Od grajskih poslopij, karavl in kmetij do zlate kletke

Zapori so ustanove, kamor država zapira storilce kaznivih dejanj. Gre tako rekoč za družbo znotraj družbe. Odkar družba obstaja, ljudi za neupoštevanje družbenih pravil kaznujemo. Telesne kazni in mučenja storilcev je nadomestilo kaznovanje, ki vpliva na duševnost posameznikov.

Tako kot se je spreminjal način kaznovanja, se je tudi namen zaporne kazni. Če je šlo nekoč za maščevanje za storjeno kaznivo dejanje, danes poskušajo doseči prevzgojo zapornikov ob upoštevanju številnih konvencij o človekovih pravicah. Še vedno pa gre za režim, ki ga je treba upoštevati.

Če kršiš pravila, si za to kaznovan. Obsojencem je poleg svobode odvzeta tudi samostojnost; ješ po naročilu, spiš po naročilu, sprehajaš se po naročilu. Obsojenec je v zaporu podrejen režimu.

Šest zaporov deluje na 13 lokacijah Letos mineva 20 let od ustanovitve Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS), organa v sestavi ministrstva za pravosodje, ki izvaja nadzor nad šestimi zavodi za prestajanje zaporne kazni in prevzgojnim domom. Skupaj z dislociranimi oddelki zapori delujejo na 13 lokacijah.

Zavodi za prestajanje zaporne kazni Dob, Maribor, Koper in Ljubljana so namenjeni odraslim moškim, Zavod Ig ženskam, medtem ko je Zavod Celje namenjen mladoletnikom in "lokalnim" odraslim moškim. V okviru uprave deluje tudi prevzgojni dom za mladoletnike Prevzgojni dom Radeče. Tega smo v predstavitvi slovenskih zaporov izpustili.

Arhitekturno zanimiva poslopja Zavodi so zanimivi tudi z arhitekturnega vidika. Obsojenci tako kazni prestajajo v srednjeveških stavbah, kot sta Celjski pisker in Ig, v sodobni zlati kletki, kot radi poimenujemo sodoben koprski zapor, ki je s svojo podobo skoraj del nakupovalnega središča, ali pa na nekdaj mogočnih gospodarskih oziroma kmečkih posestvih.

Kader odhaja, obsojenci prihajajo Vsi slovenski zapori se srečujejo z identičnimi težavami: s kadrovsko podhranjenostjo in prenatrpanostjo oziroma prezasedenostjo. Če je bilo še pred 20 leti v slovenskih zaporih povprečno 772 zaprtih oseb, za katere je skrbelo 855 javnih uslužbencev (tako pravosodnih policistov kot strokovnih delavcev), pa je bilo lani v povprečju zaprtih 1.511 obsojencev in 832 zaposlenih. Povprečna zasedenost leta 2014 je bila 117-odstotna.

"Kader odhaja, obsojenci prihajajo," je razmere v slovenskih zaporih slikovito opisal direktor URSIKS Jože Podržaj. Za "normalno" delovanje zaporov bi potrebovali najmanj 12 pravosodnih policistov, deset strokovnih delavcev in tri druge profile, dva pravnika in enega zdravstvenega delavca. Samo za plače zaposlenih jim letos zmanjka 600 tisoč evrov.

Na upravi so zadovoljni, da kljub vsem težavam zagotavljajo stabilne varnostne razmere. Pomembna podatka sta tudi, da lani ni bilo niti enega samomora in tudi ne pobega z zaprtih oddelkov zavodov.

Zagotovljena zdravstvena oskrba V zavodih je obsojencem na primarni ravni zagotovljena zdravstvena oskrba v okviru lokalnega zdravstvenega doma, katerega medicinsko osebje ob določenih dneh prihaja v posamezen zavod. Na voljo so zdravnik, zobozdravnik, psihiater, ginekolog. Če obsojenec potrebuje operativno zdravljenje, ga odpeljejo v bolnišnico. Tam je, če to zahteva varnostna ocena, pod budnim očesom pravosodnih policistov. V lanskem letu so v ambulantah zavodov opravili 39.030 pregledov, od tega 6.530 psihiatričnih in 2.449 zobozdravstvenih.

Kar 22 odstotkov zaprtih ima težave zaradi uživanja prepovedanih drog, devet odstotkov ima težave z zlorabo alkohola.

Čas za zapahi je primeren za izobraževanje Obsojenec se lahko v zavodu posveti izobraževanju, v programe je po zadnjih podatkih vključenih 431 zaprtih. Večina jih obiskuje program srednje, poklicne in osnovne šole.

Od lani obstaja enotni Javni gospodarski zavod Rinka, ki omogoča delo določenemu številu obsojenim. Za žepnino. S to si lahko privoščijo cigarete ali časopis, morda kakšno drugo malenkost. Prav vsi direktorji zavodov so poudarili pomen dela za zaprte osebe, pa tudi to, da ga je premalo.

Kot ugotavljajo na upravi, so potrebe zaprtih oseb na področju strokovnega dela večje, kot je potrebnega kadra.

Koordinator za duhovno oskrbo v slovenskih zaporih je Robert Friškovec, ki obsojence obvešča o možnosti duhovne oskrbe, se z njimi pogovarja o njihovih potrebah. Poleg tega koordinira verske skupnosti z zapori za izvedbo duhovne oskrbe.

Varnost je pomembna tako za zaposlene kot za obsojence Veliko pozornost posvečajo varnosti, ki je pomembna tako za zaprte kot zaposlene. Kljub pomanjkanju kadra so v vseh zaporih za zdaj zagotovljene stabilne varnostne razmere. V nekaterih primerih so prisiljeni uporabiti prisilna sredstva, število groženj zaposlenim je upadlo.

Prepolovila se je uporaba ukrepa odstranitve zaprtega v poseben prostor. Tja zaprejo tiste, ki so nevarni oziroma agresivni do drugih ali do sebe. So pa zato zaznali več poskusov za vnos prepovedanih predmetov. UBS-ključki v suhih slivah, milu, mobilni telefoni v šamponih … Pa tudi kakšen kramp, nož, izvijač se najdejo.

Za pomoč pri odkrivanju mobilnih telefonov oziroma pri varnostnih postopkih na Dobu je nezmotljiva psica Zina.

Obiskovalci po strogem protokolu Protokol obiska slovenskih zaporov je identičen. V omaricah pri vratarju, ob boku kamer in skenerjev, morava s fotografinjo pustiti osebne torbice in utišana mobilna telefona. Nato naju pravosodni policist po ozkih hodnikih pospremi do direktorja.

Za nami se gromko zaprejo železna vrata, debel šop ključev najinega spremljevalca pa ob vsakem odpiranju in zapiranju vrat glasno žvenketa.

Prepovedano nama je fotografirati obsojence, razen če to izrecno dovolijo.

Direktor URSIKS Jože Podržaj je zagotovo najbolj prepoznaven obraz slovenskih zaporov. Kar 30 let je delal na Dobu, 13 let kot psiholog, polnih 17 pa kot prvi človek Doba. Lani je prevzel vodenje nadzora nad vsemi zapori v Sloveniji.