Slovenci smo se pripravljeni za svoj košček zemlje pošteno prepirati. V najslabšem primeru spore rešujemo s pištolo.
Pretekli teden smo bili priča tragedijama s streljanjem. V okolici Velikih Lašč je pod pištolo domačina omahnil geodet, v Stražišču pri Kranju je moški ubil svojo sestro in sodil sebi. V obeh primerih je bil razlog zemlja.
Slavka G. je upokojenka iz okolice Ljubljane. Zadnje leto ima priložnost srečevati ljudi v črnih in vijoličastih haljah ter spoznavati vonj sodnih palač. Ne po svoji volji. Toži jo soseda, ki zatrjuje, da pogodba o služnosti poti, sklenjena pred nekaj leti, ne ustreza dejanskemu stanju v naravi. Soseda s tožbo zahteva, da se trasa poti pomakne globlje na Slavkino parcelo. Slavka se je tako znašla na sodišču z žensko, ki jo videva vsak dan, razlog pa sta zemlja in meja. Do pravnomočne sodne odločitve, katera od njiju ima prav, se bo Slavka verjetno znebila precejšnje količine živcev, nekaj denarja, njen spanec bo krajši. V podobnem položaju je v tem trenutku na stotine Slovencev, vpletenih v medsosedske spore, povezane z zemljo in mejo.
Pravdarski Slovenec
Upokojeni vrhovni sodnik in pisatelj Vasilij Vasko Polič takole razmišlja o Slovencih in njihovi nagnjenosti k zapletanju v zemljiške pravde: "Naš narodni značaj je prepirljiv, pravdarski. Oblikoval se je pod tujimi gospodarji. Pod rimskimi legijami, nemškim plemstvom, avstro-ogrskimi cesarji, v Kraljevini Jugoslaviji. Slovenska majhnost v povezavi s stalno okupacijo ozemlja, na katerem smo živeli, je prispevala k temu, kakšni smo danes. Dodajte temu še razdrobljenost zemljiškega sklada. Vse to nas je oblikovalo." Tuji gospodarji slovenskemu človeku niso dopuščali dosti svobode, razlaga Polič in ugotavlja, da je naš človek do drugega privoščljiv, nevoščljiv, vodijo ga tudi pridobitniški motivi. Obenem ima v sebi neko pravdarsko strast, prek katere uresničuje te svoje nagibe.
Svojega ne damo, tuje vzamemo, če se le da
Marjan Jerman na terenu desetletje in pol spremlja razprtije med sosedi in v kamero lovi utrinke narodnega značaja, zato zelo dobro pozna položaje, v katerih se zaradi zemlje in meje kri vzpenja do vrelišča. Na vprašanje, ali se Slovenci radi prepiramo okrog zemlje, odgovarja pritrdilno. "Ampak je tudi pri drugih narodih veliko tega." Jerman razloži, da pri nas vidi dve težavi, eno v sistemu in drugo pri ljudeh. "Ko gre za mejne spore, imajo sodišča v enakih primerih povsem različno prakso. Težava je tudi v drugih organih. Geodetska uprava bi morala že v osemdesetih izvesti nove meritve, pa tega do danes ni naredila," pove in nadaljuje: "Na terenu je vse jasno. Če bi šli sodniki kdaj na teren, bi takoj vedeli, kdo ima prav. Priporočil bi jim, da s seboj vzamejo meter, mapno kopijo in da se naučijo računati merila." Kaj pa ljudje? Kakšni smo Slovenci, kaj nas vodi v malenkostne mejne spore, ga izzovemo. "Obstaja neka slovenska posebnost. Držimo se tega, kar si vbijemo v glavo, čeprav vemo, kdaj nimamo prav. A vseeno vztrajamo. Ljudje so tudi 'žleht', brez vprašanja posegajo v tujo zemljo. Včasih smo govorili tujega nočemo, svojega ne damo, danes bi za nas lahko rekli svojega ne damo, tuje pa, če se le da."
Značaj in pokrajina dobra podlaga za zemljiške pravde
Za Jožetom Hribernikom so desetletja odvetniške prakse. Zastopal je številne, videl marsikaj, bil priča številnim sporom med mejaši. O tem, ali smo Slovenci prepirljivi, kadar gre za vprašanje zemlje in meje, razmišlja takole: "Morebiti ta naša lastnost izhaja iz zgodovine, ko sta naš kmečki živelj tepli neprijetna usoda in revščina. Večina je gospodarila na majhnih posestvih, z veliko otroki so bili življenjsko odvisni od zemlje. Značaj Slovencev je introvertiran, nagnjen k ohranitvi lastnine in neprizanesljiv do tistih, ki bi nas hoteli prizadeti." In zakaj toliko prepirov za oslovo senco? "Osnovna poanta je v slovenskem značaju in raznovrstni pokrajini, ki ponuja nepreštevne možnosti za tožarjenje," razmišlja Hribernik. Niso pa vse pravde nesmiselne. "Kdor kmetu vzame prašiča, mu vzame oko, v tem je bistvo," citira starorimski pravni rek, ki osvetljuje odvisnost malega človeka od koščka zemlje. Medsosedskih pravd je nedvomno več na deželi kot v mestu, iz izkušenj ugotavlja Hribernik. Pri tem gre dostikrat za upravičeno branjenje tistega, kar nekdo ima in mu drugi očita, v določenih primerih pa gre zgolj za sprevržene oblike tožarjenja, za kverulantstvo in navadno nagajanje, še pravi Hribernik.
Spor v vsaki vasi kot narodna folklora
Zakaj se ljudje tako burno, celo usodno odzivajo na na videz malenkostne stvari v zvezi z zemljo? Ljudje danes lastnino, zemljo občutijo kot del sebe, kot del svojega telesa, odgovarja psiholog dr. Peter Umek. Še posebej so občutljivi na tisto, kar je njihovo, kar so pridelali in pridobili, pojasnjuje. "V Sloveniji ni vasi, kjer ljudje ne bi bili med seboj sprti zaradi zemlje. V zadnjih letih, ko imamo v državi zasebno lastnino, se je odnos ljudi do lastnine spremenil, potenciral, saj ima ta večjo veljavo kot nekdaj." Umek pravi, da izkušnje kažejo, da je občutljivost ljudi do vprašanja lastnine večja na podeželskih območjih, verjetno pa bi se tudi v mestih našli podobni primeri, če bi kdo komu oporekal lastnino njegovega stanovanja.
Da imamo Slovenci kulturno-dediščinsko osnovo, ki nas zlahka zapelje v pravdanje za malenkostne trofeje, kakršna je košček zemlje, je prepričan etnolog dr. Janez Bogataj. Slovence sta v preteklosti zaznamovala dva pravna sistema, dve pravni ureditvi, od katerih je germanska dediča, ki je prišel do majhne posesti, silila v izplačevanje preostalih, kar se nam pozna še danes, meni Bogataj. "Medsosedski spori so že stoletja naša folklora, številni naši pisatelji so pisali o tem," pravi doktor etnologije.
Sliva na meji, ravs v gostilni
Pisali in še pišejo. Pravdanja za zemljo, mejo in imetje nasploh so se v svojih delih med drugimi lotili Fran Šaleški Finžgar, Ivan Cankar in Janko Kersnik. Fran Milčinski, na primer, je to našo narodno panogo orisal na zanj značilen, humoren način. Zaradi svoje dolgoletne poklicne "okuženosti" se opisu zemljiškega tožarjenja razumljivo skoraj ni mogel izogniti nekdanji sodnik Polič. V delu Ižanska pravda zaradi slive na meji Polič parabolično opiše resničen primer pravde zaradi mladega stebla slive na sosedovi zemlji. Potem ko naposled skleneta poravnavo, se soseda, ki sta bila v sporu, srečata v gostilni, kjer je že napačna beseda dovolj, da na dan privrejo potlačene strasti in zamere, to pa vodi v pretep in novo sojenje. In začaran slovenski krog je sklenjen.
Ko pridemo na parcelo, so klobase že kuhane
"Več kot 90 odstotkov ljudi na terenu, kjer izvajamo meritve, je sila prijaznih. Klobase so kuhane, še preden pridem," o lastnikih parcel, s katerimi se srečuje pri meritvah zemljišč na terenu, razlaga inženir geodezije Ferid Daca iz ljubljanskega geodetskega podjetja Geograd. V zvezi z nedavnim primerom tragične smrti poklicnega kolega pove, da gre za nesrečen splet okoliščin. Pomembno je, da so vsi dokumenti pred meritvami urejeni. Predhodna koordinacija pri težjih primerih je nujno potrebna, za to poskrbijo odvetniki, pojasni geodet. "Seveda so tudi grožnje, ljudje pišejo razne stvari. Ko pridem na parcelo, ljudem najprej pustim čas, da izlijejo, kar jim leži na duši. Ko je to mimo, začnemo meritve. Velika večina stvari gre potem gladko skozi," pravi Daca. Ljudje, ki v mejnih sporih nastopajo agresivno, imajo nakopičen srd že od prej, to razumem kot gnev njihovega sobivanja s preostalimi krajani, svoja opažanja strni Daca. Sam slabih izkušenj skorajda ni imel, le enkrat se je zgodilo, da je moral z merilnimi napravami vred pobegniti z njive pred pobesnelim traktoristom.
Policija: Evidenc o jeznih sosedih ne vodimo
Na policiji ne beležijo, kolikokrat posredujejo v medsosedskih sporih, ki so posledica nestrinjanja glede zemlje in meje. Kadar gre za blažje oblike nesoglasij, policija preverja, ali so udeleženci kršili določbe predpisov javnega reda in miru. Kršilce oglobijo. Če ni podlage za globo, jih napotijo na zasebno tožbo. Pri hujših primerih varuhi reda ugotavljajo, ali so izpolnjeni znaki kaznivih dejanj, in se temu primerno odzovejo.
Najdaljša slovenska pravda je … jasno, medsosedski spor
Šestnajst kvadratnih metrov zemljišča. Enainsedemdeset sodnih narokov za glavno obravnavo. Sedem sodnikov. Pravda z najdaljšo brado pod Alpami je skoraj dosegla abrahamov jubilej, trajala je oseminštirideset let. Tožnik jo je pred sodiščem sprožil leta 1955. Spor se je končal leto dni pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo. V gostilni, ob prisotnosti sodnika, ki je privolil v neobičajen prostorski pogoj, samo da bi maratonskemu spisu lahko pripel oznako rešeno. Možakarja sta sklenila poravnavo in pravnomočno zaprla življenjsko poglavje, v katerem je čas iz obeh – ob začetku pravde sta imela petindvajset let – napravil starca. Gostilniški zapitek, sedem litrov dobrega dolenjskega vina in deset kranjskih klobas, sta tožnik in toženec poravnala pravično – odštela sta vsak polovico. Meja pa je, kakor zapiše sodnik Polič v svoji knjigi Krvava katana, tudi leta 2003, ko je bil spor končan, ostala bolj ali manj enaka kot ob začetku pravde.
Odvetnik Hribernik si prikliče v spomin eno od čudaških pravd: "Brata sta uporabljala skupno samokolnico, ki sta jo vedno spravljala v gospodarsko poslopje. Nekoč pa je eden od njiju samokolnico zapeljal pod napušč sosednjega objekta. To je drugega tako zmotilo, da je pred sodiščem sprožil spor zaradi motenja posesti, ki ga je na koncu izgubil."
Meso pri kosti in zemlja pri meji
Zdi se, da je pravdarska strast, vezana na zemljo in mejo, v Slovencih trdno ukoreninjena. "Pravdarju nista pomembna ne čas ne denar, vodi ga le to, da bi dokazal, da ima bolj prav kot sosed," pravi Polič. Pri majhnih, nepomembnih zemljiških sporih, kjer se ljudje tožarijo do nezavesti, gre gotovo tudi za primere zdravljenja psihokompleksov, je bila misel enega od naših sogovornikov. Verjetno bo kar držalo. Kot drži modrost, ki pravi, da je meso najslajše pri kosti, zemlja pa pri meji.