"Marjan Šarec je odličen igralec. Ne bomo figov list Janeza Janše." #intervju #video

Danes je torek. Včeraj vas je obiskal predsednik SDS Janez Janša. Spila sta kavo. Za koga je bila bolj sladka in za koga bolj grenka?

Sam si kave nikoli ne sladkam. Gospod Janša pa je pil čaj z medom (se nasmehne, op. a.).

Šlo je za sestanek, okrog katerega so krožile številne napovedi, špekulacije in pričakovanja. Sami ste dejali, da je bil pogovor trd. Kakšni so bili sklepi?

Nisem želel, da gre le za vljudnostni sestanek. V obraz sva si povedala vse. Drug do drugega sva bila zelo ostra. Povedal sem, kar je nam ležalo na duši in kar je onemogočalo sodelovanje med strankama. V pogovoru nisva ovinkarila. Kam bo pripeljal, bo pokazal čas.

Kaj pa vam je ležalo na duši?

Razumite me, da ne bi bilo pošteno razkrivati vsebine pogovora na štiri oči. Veste pa, kaj so bili glavni konflikti med strankama v preteklosti.

Bilo jih je precej. Od žvižgov Ljudmili Novak, ki je na Trgu republike pozivala k bolj demokratični desnici, do napadov medijev iz kroga SDS tako na politiko NSi kot vas osebno. Sta se pogovarjala tudi o tem?

Lahko povem le, kar sem govoril jaz. NSi je stranka, ki ima in bo imela lastno identiteto. V volilnem sistemu, ki ga imamo, nihče ne more imeti sam večine, zato smo se stranke prisiljene med seboj pogovarjati. Stranka s šestimi poslanci je v koaliciji enako pomembna kot stranka, ki jih ima dvajset. V prihodnosti se ne bomo nikomur podrejali.

Kaj je Tonin povedal o sestanku z Janšo:

"Ne želimo biti figov list"

V kolikšni meri ste bili v NSi oziroma vaši predhodnici Slovenskih krščanskih demokratih (SKD) sami krivi za podrejeno vlogo v koalicijah, v katerih sta imela glavno besedo SDS in Janša? Ali tega od vas ne pričakujejo tudi vaši volivci, saj v tem času niste šli niti v eno levosredinsko koalicijo?

Vsekakor smo odgovorni sami. Vedno smo imeli na voljo več možnosti in odločali smo se za pot, ki nas je pripeljala tja, kjer smo zdaj. A jasno želim povedati naslednje. Ne želimo biti figov list. Za tri ali štiri ministrske položaje se ne bomo odpovedali svojemu programu in identiteti, saj bi s tem izdali lastne volivce oz. ljudi, ki nam zaupajo. 

Razčistimo torej: v čem ste drugačni od SDS? V veliki večini zadev v državnem zboru glasujete enako. 

Zagotovo so v slogu delovanja zelo drugačni od nas.

Se vam zdi njihov slog sprejemljiv za delovanje v politiki?

Včasih je težava, da lahko preveč agresiven slog zasenči vsebino, čeprav bi lahko ta bila zelo dobra. V zadnjem obdobju smo imeli drugačen slog pri migrantski politiki in pri odnosu do sodstva.

Ste proti lustraciji v sodstvu, ki jo goreče zahtevajo v SDS?

Žal smo čas za to že zamudili. Dejstvo pa je, da je sodstvo v Sloveniji problem in eden od razlogov, zakaj ljudje ne zaupajo več tej državi. Povedali vam bodo, da v Sloveniji veljajo dvojna merila. Ena za navadne ljudi, druga pa za posvečene, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike.

Tu ste na liniji z SDS, ki kampanjo gradi na poudarjanju domnevne "drugorazrednosti" večine ljudi.

V tem smislu da. Vprašanje pa je, kako to rešiti.

Ste za ukinitev trajnega mandata sodnikov?

Ne, ker je to zagotovilo za neodvisnost sodnikov. Podpiramo pa uvedbo poskusnega mandata sodnikov. Ocene, ki vplivajo na napredovanje, bi morali dobiti po različnih objektivnih kriterijih. Recimo glede na število zadev, ki so pozneje na višjih stopnjah padle. Spremeniti želimo sestavo sodnega sveta, v katerem je danes večina članov sodnikov, ki s tem volijo sami sebe. Ko se v državnem zboru z njimi ne strinjamo, pa se pritožujejo, da posegamo v neodvisnost sodstva. Sodstvo mora delati hitro in učinkovito. Le tako se bo vzpostavil občutek pravičnosti, zaradi katerega bodo ljudje bolj spoštovali državo, njene institucije, praznike in vse preostalo.

Sodstvo je treba modernizirati. Velika večina sodnikov je bila vzgojena v nekdanjem režimu, zato potrebujemo spremembe tudi v miselnosti. Potrebujemo premik k zahodnoevropskim vrednotam.

Toda v sodstvu so nujne "sive glave", ljudje z modrostjo in življenjskimi izkušnjami. V Sloveniji že imamo ustavne in vrhovne sodnike, ki so mlajši od 40 let. 

To je dobra krilatica, ampak na ustavnem sodišču imajo tudi mlajši sodniki pogum, da marsikdaj zapišejo kakšno drugačno in ločeno mnenje.

Temu lahko rečemo ali pogum ali zelo očitna politična profiliranost.

Kar je za ene lahko politična profiliranost, je za druge upravičen in dobro utemeljen drugačen pogled. Ustavno sodišče je posebna zgodba, ker odloča o vrednotah, o katerih se v Sloveniji vedno pogovarjamo le v političnem ali ideološkem smislu. Prej ste govorili o sivih glavah. Te včasih ne znajo pogledati "out of the box" (zunaj ustaljenih okvirov, op. a.). Želim si, da bi slovenski sodniki sodili v duhu posameznih zakonov in ne bi bili zgolj črkobralci.

"Če bi bil Janez Janša politični zapornik ..."

Je bil Janez Janša politični zapornik ali politik v zaporu?

V tehničnem smislu je bil politik v zaporu, ker je postopek še vedno tekel, ko sem to rekel. Vse sodne instance do takrat še niso bile izčrpane. Kasneje je ustavno sodišče pokazalo na vse napake, ki jih je pri tem storilo sodstvo. Če bi bil politični zapornik, potem nobena sodna instanca ne bi pokazala na napake v postopku in bi bil še vedno v zaporu.

Vašo izjavo, da je bil Janša "le" politik v zaporu, so vam v SDS pred leti zelo zamerili. 

Bil sem le pravno-tehnično natančen. 

Če bi SDS junija zmagala na volitvah, bi sodelovali v vladi, ki bi jo vodil Janša?

Morebitna zmaga SDS še ne pomeni, da bodo sestavili vlado, saj je ključno, koliko je potencialnih koalicijskih partnerjev oziroma ali bi Janezu Janši uspelo zbrati vsaj 46 glasov.

Pogoji za sodelovanje z vsemi strankami, tudi SDS, so enaki. Če se nam bo uspelo programsko uskladiti in vzpostavili zaupanje, je to mogoče, drugače pa ne.

Foto: Bojan Puhek

Ampak pri tem zaznavava razliko. Ljudmila Novak je možnost sodelovanje v vladi, ki bi jo vodil Janša, večkrat kategorično zavrnila, vi pa tega ne počnete več.

Želim si uresničiti tisto, kar je zapisano v našem programu. Če to želim, si z vnaprejšnjim zavračanjem sodelovanja s komerkoli zapiramo možnosti za uresničitev programa. Ljudje nam govorijo, da smo v NSi edini normalni ljudje v tem podivjanem političnem svetu, a ugotavljajo, da žal svojih ciljev iz programa v opoziciji ne bomo mogli uresničiti. Zato smo dolžni iskati potencialne zaveznike v parlamentu, da lahko uresničimo svoj program. 

NSi v pretežnem delu javnosti velja za stranko, ki jo imajo vsi radi, nihče pa je ne voli. Imate bazo 50 tisoč volivcev, čez to mejo pa vam ne uspe seči. Zakaj ne?

Mislim, da zato, ker ljudje do zdaj niso verjeli, da smo sposobni uresničiti svoje ideje. Marsikoga tudi še vedno moti pridevnik krščanski, ki je v Sloveniji nekakšen bavbav. To me čudi, ker krščanskim demokratom uspeva v razvitih, liberalnih in sekularnih zahodnih državah, na primer v Nemčiji in na Nizozemskem. Zagovarjamo občečloveške vrednote, ki so blizu veliki večini ljudi. Verjamem, da se bo to prelilo tudi v glasove. Ko nas bodo ljudje izdatno podprli, bodo z nami zadovoljni.

Morda ni problem krščanstvo, ki je v Sloveniji še vedno tesno vpeto v tradicijo, ampak to, da veliko ljudi Cerkev povezuje z dogodki med drugo svetovno vojno. Ali vaše članstvo meni, da razprave o tem, kaj se je dogajalo med vojno in po njej, ne spadajo več v politiko? Je NSi sposobna iti prek tega?

Moja ambicija je prihodnost. Ne želim se opredeljevati le do drugih političnih strank in preteklosti, ampak bi se rad pogovarjal o viziji, kakšna naj bo Slovenija čez 10 ali 20 let. Mene zanima, ali bosta moji hčeri ostali v Sloveniji ali se bosta morali zaradi slabega položaja v Sloveniji odseliti drugam.

Dejstvo je, da zgodovina ni črno-bela, ampak je siva, na ljudeh pa je pustila številne rane. Raziskovanje zgodovine omogočimo in prepustimo zgodovinarjem. Nima smisla, da drug drugemu vsiljujemo svojo interpretacijo zgodovine. 

V tem mandatu nam je uspelo sprejetje zakona o dostojnem pokopu, ki je velika stvar. Pri tem je šlo za zagotovitev minimalne civilizacijske norme. Nočemo-, da bi ljudje umrli prej, preden bi dostojno pokopali svoje svojce. Kljub temu so nas napadli tako s partizanske kot domobranske strani. 

Kaj pa je danes NSi? Na eni strani je krščanska demokracija, ki vleče zglede iz Nemčije oziroma Bavarske. Na drugi strani ima gospodarski program, ki mu nekateri politični nasprotniki očitajo neoliberalizem, s katerim krščanstvo nima kaj dosti skupnega.

V vrednotah smo konservativni, zagovarjamo pa socialno-tržno gospodarstvo.

Pri DUTB gre za "prihvatizacijo"

Kaj je po vašem mnenju socialno-tržno gospodarstvo?

To ni ne socialistična dogovorna ekonomija ne divji kapitalizem, ki slavi prosti trg. Je vmesni prostor med dvema skrajnostma, gre za model, ki ga poznajo v Nemčiji. Socialno-tržno gospodarstvo temelji na treh vrednotah: svobodi, pravičnosti in varnosti. Svoboda pomeni, da država posamezniku ustvari pogoje, v katerih lahko izpolni svoje talente. Pravičnost pomeni, da za vse veljajo enaka pravila igre in da imamo vsi enake začetne možnosti. Varnost pa mora biti zagotovljena, če posameznik zaradi osebnih okoliščin ne more ustrezno poskrbeti za svojo blaginjo.

Nekateri so nam dali nalepko, da smo neoliberalci, a gre za očitek, ki nima temeljev v našem programu. To je psovka, s katero že v začetku oblatiš nasprotnika, in prilepijo jo vsakemu, ki je proti dogovorni ekonomiji.

To lahko razumete. Privatizacijo v Sloveniji ljudje zaradi slabih izkušenj razumejo kot "prihvatizacijo".

Vem. Prav zato je ljudem težko dopovedati, da privatizacija v osnovi ne pomeni le prodajanja dobrih podjetij tujcem, ampak pomeni iskanje odgovornega lastnika, ki bo podjetje razvijal kot na primer Marjan Batagelj ali kot Novartis, ki je v Leku ohranil razvojni oddelek in vlaga v Slovenijo. Odgovorni lastnik ve, da mora vlagati v zadovoljne delavce in razvoj proizvodov. 

Foto: Bojan Puhek

Lahko naštejete tri primere privatizacije, ki so se izkazali za zgrešene?

Imate jih celo vrsto. Eden takšnih primerov so zadnje prodaje poštnim nabiralnikom prek Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Gre za klasično tako imenovano "prihvatizacijo". Denar, ki je bil začasno položen na neke zunanje izpostave, se zdaj prek skladov uporablja za poceni nakupe podjetij. Težko verjamem, da gre za odgovorne lastnike. Ironično pa je, da se to dogaja v času vlade, v kateri sedijo tisti, ki meni očitajo neoliberalizem, recimo Karl Erjavec in Dejan Židan. Resne razprave o tem, kaj bo z lastništvom slovenskih podjetij, pri nas žal ni. 

Svoj politični zgled vidite v nemškem modelu in tamkajšnji krščanski demokraciji (CDU), ki jo vodi Angela Merkel. Toda tudi ona po mnenju številnih Nemcev nima odgovorov na izzive zdajšnjega časa. Nemška gospodarska rast je bila v zadnjih letih zgrajena tudi na stagnaciji plač, zmanjševanju varnosti zaposlitve in krčenju vlaganj v osnovno infrastrukturo, zato volivci iščejo alternative na levi in desni.

Zagotovo tudi v Nemčiji ni vse dobro, vsekakor pa imajo njihovi državljani enega izmed najboljših življenjskih standardov na svetu. Nemški ekonomski model je socialno tržno gospodarstvo, ki ga zagovarjamo tudi mi. Za večino državljanov je precej boljši od ameriškega ali britanskega neoliberalnega modela. V Sloveniji pa trenutno vlada dogovorna ekonomija. Za Nemčijo zelo zaostajamo. Tam so že vstopili v četrto industrijsko revolucijo (gre za skupno ime procesov vključitve pametnih sistemov in velikih podatkovnih baz v "klasične" gospodarske panoge, op. a.). Uspelo jim je povezati univerze in gospodarstvo, ki ga spodbujajo k vlaganjem v znanost. Če temu ne bomo sledili, bomo zaostali. Zato sem kot enega izmed svojih ciljev postavil tudi večjo digitalizacijo Slovenije v najširšem smislu. 

Kdo in kaj je v Sloveniji srednji sloj? 

To je sloj, ki pospešeno izginja. To so ljudje, ki delajo, a si s svojimi prihodki vedno težje privoščijo nenujne stvari. Imamo tudi vse več ljudi, ki kljub pošteno zasluženim plačam in pokojninam težko živijo. Imamo kadre, ki smo jih izobrazili, a jim severnejše države ponujajo ugodnejše pogoje za življenje in delo. Grozi nam odhod ustvarjalnega in inovativnega dela narodovega telesa, kar nas lahko pahne še v večje težave. Z begom možganov se nihče resno ne ukvarja.

Foto: Bojan Puhek

"Med predsedniki strank ni simpatij"

Ampak za to je odgovorna prav politika. Ljudje so začeli živeti mimo države. Mladih nihče ne nagovarja, zato glasujejo z nogami. 

Se strinjam. Odgovorna je celotna politika. Beg možganov želimo v NSi preprečiti. Zaradi tega ne razumem logike Socialnih demokratov, ki nasprotujejo našim predlogom o razvojni kapici, višji splošni dohodninski olajšavi in spremenjeni dohodninski lestvici, hkrati pa me napadajo, da ščitimo bogate. Resnica pa je, da bi prav ti ukrepi najbolj pomagali srednjemu sloju.

Imajo me za sanjača, ko pravim, da lahko z nižjimi davki celo bolj napolnimo proračun. Če bi namreč ljudem ostalo več denarja zaradi nižje obremenitve dela, verjemite, da bi ta denar porabili v trgovini ali kje drugje. Država ga bo prej ali slej dobila nazaj prek davka na dodano vrednost. 

Ne delam si utvar, da je mogoče svet spremeniti čez noč. Vse, kar delam, tudi te kave, pa je namenjeno temu, da se končno začnemo pogovarjati o prihodnosti. 

Je v Sloveniji sploh še mogoča koalicija, v kateri bi sodelovale stranke iz obeh blokov? Od leta 2004 je nismo imeli. Z SD se razhajate v temeljnih ekonomskih vprašanjih. 

Problem slovenske politike je, da se do vsebine sploh ne pride, saj se nekatere stranke med sabo ne želijo pogovarjati, ker med predsedniki ni dialoga. Zadnji neformalni pogovori ob kavah so pokazali, da je mogoče najti kar nekaj skupnih točk, če se le pogovarjamo.

Zakaj pa je bil dialog mogoč v 90. letih, ko so bile strasti še bolj razgrete? 

Ko je Slovenija dosegla svoje temeljne cilje, torej vstopila v EU in Nato, prevzela evro, se je slovenska politika nehala pogovarjati. Nekdanji minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel tako govori o veliki generaciji, ki ji gre izreči priznanje. Tedanji politiki so bili bolj odgovorni, ker so si postavili jasne cilje.

Kaj pa bi moral biti cilj Slovenije? Gospodarstvo pravi, da mu država ne pomaga. Država pravi, da gospodarstvo ustvarja prenizko dodano vrednost. Ali sploh obstaja nekaj takega, kot je slovenski model?

Težava je ravno to, da že deset let nimamo strateških ciljev. Za nami je v tem pogledu pravzaprav izgubljeno desetletje. Še leta 1989 nihče v Sloveniji ni zares verjel, da je osamosvojitev mogoča, nato pa je neka politična skupina to sprejela kot cilj in to uresničila. Potrebujemo nove strateške cilje in politiko, ki jih bo uresničila.

Pomembne so bile tudi mednarodne okoliščine. Takrat so zidovi padali, danes pa rastejo.

Še vedno je nekdo moral izkoristiti to okno priložnosti. Danes ne vemo, kaj je najmanjši skupni imenovalec vseh političnih opcij, ki bi ga lahko postavili kot skupni cilj. Na Finskem so v času največje krize na začetku devetdesetih uvedli odbor za prihodnost, ki je razpravljal o tem, kje bodo čez 20 ali 30 let. 

V Sloveniji imamo Vizijo 2050 …  

… ki je nihče ne razume. Ne more biti sreča ljudi sama po sebi cilj.

Foto: Bojan Puhek

Še ena razlika je. Ob osamosvojitvi so za politiko stali ljudje, ki so ji dali mandat za uresničitev ciljev. Danes se politiko dojema kot vedno manj pomembno. Slovenija je izšla iz krize po zaslugi izvoznikov. Ljudje so vse bolj prepričani, da nimate odgovorov na izzive časa. To je nevarno, ker bodo v krizi še bolj dojemljivi za ideje demagogov in populistov, ki jim bodo ponujali preproste rešitve za vse težave.

Ljudje se vedno znajdejo. Če jim politika ne bo zagotovila ustreznega življenjskega okolja, bodo rešitve našli drugje in globalni svet jim za to ponuja številne možnosti. 8.000 mladih in izobraženih vsako leto zapusti Slovenijo. Pogovarjamo se o minimalni plači, nihče pa se ne ukvarja s problemi ljudi, ki danes zaslužijo med 1.000 in 2.000 evri in bi morali biti motor napredka družbe. 

Ste za uvedbo davka na nepremičnine?

Da, če bo v normalnih mejah, če bo čim bolj primerljiv z nadomestilom za uporabo stavbnih zemljišč in če bo predvsem prihodek lokalnih skupnosti. Treba pa je upoštevati še eno slovensko posebnost. Velika večina nepremičnin je bila namreč zgrajena z lastnimi rokami v času socializma, zato je treba biti z obdavčitvijo zelo previden.

"Novi Demos je medijski spin"

Obdavčili bi torej le drugo, tretjo in preostale nepremičnine, ne pa prve?

Pri prvi nepremičnini mora biti davek zelo zmeren. 

Vaše vodenje stranke se je začelo z nespretno epizodo, imenovano novi Demos. Te pobude nihče ni vzel resno, še najmanj SDS in Lista Marjana Šarca. Zakaj politik, ki je bil v času prvega Demosa star šest ali sedem let, govori o novem Demosu in kaj bi to sploh bilo?

Šlo je za medijski spin, ki se ga po izbruhu nikakor ni dalo zaustaviti. Nikoli nisem govoril o novem Demosu. Gre za poimenovanje novinarke Dela, ki je napisala ta prispevek. Dejal sem le, da se bomo na programski konferenci pogovarjali o ključnih točkah programa, za katere bomo poskušali navdušiti tudi druge. Novi Demos je pač fraza, ki pritegne veliko pozornosti.  

Foto: Bojan Puhek

Kakšen partner je Marjan Šarec, s katerim ste v koaliciji v občini Kamnik? Kdo je on v vaših očeh?

Je izjemno dober igralec. Uspešen je, ker ima dober občutek, katero občinstvo nagovarja.

Na prireditev ob novi maši vam bo Marjan Šarec citiral Sveto pismo. Če pa bo šel na partizansko prireditev, bo na koncu zavpil Smrt fašizmu – svoboda narodu. Natančno ve, kaj ljudje želijo slišati.

Je uspešen ali neuspešen župan?

Uspešnost ali neuspešnost težko objektivno ocejujem, ker sva koalicijska partnerja. Zagotovo je bil narejen premik naprej, a vse to se dela z javnim denarjem. Župan je v službi zato, da v skupnosti premika stvari naprej.

Slišiva, da prevelike ljubezni med vama ni. 

(premisli) Z Marjanom Šarcem nisem razvil nekega tesnega prijateljstva. Tudi odnosi znotraj koalicije v Kamniku so birokratski. Morda je tako, ker je nezaupljiv.  

Vas preseneča njegova visoka podpora v raziskavah javnega mnenja?

Ne. Za to obstajata dva razloga. Prvi je, da uspešno zbira tako imenovane protestne glasove, torej glasove tistih, ki so razočarani nad preostalimi strankami. Drugi vir njegove priljubljenosti pa je zagotovo lik Ivana Serpentinška, ki je bil marsikomu na podeželju blizu. 

Se bosta na volitvah spopadla v istem volilnem okraju? Boste kandidirali v Kamniku?

Da. V stranki so imeli nekateri glede tega pomisleke, a sem jasno povedal, da so ljudje v Kamniku zadovoljni z mojim delom in da ne bom kandidiral nikjer drugje kot doma. Anketa, ki smo jo naročili, je pokazala, da sem imel prav.

Foto: Bojan Puhek

Že imate liste kandidatov za junijske volitve?

Delno smo jih že potrdili. Imamo še nekaj odprtih vprašanj v okrajih, kjer imamo več kandidatov. V tem primeru bomo opravili javnomnenjsko raziskavo in se odločili za najboljšega. Lista bo pomlajena, na njej pa bodo ljudje, ki so zelo prepoznavni v svojih domačih okoljih. Veliko bo tudi imen iz gospodarstva. 

V političnih krogih je mogoče slišati, da sta z vami odločilno vlogo v stranki prevzela Janez Škrabec (Riko) in nekdanji direktor policije Marko Pogorevc. Sta to strica iz ozadja vaše stranke?

V stranki nimata nikakršnega formalnega niti neformalnega vpliva. Noben od njiju nam pri našem delovanju nič ne sugerira ali priporoča. Razumljivo pa je, da sta kot uspešna podjetnika naklonjena stranki, ki podpira gospodarstvo in podjetnost. Če srečam človeka, ki ga poznam, ga vedno pozdravim in mu sežem v roko. Politični konkurenti pa iz tega delajo zaroto.

"Hvala lepa za tako javno zdravstvo"

Eden od temeljev programa NSi je zdravstvena reforma. Ta je povsem drugačna od tiste, ki jo zadnji dve leti uveljavlja ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Vi želite novo organizacijo slovenskega zdravstva. Ali to pomeni večjo privatizacijo?

Ne. Najprej razčistimo, kaj je sploh privatizacija zdravstva. Ljudje ta pojem razumejo tako, da mora človek za zdravstveno storitev plačati. NSi nikakor ni za to. Naš predlog je zelo preprost. Tista zavarovalnica, pri kateri si zavarovan, ti mora plačati zdravstvene storitve. Zavarovanec pa bi imel možnost proste izbire zavarovalnice, pri kateri bi bil zavarovan, in prosto izbiro zdravstvene ustanove, v kateri bi se zdravil. Denar bi torej sledil bolniku. 

Ali ne bi to šibkejšim slojem prebivalstva otežilo dostopa do zdravstvenih storitev? Tisti z več denarja bi si lahko privoščil boljše zavarovanje, s tem pa boljše in hitrejše storitve. Posamezne zavarovalnice že omogočajo, da si lahko za dvajset evrov na mesec najpozneje v desetih dneh upravičen do specialističnega zdravljenja. To je za prejemnike minimalne plače prevelika mesečna obremenitev. 

Današnji sistem je za socialno šibke še mnogo bolj neizprosen, saj si ne morejo plačevati hitrih samoplačniških storitev, zato nekateri prej umrejo, preden pridejo do ustreznega zdravljenja. Hvala lepa za tako javno zdravstvo. Javno zdravstvo nam danes razpada in propada.

Menim celo, da je celotni sistem na nekaterih točkah namenoma nastavljen tako, da se umetno ustvarjajo čakalne vrste. Kako je mogoče, da po redni poti čakaš mesece ali celo leta na specialistični pregled, če plačaš, pa si takoj na vrsti? Očitno imamo zmogljivosti za zdravljenje takoj, sistem pa tega ne dovoljuje.

Foto: Bojan Puhek

Z vami se lahko strinjava. Nekaterih zdravnikov dopoldne ni na delovnem mestu v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana, ker med predvidenim delovnim časom uradujejo v zasebnih ambulantah.

Da in za to je kriv zdajšnji planski sistem, v katerem na leto plačamo za 450 milijonov samoplačniških storitev.

Še enkrat, NSi ni za privatizacijo javnega zdravstva, ni za privatizacijo javnih bolnišnic in zdravstvenih domov. Če lahko pri zavarovanju avtomobila izbiraš med zavarovalnicami, zakaj pri sklepanju zdravstvenega zavarovanja ne moremo izbirati med več zavarovalnicami?

Kaj torej predlagamo? Prvič, da morajo imeti vsi sklenjeno zdravstveno zavarovanje. Če ne bo obveznega zavarovanja, naš koncept ne bo izvedljiv, ker se mladi ne bodo zavarovali in ne bo medgeneracijske solidarnosti. Drugič, država mora predpisati, kaj je obvezna košarica storitev. Vsaka zavarovalnica mora ponuditi te storitve v okviru zavarovalne premije. Od tu zavarovalnice med seboj tekmujejo. In tretjič, kot bolnik se lahko odločiš, da se boš šel zdravit tja, kjer boš prišel prej na vrsto in kjer te bodo bolje pozdravili, lahko je to javna ali zasebna ustanova. Tvoje zdravljenje pa bo plačala tvoja zavarovalnica. 

Cilj zasebnih zavarovalnic je dobiček. Pri tem se ne gre slepiti. 

Ravno zato, ker delajo za dobiček, bodo zavarovalnice naredile vse, da vas čim hitreje in čim bolje pozdravijo. Ker če tega ne bo, bodo imeli višje stroške. Če imate na primer težave s kolkom, je v interesu zavarovalnice, ki vas je zavarovala, da vas čim bolje in hitreje pozdravi. Ker če vas ne bo, bodo morali plačati še eno operacijo. Če boste imeli pozneje težave, bo to njihov dodatni strošek.

V Nemčiji zavarovalnice celo priporočajo določene ustanove, ker imajo z njimi sklenjen poseben sporazum in ker vedo, da delajo dobro in racionalno. Javna vreča v Sloveniji pa je seveda za nekatere brez dna. 

Foto: Bojan Puhek

Bi zdravnikom prepovedali hkratno delo v javnem in zasebnem zdravstvu? 

Sistem, ki ga predlagamo, bi to onemogočil. Javna bolnišnica, ki bo tekmovala z zasebno kliniko, si tega ne bo več mogla privoščiti, saj bodo storitve postale preslabe, ljudje pa bodo odhajali drugam, če se zdravniki ne bodo 100-odstotno posvetili delu v eni ustanovi. 

Se ne bojite, da bi v nekem delu prišlo do osipa zdravnikov iz javnih bolnišnic v tržno donosnejše programe zdravljenja, kar bi ohromilo bolnišnice, s tem pa otežilo enakomeren dostop do zdravstvenih storitev?

Če gledamo tako ozkogledno, se bo en del zdravnikov verjetno res prelil iz ene v drugo ustanovo. Za mene pa je bistveno, da ti zdravniki ostanejo v Sloveniji. Za državljana je vseeno, ali bo šel v UKC ali v Tehnološki park Ljubljana, kjer bo zasebna klinika. Za vas bo bistveno, da boste imeli zdravnika v Ljubljani in da bo vaše zavarovanje plačala zavarovalnica. 

"V Cerarjevo koalicijo nismo vstopili zaradi Milojke Kolar Celarc"

Boste z vprašanjem zdravstvene reforme pogojevali vstop v katerokoli koalicijo? Je ta tema za vas zelo pomembna? 

Se razume. Leta 2014 je bil to temeljni kamen spotike. Mi smo bili na pogajanjih, kjer je sedela Milojka Kolar Celarc, ter opozarjali, da je javno zdravstvo slabo in da sistem omogoča korupcijo. 

Zaradi Milojke Kolar Celarc torej NSi ni šla v koalicijo?

Gladko nas je zavrnila. Naš član strokovnega odbora oziroma kandidat za ministra je bil dr. Janez Lavre, ki je zdaj direktor bolnišnice v Slovenj Gradcu, nekaj časa pa je želel narediti red v bolnišnici v Mariboru.

Niti do besede ni prišel, saj mu Milojka Kolar Celarc ni dovolila, da bi na koalicijskih pogajanjih predstavil našo reformo zdravstva.

Ampak pod njenim mandatom je vseeno postal direktor UKC Maribor.

To so nekateri videli kot zlonamerno gesto, jaz pa sem to videl kot priznanje njegovemu delu.

Ministrica veliko govori o lobijih zasebnih zavarovalnic, ki naj bi rušili njeno zdravstveno reformo. So ti na vaši strani?

Zavarovalnice se borijo za svoj del posla, ki jim ga ministrica želi odvzeti. Logično je, da se bodo organizirale in šle proti njej. Mi pa želimo zavarovalnice vključiti v sistem. Ne da ti nagajajo, ampak da bo v njihovem interesu, da bodo poskušale zagotavljati čim boljše storitve za paciente in da bo čim manj korupcije. Če bo nekdo kradel pri zdravstvenem materialu, bo to pomenilo nižji dobiček zanje, zato bo v njihovem interesu, da onemogočajo koruptivna ravnanja.

Ste za dvig upokojitvene starosti? 

Ne! Naj pa jasno povem, da je zdajšnji pokojninski sistem klasična Ponzijeva shema, ki bo delovala, dokler bo vplačevalcev več kot uporabnikov sistema. V NSi zato želimo, da se del teh sredstev, ki jih pri plačah plačujemo za pokojnino, nalaga v pokojninski sklad, ki bi ta sredstva obračal in plemenitil, zato da bi bilo denarja za pokojnine več. 

Foto: Bojan Puhek

Za to že imamo Modro zavarovalnico in Kapitalsko družbo, vendar regulator določa tako konservativno politiko, da komajda dosegata zajamčeni donos.

Zdajšnji sistem za zavarovance ni zanimiv. Več upravljavcev bi povečalo tudi možnost izbire naložbene politike. Glede varnosti tega denarja sem miren. Med zadnjo krizo so propadale banke, vendar zavarovalnice niso imele nobenih težav, ker so imele pozavarovanja tudi na drugem koncu sveta. Sistem drugega pokojninskega stebra je edina rešitev, ki jo imamo. Znotraj sedanjih demografskih okvirov ne vidim nobene druge rešitve.

Kaj pa sodelovanje teh skladov v lastništvu slovenskih podjetij? Bi recimo podprli, da bi bili pokojninski skladi lastniki desetih odstotkov Petrola?

Da, če bi šlo za dolgoročno naložbo, ne pa za kratkoročno politično manevriranje.

"Nismo nestrpneži"

V kolikšni meri se nameravate izpostavljati v tako imenovanih krščanskih temah: družinskem zakoniku in položaju istospolnih parov? Bo tudi od tega odvisno, s kom boste šli v koalicijo?

Leta 2014 smo med pogajanji našli neko rešitev. Celo v koalicijski pogodbi je ostala dikcija, da teh tem, ker smo različni, ne bomo odpirali. Za nas je družina temelj in želimo, da se temu primerno država tudi obnaša. Smo pa izjemno spoštljivi do vseh drugačnih. Nihče od naših poslancev ni bil žaljiv do istospolno usmerjenih. Ves čas smo govorili, da smo za to, da se zanje ustrezno uredijo vse pravne in socialne pravice. Zaradi svoje osebne okoliščine ne smejo biti prizadeti ali imeti nekih težav. Hkrati pa smo jasno povedali, da je zakonska zveza po našem mnenju rezervirana za moža in ženo.

Nemški bundestag je lani sprejel zakon, ki dovoljuje poroke istospolnih partnerjev.

Pri nas imamo zakon o partnerskih skupnostih. Proces ali obred pri sklenitvi partnerske zveze je enak kot pri sklenitvi zakonske zveze, pravice so iste. V tem pravno-formalnem smislu imamo praktično izenačenje.

V Nemčiji je 70 poslancev CDU oziroma CSU glasovalo za ta predlog.

Ne boste verjeli, znotraj CDU imajo celo posebno organizacijo gejev in lezbijk. Seveda imajo tudi posebno organizacijo, ki zagovarja klasično družino. 

Foto: Bojan Puhek

Ali osebno verjamete, da ste slovenska različica novega avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza?

Jaz sem Matej Tonin.

Je Kurz vaš politični idol?

Ni moj idol, sva pa iz iste generacije. Na strankarskih dogodkih Evropske ljudske stranke (EPP) se srečujemo. Uspel mu je fantastičen dosežek. V zadnjem obdobju smo z Avstrijsko ljudsko stranko (ÖVP) razvili dobro sodelovanje in upam, da bomo to vzdrževali.

Ali EPP različno dojema vodjo opozicije v Sloveniji in predsednika NSi?

EPP je velikanska organizacija. Veliko dajo na to, ali si šef države oz. premier ali največja opozicijska stranka. Znotraj EPP so to glavni igralci. Tudi sestanki so zasnovani na ta način, da ključne odločitve sprejemajo ti ljudje. 

Vas evropski poslanec Lojze Peterle, nekdanji predsednik SKD, podpira?

Da.

Se bo politično upokojil, ostal v Evropi ali se vrnil v Slovenijo?

Lojze Peterle se večkrat pošali, da je Konrad Adenauer pri 71 letih šele postal kancler. On jih bo šele letos dočakal 70. Kolikor vem, se še ni odločil, kako naprej, tako da tudi glede ponovne kandidature na evropskih volitvah ni še nič dorečeno.

Foto: Bojan Puhek

So dvojne volitve, jeseni bodo še lokalne, veliko finančno breme za stranko? 

Kar hudo. V Avstriji za kampanjo ena stranka porabi sedem milijonov evrov. V Sloveniji vse politične stranke skupaj dobimo dva milijona evrov in pol. Gre torej za dve različni vesolji. Nekaj izdatkov bomo pokrili s posojili pri bankah. Že iz prejšnjih kampanj imamo ustaljeno prakso, da nam več naših članov posodi po 10 tisoč evrov. To je hitrejša in preprostejša pot kot prek banke.

Nič nismo rekli o aktualnem predsedniku vlade. Leta 2014 ste govorili, da bo Miro Cerar z dejanji pokazal, ali je politik ali politikant. Kaj menite danes?

Včasih se mi kar malo zasmili. Stampedo nanj je hud, posebna zgodba sta koalicijska partnerja. V takih okoliščinah ni mogoče resno delati.

Velika pričakovanja vedno rodijo velika razočaranja. Z Mirom Cerarjem delim mnenje, da bo v naslednjem mandatu najbolj pereča tema izrazito negativni demografski trend, torej staranje prebivalstva in nizka rodnost. 

V prihodnjih desetih letih se bo upokojilo sto tisoč ljudi. To bo hud pritisk na pokojninsko in zdravstveno blagajno, pa se s tem danes praktično nihče ne ukvarja. Za neko normalno preživetje ali ohranitev današnjega standarda življenja bi potrebovali tudi 30 tisoč novorojenih otrok na leto. Rodi pa se jih le 20 tisoč. Vprašanje je, kako bomo pokrili to razliko. Nameravamo problem reševati s pametno politiko priseljevanja? Zaradi takšnih demografskih problemov nas čakajo še hude razprave in vprašanja. Kot rečeno, menim, da bo to glavna tema mandata naslednje vlade.