Mama Govorečega Toma: Prispevke zaposlenih opazimo in jih nagradimo

Slovenija in Evropa se trenutno spopadata tako s krizo vrednot kot tudi gospodarsko krizo. Očitno smo kot družba na začetku večjih sprememb, tako geopolitičnih kot tudi socialnih, ki jih počasi občutimo vsi, a še ne vemo, kaj točno pomenijo. Kako se bodo te spremembe poznale v načinu poslovanja in odnosih med ljudmi? Spremembe po mojem mnenju še ne odražajo želenega. Sprašujem se, ali je zadaj prava namera, ki bi vodila h gospodarsko stabilni in pravični ureditvi. V tem trenutku sta mogoči samo dve smeri: gor ali dol. Vzpona še ni na vidiku, torej gre lahko dol do trenutka, ko pride do dna. Pristanek je navadno boleč in potem logično sledi vzpon. Ali pa propad civilizacije.

Kako vi gledate na kolektivni, timski duh in kako na individualizem? Kaj je tisto, kar daje prave rezultate, in kaj v podjetju Outfit7 spodbujate pri ljudeh? Trenutni izobraževalni sistem večinoma temelji na nezdravi tekmovalnosti, otrok pa ne nauči misliti, prav tako jih ne nauči osnovnih etičnih vrednot, tistega, kar smo mi, danes generacija srednjih let, delno še dobili. Vzgoja izginja iz šol (vsaj slovenskih), kar je strah vzbujajoče.

Za uspeh nekega tima so potrebni tako timsko delo kot tudi individualizem, pripadnost, spoštovanje, izobraževanje mladih in manj izkušenih znotraj tima … Včasih je učinkovita tudi tekmovalnost, tista zdrava, tudi zabavna, ki vodi do boljših rezultatov, ne vnaša pa razdora in razočaranja. To je mogoče, če je tim zdrav, če znotraj tima ni nezdravih kariernih interesov posameznikov. Zdrava ambicioznost je seveda vedno koristna.

Pri nas zaposleni vejo, da prispevke posameznikov opazimo, tako individualne kot v skupini, primerno nagradimo in se ponavadi o njih pogovorimo s celotnim timom. Vsak lahko prispeva ideje oz. je to celo zaželeno – seveda jih lahko uresničimo zelo malo (ker jih imamo res veliko), a nemalokrat dobra ideja porodi še boljšo idejo, in če je skupni cilj "najboljši produkt za uporabnika", kar je tudi cilj vsakega posameznika, individualno dokazovanje ni potrebno.

Seveda smo ljudje različni in nekateri potrebujejo izpostavljenost, spet drugi težko tehnično težavo, nekateri pa občutek koristnosti, da zadostijo svojim notranjim potrebam. Če se tega zavedamo, lahko te potrebe tudi primerno zadovoljimo brez škode za podjetje in tim.

To, da je posameznik danes uspešen na kateremkoli področju, zahteva ogromno energije, dela in časa. Kako vam uspe usklajevati vlogo matere, žene in poslovne ženske ter najti še kaj časa zase? Skrivni recept: čas je iluzija. Oba otroka sta že odrasla in zaposlena v Outfit7, tako da nekih hudih materinskih zadolžitev nimam več. To je najpomembnejše, za vse preostalo pa se vedno najde čas s pravilno namero in osredotočenostjo. Ne bom rekla, da počnem čisto vse, kar si želim, a za to niti sto ur na dan ne bi bilo dovolj.

Podjetje, ki ste ga ustvarili skupaj s sodelavci Outfit7, je za slovenske razmere neverjetna zgodba o uspehu. Kaj bi svetovali podjetnikom, direktorjem in vsem, ki si želijo uresničiti poslovne ideje? Recept je preprost: iskrena vera v uspeh, iskrena vera v svojo sposobnost in kreativnost (kjer Slovenci zaradi narodne zgodovine najprej pogorimo), iskrena ljubezen do tiste "prave stvari", posla, in kanček vztrajnosti, brez katerega so možnosti izredno majhne. Šele v drugi vrsti pridejo v poštev znanje, izkušnje, ljudje, pravi trenutek, kakovost …

Glede na to, da se ljudje z leti spreminjamo, se učimo iz lastnih napak in uspehov, se spreminja tudi naš pogled na svet. Lahko bi rekli, da smo na začetku svoje poti vsi malce naivni ali pa neizkušeni. Kako se je spremenil vaš pogled na svet in kaj vas je uspeh naučil? In kako se sprijaznite z neuspehom, ko se pojavi? Z uspehom sem predvsem spoznala svet, pomembne in uspešne ljudi, iluzijo obljubljene dežele Amerike. Z vsem tem sem dobila neizmerno veliko izkušenj, ki bodo nedvomno vplivale na moje življenje. Moja filozofija je, da se v vsakem trenutku in iz vsega učim. Tudi iz neuspeha. Pravi neuspeh je, ko napako ponoviš ali če se s figo v žepu lotiš stvari in veš, da ne bo uspela. Pregovor pravi, da se na koncu vedno vse dobro konča – če ni dobro, pomeni, da še nisi na koncu.

Tehnologija je postala neizogibni del naših življenj. Kaj je po vašem mnenju zdravo razmerje med tehnologijo ter pristno otroško igro in zabavo? Kako na primer zabavne aplikacije lahko koristijo pri otroškem razvoju in kje so tu nevarnosti? Res je, tehnološkega razvoja se ne da več ustaviti in dejansko smo s tem veliko pridobili – svet imamo tako rekoč na svoji dlani, dostop do informacij je trenuten in neomejen. Kot primer koristi lahko pohvalim našega Talking Toma, ki zelo uspešno pomaga terapevtom predvsem v ZDA pri delu z avtističnimi in mongoloidnimi otroki. Zgodbe, ki nam jih povejo ali pošljejo po elektronski pošti, nemalokrat privabijo solze v oči.

Po drugi strani pa virtualni svet prehitro postane realnost za marsikoga. Otroci so kot spužve in se učijo tako od nas, odraslih, kot tudi iz virtualnih svetov (TV, igric, interneta …). Predvsem tu so lahko življenjski vidiki (tudi vrednote) močno izmaličeni. Poleg nevarnosti, da otroci ne ločijo, kaj je prav in kaj narobe, lahko postanejo asocialni, kar posledično vodi v nezmožnost normalnega življenja. Prezaposleni starši prevečkrat uporabijo elektronske naprave (TV, tablice, mobilnike …) kot varuške za svoje vedoželjneže, kar ima lahko nepopravljive posledice tudi na grafomotorični razvoj oz. možgane.

Starši in vzgojitelji so odgovorni za to, da najdejo pravo mero in pravo vsebino za svoje otroke. Dovolijo jim lahko tudi vpogled v vsebine, ki moralno in etično niso primerne (ker bodo do tega tako ali tako sami prišli), potem pa morajo s primernimi prijemi (moraliziranje ponavadi ne pomaga) in izčrpnim pogovorom omogočiti otroku, da začenja sam pravilno razumeti in vrednotiti vsebino.