praznovanje. Opozoril je tudi, da je ob vsem tem umetnem blišču, ki smo ga deležni, vedno tudi beda.

Predbožični večer oziroma sveti večer je priložnost za umirjeno praznovanje v družinskem krogu. S čim lahko obogatimo ta večer? Če začnemo šele na božični večer, je malo prepozno. Za to imamo adventni čas, čas priprave. Ne le v verskem smislu, ampak pri tem upoštevamo celotnega človeka, njegovo psiho, čustva, družbeno in javno življenje, predvsem pa življenje družine. V tem času mora družina v sebi ustvarjati razpoloženje božiča, se umiriti, spraviti, če je potrebno, in pripraviti, kar je treba za praznovanje.

Kot vsak praznik ima tudi božič več dimenzij, osebno, družinsko, družbeno in versko. Ko so te v akordu, so harmonizirane, kot poznamo to v glasbi, potem nam praznik dejansko nekaj podari in omogoči nekaj, česar v vsakdanjem življenju nimamo.

Božič je res priložnost, da se družina ne le identificira, ampak da se utrdi, ovrednoti in razveseli samo sebe.

Kakšna je prava adventna priprava? Kaj bi morali v tem predbožičnem času narediti poleg prižiganja sveč na adventnem venčku? Govorimo o celostni pripravi. Na primer jaslice postavljamo skozi celoten advent. V prvem tednu postavimo grunt, v drugem tednu ta ozeleni, torej položimo mah, v tretjem oživi, v smislu zelenja, dreves, potokov, v četrtem tednu pridejo še živali in ljudje, nazadnje Marija in Jožef, na sveti večer pa Jezušček. To je obred, ki ponazarja, kaj naj bi se dogajalo v naši notranjosti, medosebnih odnosih in tudi v našem odnosu do Boga.

V tem času imamo tudi različna drobna praznovanja (sv. Miklavž, Barbara, Lucija …), ki so povezana z obredi, odnosi, dejavnostmi. Advent je mozaik vsega tega in če nekaj manjka, se lahko zgodi, da ta čas doživljamo površno in zato ne pridemo do cilja, ki je imeti poln praznik.

Vendar zdi se, da se vedno bolj oddaljujemo od tega, kar ste vi opisali. Veseli december, kot danes pojmujemo ta čas, je namreč daleč od tega. Kje vidite razloge za to? Mislim, da veseli december kaže, kakšen je naš položaj in kako zelo praznik potrebujemo. V tem času zgoščevanja teme in stiske se kaže potreba po prižiganju luči. Kar se dogaja v decembru, je namreč odraz naše stiske in potreb, način reševanja pa ni ravno najboljši. Prišlo je do hlastanja. Ljudje so lačni nečesa, lakoto pa zapolnjujejo s plastiko. Ob vsem tem umetnem blišču je vedno tudi beda. Imamo zunanji spektakel, notranjost pa je prazna. Tu smo zgrešili praznovanje.

Praznovanje je vedno nekaj notranjega in iz tega potem pride veselje. Drugače pa je veseljačenje. Na Prešernovem trgu, kjer živim, zjutraj velikokrat vidim, da je po koncertu in podobnem ostalo le en kup smeti, razbitih steklenic, nekaj izbruhkov. To je najbrž ostalo tudi v ljudeh.

Ko praznujemo v cerkvi ali doma, nimamo razdejanja in razbitin, ampak človek dobi notranje zadovoljstvo, mir in veselje, ki ostane. Po veseljačenju veselje ne ostane, ampak imamo mačka. V tem smislu je najbrž to en izziv za nas. Ne gre za to, da bomo moralizirali in pridigali, ampak se moramo sami vprašati, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo in mir.

V tem duhu blišča so danes vzgajani tudi otroci. Kako pristopiti k njim, da bi jim približali božič in praznovanje na drugačen način? Kot katehet, ki uči otroke, lahko rečem, da so otroci zelo ustvarjalni in da je predvsem od nas odvisno, kako jih angažiramo. Najbolj poceni in najbolj hitra rešitev je ta, da jim kupimo velike plastične igrače, zavite v velike pakete, in smo s tem otroka odkljukali. Lahko pa si vzamemo čas in z otrokom ustvarjamo skozi igro. Otroci imajo izjemno domišljijo in tej domišljiji bi morali dati krila.

Za vsak večer v adventu je pripravljena tudi družinska liturgija. Pomembno je, da se družina sreča, ne samo, da moli. In ko se družina zares sreča, potem je tudi otrok v tem srečen in se večera veseli. Večkrat sem že doživel, ko mi je otrok pripovedoval, kaj počnejo zvečer doma. Tam, kjer imajo res srečanje, kjer si starši vzamejo čas, imajo otroci žar v očeh.

Otroci so naše bogastvo in prihodnost in če jim bomo dali zdrave praznike, potem bo otrok odrastel v nekoga, ki bo v sebi zadovoljen in bo sposoben imeti kritičen odnos do te gore vsiljenih stvari.

Kakšno je pravo praznovanje božiča? Pomembni so priprava in naši odnosi, potem pa sam obred praznovanja, ki je na eni strani vezan na dom in družino, po drugi pa na praznovanje v cerkvi, v širšem občestvu. Tu imamo več možnost, kako lahko praznujemo. Običajno je na sam sveti večer zelo pomembno, da smo že prej pripravili stvari in na koncu ni hitenja.

Zdaj imamo v cerkvah običajno ločeno družinsko polnočnico in polnočnico za odrasle. Po skupni družinski polnočnici se praznovanje nadaljuje doma. Začne se pri jaslicah, kjer s kadilom in blagoslovljeno vodo družina blagoslovi svoje stanovanje ali hišo, potem pa lahko za otroke pripravimo kakšno igro ali uganke. To je čisto stvar ustvarjalnosti družine. Ob božični večerji se nato spomnimo naših bližnjih, domov pa povabimo tudi katerega od sorodnikov, sosedov ali znancev, za katerega vemo, da je sam, in mu tako omogočimo, da praznuje v krogu družine.

To je nekakšen osnovni okvir, model, kako naj bi praznovali. Imajo pa mnoge družine čisto svoje, že ustaljene rituale, kako praznujejo. Pomembno je, da se pripravimo in da si vzamemo čas za umiritev.

Kako pa se vam zdi, da je kriza, ki je trenutno v državi, zaznamovala samo praznovanje in adventni čas? Mislim, da kriza ni samo nekaj slabega, ampak ima vedno lahko tudi očiščevalno funkcijo. So ljudje, ki v krizi posežejo po balastu, ker si ne morejo privoščiti kaj kakovostnega, in so ljudje, ki v krizi bolj razmislijo, zakaj bodo uporabili določena sredstva, ki jih imajo, in kako bodo porabili svoj čas. V krizi človek angažira notranjo ustvarjalnost, to je pomembno. Včasih so bili ljudje veliko bolj ustvarjalni in pri mnogih opažam, da se to dogaja tudi danes in da se ljudje spet vračajo k ustvarjalnosti. Prej smo imeli potuho, ker smo si lahko vse kupili. Ko kupimo plastično igračo za otroka, v tem darilu ni nas. Če pa darilo naredimo sami ali skupaj z otrokom, smo v to stvar dali tudi samega sebe. Obdarovanja so lahko zelo različna. Lahko so v obliki spomina, v obliki povabila … Na to velikokrat pozabimo, kriza pa nam omogoča, da odkrijemo tudi tiste dimenzije obdarovanja, ki so šle zaradi komercialnosti življenja v pozabo.

Pa vendar so ljudje v tem času precej obupani in ne vidijo izhoda. Vi vidite izhod iz trenutnih družbenih razmer? Neke velike katastrofe ni. Tako se nam zdi, ker smo prej živeli v nekem "razvratu", kjer smo izgubili kompas, kaj mi sploh potrebujemo za življenje. Zdaj ko je kriza, si ne moremo več privoščiti česarkoli. Nimamo več možnosti, da bi se kar naprej vozili z avtomobilom, vendar to ni kriza, če moramo nekam z avtobusom ali vlakom, namesto da bi šli s svojim avtomobilom. Tudi to ni kriza, če si ne moremo kupiti nove obleke, tiste iz omare pa že dlje časa nismo dali nase. Ta kriza je kriza našega preobilja.

Hkrati je kriza potrkala tudi na vest posameznika in družbe. Res je, da imajo na eni strani mnogi preveč, na drugi pa imajo mnogi premalo, zato bomo morali stvari na novo porazdeliti in sprememniti tudi marsikateri zakon družbene ureditve. Predvsem pa bomo morali na novo definirati, kaj je za nas najpomembnejše. Če nimamo tu stvari postavljenih, potem krize ne bomo rešili, ampak jo bomo samo poglabljali. Potrebujemo solidarnost, socialno pravičnost in drugače zastavljen družbeni red. Če bo material za nas najpomembnejši, potem bo oseba vedno žrtev tega, in to se nam je zgodilo v tej krizi.