Na Špici ne delamo novega Tacna

Tako med drugim v intervjuju za siol.net pravi Dušan Konda, predsednik Kajak kanu kluba Nivo Celje, ki je na tem mestu že 22 let. Prihodnjo soboto bodo v Celju uradno odprli novo čolnarno na Špici ob reki Savinji, s površino 650 kvadratnih metrov. Zgradili so jo na mestu, kjer je pred petimi leti v podtaknjenem požaru pogorel star, lesen objekt, z njim pa vsi čolni in preostala oprema. Če se najprej vrneva v tisto žalostno leto 2006, ko je stara čolnarna pogorela do tal. Komu ste bili trn v peti? Prepričan sem, da nismo bili nikomur trn v peti. Trije mladi fantje, stari okrog 18 let, so tisto poletje zganjali lumparije po Celju in povzročili nekaj vlomov. Eden od teh se je zgodil tudi v naši čolnarni, kjer so med drugim ukradli uteži, nekaj elektronske opreme itn. Ker pa so se pri tem dejanju nehote porezali, so, verjetno preveč gledajoč ameriške filme, posledice svojega dejanja zažgali, da jih ne bi policisti prijeli na osnovi DNK analize krvi.

Od požara do nove Špice je trajalo 5 let. Ali je bilo že v začetku mišljeno, da bo nastal takšen moderen in funkcionalen objekt ali pa le manjša nadomestna gradnja? Ko smo pogoreli, smo imeli na računu 100 tisoč takratnih tolarjev, se pravi današnjih 400 evrov. Bili smo popolnoma na tleh, brez vsakršnega čolna. Da so lahko naši otroci čez nekaj dni tekmovali, so nam slovenski klubi podarili stare čolne in nekaj vesel. Začelo se je tako, da sta moj sošolec , arhitekt Matjaž Gril, in njegov stanovski kolega Klavdij Kikelj kot njun sponzorski vložek zasnovala novo Špico. Ob tem pa dejala, da naj v klubu najdemo nekaj projektantov in druge potrebne ljudi za inštalacije, statiko in ostala opravila. Leta 2006 še nismo vedeli, da bo šlo za tako velik objekt.

Kakšna je vrednost naložbe in kako ste projekt financirali? Vrednost naložbe je po moji oceni realno okrog milijon in pol evrov. Osnova za začetek financiranja je bila zavarovalnina po požaru v višini 60 tisoč evrov in dobrodelni koncert v dvorani Zlatorog v Celju, kjer so brezplačno nastopili Bajaga, Crvena jabuka, Parni Valjak, Pero Lovšin, Nude, Mi 2 itn. in s katerim smo zbrali 25 tisoč evrov. Potem pa smo šli v 'lov' za sponzorji in donatorji ter se prijavljali na razpise. Na razpisu ministrstva za šolstvo in šport smo tako prejeli 60 tisoč, od fundacije za šport pa 180 tisoč evrov. Izjemen je bil tudi delež nekaterih podjetij s Celjskega in še kakšnih 130 iz vse Slovenije, ki so prispevali manjši del v denarju, večji pa v blagu. Pomemben je tudi delež Mestne občine Celje, ki nam je v brezplačen najem dala zemljišče. Sicer pa je seveda treba poudariti, da so kajakaši in drugi člani kluba ter starši na tem objektu pustili na tisoče prostovoljnih ur.

Kakšnim arhitekturnim in funkcionalnim rešitvam sta arhitekta sledila v tem specifičnem naravnem okolju? Objekt je izjemno arhitektonsko zahteven. Še poseben izziv je bila streha z jekleno konstrukcijo, težka več kot 120 ton samo v profilu in temu primerna statika, za katero je poskrbel priznani celjski statik Mišo Kneževič. Seveda bi čolnarna lahko bila tudi cenejša, a smo gledali tudi dolgoročno in se naposled odločili, da gradimo objekt za več desetletij naprej in za prihodnje generacije. Njegovi učinki pa so vidni že zdaj, saj se je zelo povečalo zanimanje za kajakaški šport v Celju.

Ste za kakšen del "opozicije" med stanovalci moteči? So se ljudje pritoževali? Razen z redkimi izjemami nismo imeli težav. Najbolj sporna ni bila čolnarna, marveč posegi na Savinji. Pred 20 leti smo v Savinjo vrgli nekaj skal in potem vsako leto še kaj dodali, da bi naredili nekaj protitoka. Ob tem se je pri nekaterih, po mojem neupravičeno, pojavila bojazen, da te skale ovirajo pretok in da so krive za poplave. A Celje je najbolj plavalo 1. novembra leta 1990, ko na Špici v Savinji še ni bilo skal. Menim, da te skale, ko voda naraste za dva, tri metre, nimajo več nobenega vpliva, ko pa na šest metrov in več, pa so kot igla v kupu sena.

Imeli boste vrhunski objekt med kajakaškimi klubi v Sloveniji, a proga na Savinji ne ustreza standardom, da bi na njej lahko prirejali tekme najvišjega razreda. Gre za paradoks, da imamo takšen objekt, pa nimamo vode. V Tacnu pa je 'ful huda' voda, pa ni nobenega objekta. V nekaterih večjih mestih po svetu so z gradnjo prog kajak približali iz alpskih rek v sama mestna središča. Mi nismo tako veliko mesto, smo pa kot slovaški Liptovski Mikulaš, s podobno reko kot v Celju. Tam so pred 30 leti naredili manjši jez in prišli do dobre proge. To bi lahko pred toliko leti naredili tudi v Celju, ko se je delala regulacija Savinje, tako da bi zgradili vzporeden kanal s strugo reke. Zdaj je to nemogoče, ker je območje Špice pozidano in poseljeno.

Kaj torej sploh lahko storite? Prihodnje leto želimo urediti progo z majhnim jezom, kakšnega pol metra nad gladino ob nizki vodi. Če pa bo vodostaj višji, pa bo tok Savinje šel čezenj. Zato naj se stanovalci, ki tukaj živijo, ne bojijo, da bomo delali novi Tacen, ker za to ni naravnih danosti. Iz manjše pionirske proge, ki jo imamo zdaj, pa bi res radi naredili mladinsko progo, da bi lahko priredili kakšno evropsko mladinsko prvenstvo.

Se pravi, odprto državno člansko prvenstvo bo ob odprtju prenovljene Špice na pionirski progi? Seveda ni čisto logično, da bodo na Savinji veslali tekmovalci iz osmih držav, med njimi svetovni prvak, Italijan Daniele Molmenti, pa Čeh Vavra Hradilek, slovenski reprezentanti na čelu s Petrom Kauzerjem, naš veliki up Simon Brus itn. Kot nagrado in priznanje za ves trud ob novi čolnarni je to predlagalo vodstvo Kajakaške zveze Slovenije. Sprva sem težko verjel v to, saj sta za takšne tekme pri nas primerna le Tacen in Solkan. Potem pa sem si rekel: kdor je dober, lahko zmaga tudi v Celju.