Mediji poganjajo centrifugo

Zavrl je solastnik Pristopa, ene največji agencij za odnose z javnostmi v Sloveniji, in morebitni novi prvi človek Dnevnika. Je tudi podpredsednik NK Olimpija, ki še ni dočakal zmage nad Mariborom, od afere JBTZ naprej pa je tako ali drugače vedno znova povezan tudi z Janezom Janšo. V Portorožu boste na SOF-u predavali o slovenskem medijskem prostoru. Kaj boste tam povedali? V bistvu ne bom govoril samo o medijih, ampak bom primerjal oglaševalsko industrijo, recimo agencije, storitveno industrijo in medije. Govoril bom o tem, kaj je tu dobrega, kaj je "seksi", kaj je slabega, kaj bi bilo treba zavreči. Ukvarjal se bom z dilemo, ali naj delam v medijih ali v oglaševanju. Ali je ta dilema že razrešena, glede na to, da se veliko govori o tem, da boste postali predsednik uprave Dnevnika? Najboljše dileme so tiste, ki so večne. Sicer pa je tako, da ko enkrat delaš v medijih, si za vedno okužen in se slej ko prej vrneš vanje.

Kam pa gre razvoj slovenskih medijev? Kje smo v primerjavi s svetovno sceno?

Pri slovenskih medijih gre žal za začaran krog, centrifugo, v katero pade mali človek, ki gleda medije, ki mu govorijo, kako vsi kradejo, kako omrežja vodijo državo … Zato ta mali človek postane gneven in še bolj konzumira te medije, ki poganjajo to centrifugo. To je nek začaran krog med oblastjo, ki ne vlada, omrežji, ki jim pripisujemo magično moč, malim človekom, ki je povsem brez moči in nekim občutkom, ki ga širijo mediji, da imamo pravno državo dveh hitrosti. Nenadoma ugotoviš, da je ta strah mogoče že kar resničen.

Smo glede tega slovenski mediji drugačni od svetovnih?

Takšno centrifugo in politizacijo družbe, kot je slovenska, težko najdemo kjerkoli. V tem smislu so slovenski mediji drugačni. V Sloveniji zelo težko nastane velika tema, če hočete velika afera, če jo ne podprejo omrežja oziroma če se o njej ne prepira politika. Samo novinarstvo ni sposobno narediti zgodbe "per se", ampak jo vedno od nekod dobi …

Če ni politike, ni zgodbe …

Če ni politike, ni zgodbe in to ni normalno. Medijski prostor bi moral biti nad tem. Moral bi biti gonilo sprememb v politiki, nastavljati zrcalo, ne pa biti instrument politike.

Rdeča nit SOF-a bo prihodnost slovenskih blagovnih znamk. Kje so danes slovenske blagovne znamke? Zakaj praktično ni novih, zakaj takšne, kot je bila na primer Mura, propadajo oziroma izginjajo kot dobra blagovna znamka?

Mura izginja, Akrapovič se pa dviguje. Iskra izginja, Kolektor ali pa Rotomatika pa rasteta. Blagovne znamke živijo, nekatere preživijo, nekatere se znajo razvijati, druge pa ne. Sam nisem pesimističen glede potenciala slovenskih blagovnih znamk. Imamo Mercator, imamo Elan, imamo regionalne in globalne blagovne znamke. Res pa je, da je menedžment v tem tranzicijskem obdobju premalo vlagal v blagovne znamke. Preveč so iskali kratkoročne finančne rezultate. Če bomo hoteli, da bodo slovenske blagovne znamke res mednarodno konkurenčne, bo potrebnega več načrtnega upravljanja in vlaganja v znamke.

Omenili ste Elan. Ali je to sploh še svetovno znana blagovna znamka ali predstavlja bolj našo sentimentalno navezanost?

Elan sem omenil kot nekaj, kar je preživelo 50 let … So pa močnejše znamke, recimo Studio Moderna s svojo TV-prodajo je močnejša znamka kot Elan. V vmesnem času so nastale znamke, ki so mednarodne.

Ste tudi podpredsednik NK Olimpija, kako pa je z blagovno znamko Olimpije, kako jo sponzorji prepoznavajo?

V športu je vse odvisno od rezultatov, tudi od trenutnih rezultatov. Lep primer sta košarka in Olimpija. Šport je kombinacija med kratkoročno fascinacijo in dolgoročno vztrajnostjo. To dvoje včasih ne gre skupaj in ima različne motive in načine. Tudi čustvena stanja so različna. Moje čustveno stanje, ko sem sedem let v Olimpiji in stalno dajem denar ter doživljam vzpone in padce, ni enako, kot kadar premagamo Maribor.

Spomladanski rezultati Olimpije so dobri, poznavalci pa pravijo, da v tej ekipi Olimpije ni videti obrisov neke dolgoročne vizije. Prej smo govorili o dolgoročnosti, po drugi strani je pa res, da so pa vidni trenutni rezultati. Ta ekipa se zdi, da je sestavljena …

… "z brda z dola".

Bojim se, da veliko teh igralcev jeseni ne bo več v Ljubljani. Ali lahko pomirite Olimpijine navijače?

Olimpija ima veliko število perspektivnih mladih, ki so boljši, ker imamo ob njih stabilne in izkušenejše igralce. To kombinacijo med izkušnjo in energijo se mi zdi, da smo ujeli. Bistveno pa je, da se mladi v tej kombinaciji najdejo. Zato mislim, da to ni ekipa "z brda z dola". Priznam pa, da smo v preteklosti naredili že kakšno napako, ki nas je, predvsem sponzorje, precej stala.

Ne moremo mimo tega, da vas ne vprašamo kaj o Patrii. V tej aferi se pogosto omenja, da naj bi v Slovenijo nek denar prišel iz vašega podjetja v Luksemburgu. Vi ste bili lastnik podjetja, ki je leta 2007 kupilo podjetje, čigar lastnik je bil Rajko Janša, brat bolj znanega Janeza Janše. Kako je ta posel povezan z afero Patria?

Tako kot je število gnezdišč štorkelj povezano s številom nosečih novinark na siol.net. Vsak fenomen na svetu je mogoče povezati z drugim. V času, ko so se dogajale stvari okoli patrij, sem opravil posel, ki ga nisem nikoli skrival, saj so vse pogodbe v sodnem registru in so javno dostopne. Znana je kupnina in denar je bil nakazan na račun Rajka Janše v Ljubljani. Imel sem racionalne poslovne razloge, da sem to kupil in naredil sem dober posel. Ker pa se je v istem času zgodilo še nekaj drugega in ker so nekateri novinarji pomešali svoje poslanstvo s poslanstvom preživetih ovaduških organizacij in namesto v svoje "neodvisne" službe hodijo na Finsko ovajat svoje sodržavljane, potem je to očitno postal narobe svet, v katerem se lahko povežejo štorklje v Prekmurju z nosečimi novinarkami na siol.net …

Je pa res, da je neko majhno podjetje, kupljeno za precej denarja.

To podjetje je bilo kupljeno za približno milijon evrov, zraven je bila kupljena še nepremičnina za približno 100 tisoč evrov. Po nakupu smo iz tega podjetja v prvih treh letih z naslova dobička dobili 450 tisoč evrov. Nakup podjetja se lahko splača iz treh razlogov. Prvi je dobiček. Drugi razlog je tržni položaj, da dobiš večji tržni delež. Tretji razlog pa je lahko vertikalna povezava, sinergija z drugimi dejavnostmi tvojega podjetja. Ves denar je prišel iz Slovenije in ne s Tajske ali iz Avstrije. Morda pa je težava samo v tem, da Franci Zavrl ne sme kupiti podjetja Rajka Janše? Ali pa nekdo, ki se piše Janša, ne sme poslovati?

Verjetno je marsikdo sumničav, če Franci Zavrl kupi podjetje Rajka Janše prek Luksemburga, ravno v času, ko se menda pretakajo provizije, povezane z nakupom patrij.

Zaradi popolnoma tržnih razlogov nisem hotel, da se že prvi dan v Sloveniji to vidi, gre pač za poslovne razloge.

V javnosti so zgodbe z Luksemburgom in Tajsko vedno sumljive, ker se zdijo pripravne za nakazovanje provizij …

Ravno to je tisto, kar sva se prej pogovarjala. Medijska centrifuga pravi: vsi kradejo. To je sindrom, ki vodi v popolno destrukcijo medijev in družbe nasploh. Vsi vedo, da imajo številne svetovne korporacije svoja podjetja s sedežem v Luksemburgu, jaz pa tam ne smem imeti enega od svojih podjetij. Zato moram zdaj to prenesti v Slovenijo, da bo vse po meri slovenske centrifuge. Vso svojo lastnino bom prenesel v Slovenijo, samo zato, da mi bodo dali mir, čeprav je to gospodarsko povsem nesmiselno.

Priznavate poraz?

Priznavam, da centrifuga deluje. S tem imam stroške, moram se ukvarjati z zgodbo, v katero sem padel zaradi štorkelj. S tem pa se dejansko ne želim ukvarjati, raje imam mir in se, recimo, ukvarjam z nogometom ali preberem kakšno knjigo …

Mogoče pa Dejan Karba ima dokaze, ki jih še ni uspel predstaviti, omenja se tudi podjetje Jelen.

Jelen je največji dokaz, da se novinar sploh ni pozanimal o pravih dejstvih. Jelen je bilo neko preteklo ime nekega podjetja, mislim, da pred desetimi leti. Sploh ni preštudiral zadev. Omenjanje Jelena je značilen primer neprofesionalnega pavšalnega novinarskega ravnanja.

Glede na to, da ste človek iz medijev, okuženi z mediji in svetujete drugim, kako naj se obnašajo v medijih, je nerodno, da ste prav vi padli v centrifugo.

Kovačeva kobila je pač vedno bosa. V tem primeru ta rek velja. Piarovec ni poskrbel za svoj piar, je pa vsaj zaslužil. Nikoli ne tajim, da v poslu vedno želim nekaj zaslužiti. Vedno pravim, da je moja prva stranka transakcijski račun Pristopa.