Mizerne odškodnine zaradi zdravniških napak v Sloveniji

Kot je danes razkril časnik Dnevnik, je izraelski pacient Elijah Mesika mednarodno priznanega nevrokirurga, akademika Vinka Dolenca, tožil, ker je med operacijo možganskega tumorja pri takrat 33-letnem pacientu leta 1992 prišlo do zapletov. Po odločitvi sodišča iz leta 2006 je bil Dolenc kriv, ker bi moral po prvih dihalnih težavah takoj po operaciji pacienta poslati na magnetno resonanco glave ter na intenzivno nego, česar pa ni storil. Mesika je tako postal trajni invalid, izraelsko sodišče pa je Dolenca leta 2006 obsodilo na plačilo odškodnine v višini 2,3 milijona evrov. V zgodbi se postavlja več vprašanj, med drugim tudi, zakaj je pacient tožil zdravnika in ne bolnišnice – glede na to, da naj bi operacijo izvedli v UKC-ju Ljubljana. Ena od možnosti, ki pa je v UKC-ju še niso potrdili oziroma zanikali, je, da zato, ker je Vinko Dolenc operacijo opravil v zasebnem in ne v službenem času. Po poročanju izraelskih medijev naj bi se z družino pacienta odgovoril, da bodo za operacijo plačali 24.000 ameriških dolarjev.

V tujini so visoke odškodnine normalne

Vsekakor so, vsaj glede na sodne odločitve, ki smo jih vajeni v Sloveniji, izraelski sodniki Vinku Dolencu prisodili astronomsko odškodnino. Najvišjo odškodnino v višini 260 tisoč evrov pri nas je do zdaj po znanih podatkih prejel fant, ki jo po prometni nesreči zaradi napačne obravnave v ptujski bolnišnici ostal brez leve noge nad kolenom.

Po besedah Zorana Hartmana, mladeničevega odvetnika, ki je zaradi napačne bolnišnične oskrbe ostal brez noge, se visoki kazni, ki jo je Dolencu dosodilo izraelsko sodišče, ne moremo čuditi. "Ameriška in izraelska sodišča so znana po tem, da v primeru zdravniških napak dosodijo tudi po nekaj milijonov odškodnine. V teh državah namreč velja miselnost, da odškodnina ne pokrije samo škode, temveč ima kaznovalno funkcijo, zato jo pogosto dosodijo posamezni ustanovi." Kot pravi Hartman, je to tudi razlog za zgodbice, kot so, da stranki, ki se je v ZDA opekla s kavo v Mc'Donaldsu, dosodijo nekaj milijonov odškodnine. "Večja kot je bolnišnica oziroma ustanova, kjer se poškodba ali napaka zgodi, večja bo dosojena odškodnina," pravi Hartman, ki je od bolnišnice, v kateri mladeniča niso ustrezno oskrbeli, sprva zahteval 3 milijone evrov.

Sodišče je našlo salomonsko rešitev

Kot pravi Hartman, je prvostopenjsko sodišče našlo salomonsko rešitev in je njegovi stranki prisodilo pol milijona evrov, kar je že takrat predstavljajo daleč najvišjo dosojeno odškodnino zaradi zdravniške napake pri nas. A višje in vrhovno sodišče sta odločitev razveljavila in mladenič je na koncu dobil 260 tisoč evrov. To je še vedno najvišja odškodnina, ki je bila zaradi zdravniške napake dosojena v Sloveniji.

"To se glede na naše razmere sliši veliko denarja, vendar se postavlja vprašanje, kakšen znesek lahko odtehta škodo nekomu, ki je zaradi zdravniške napake postal tetraplegik ali paraplegik. Glede na pravno teorijo povzročene škode še tako visok znesek ne more odtehtati, lahko pa žrtvi pomaga, da si recimo kupi vsaj protezo, stanovanje v pritličju, če postane invalid, ali pa, če to želi, tudi ferarija. Slednje lahko oškodovancu omogoči delno nadomestitev ob izgubi, a nikoli več ne bo, kot je bilo. Noben denar moji stranki ne more vrniti odrezane noge."

Naša sodišča bi morala prisojati višje odškodnine

Po mnenju Zorana Hartmana bi morala slovenska sodišča pri višini kazni bolj slediti praksi ameriških in izraelskih sodišč in pri višini odškodnin upoštevati tako kaznovalno funkcijo kot to, da bi denar oškodovancem predstavljal vsaj delno nadomestilo. Za to naj bi po njegovih besedah obstajala tudi podlaga v zakonodaji. "Vem, da lahko o tem le sanjamo, saj se bodo prihodnjih nekaj let vsi izgovarjali na gospodarsko krizo." Kot je pojasnil Hartman, v tujini oškodovanci običajno tožijo ustanovo in ne zasebnika, bolnišnice pa so za primere zapletov zavarovane za vsaj nekaj milijonov. "V našem primeru je bila težava tudi to, da je bila bolnišnica, kjer je do napake prišlo, zavarovana le za 20 tisoč evrov. "

Kot pravi Hartman, se je, še preden je vložil tožbo, obrnil na samo bolnišnico. "Predlagal sem jim poravnavo, a se niso niti odzvali."