"Kot podjetnica sem lažje mama, kot če bi imela službo od osmih do štirih"

Človek brez omejitev, poln idej in podjetniškega zagona. To je Daniela Bervar Kotolenko, direktorica poslovnega centra v Sloveniji Business Inteligence Center (BIC), solastnica podjetja MEDIA LAB ter ustanoviteljica podružnice mednarodne poslovne šole Cotrugli v Ljubljani. Povrhu še žena in mama dveletnega sina.

Uspešna poslovna ženska na kar treh vodilnih položajih ter obenem mama in žena. To vprašanje verjetno pogosto slišite, a vseeno, kako vam uspeva, od kod črpate energijo? Imam veliko srečo, da imam možnost delati to, v čemer uživam. Na svoji poslovni poti sem se imela vedno priložnost vključevati tam, kjer je bilo moje srce. Tudi zdaj delam stvari, ki so mi pri srcu. In potem ni težko usklajevati. Dobro, človek mora imeti tudi srečo in razumevajočega partnerja.

Zelo lepo se da vse uskladiti, če človek ve, kakšne so njegove prioritete. Poslovni del se vedno hrani z zasebnim in obratno. Seveda je otrok zdaj velik del mojega življenja, a prav se mi zdi, da vsaki od stvari namenim kakovosten, enako dober čas.

Omenjate prioritete v življenju. So se za vas, odkar ste mama, kaj spremenile? Vsekakor se s prihodom otroka marsikaj spremeni, to bo povedala vsaka ženska. Vendar mislim, da je vse odvisno od organizacije, kako si življenje postaviš na novo. Zagotovo želiš čim več časa preživeti z otrokom, se mu aktivno posvetiti in ne želiš biti z njim samo pasivno. Tako zdaj skušam v popoldanskem času odmisliti telefon in vse drugo ter aktivno preživeti čas z otrokom.

Mnogo mladih mam kariero vsaj začasno postavi v kot. Vi se za to niste odločili. Poslovne in zasebne interese sem vedno prilagajala. Kot podjetnica sem si lahko čas zelo fleksibilno razporejala. Če bi imela službo od osmih do štirih ali od devetih do petih in fiksne urnike, verjamem, da bi mi bilo težje. Delati lahko začnem prej ali pozneje, delam potem, ko malček zaspi. Ta svoboda mi je zelo pomembna. Mislim, da tudi poslovni navdih in energija izhajata ravno iz te fleksibilnosti.

V družbi obstajajo stereotipi, da ženske, ki se posvečajo svoji karieri, zanemarjajo svoje otroke. Vas kdaj doletijo taki očitki? Niti ne. Vsi, ki me poznajo, vedo, da zelo dobro manevriram med obojim. Ne smemo pa pozabiti, da sta mama in oče oba enako starša in prav je, da tako prevzemata starševske vloge. Poleg tega ni nobenega napisanega pravila, da moramo ves čas vsi trije skupaj preživljati čas. Enkrat pridem jaz prej domov, drugič mož. Tudi otrok včasih uživa v bolj kakovostnem času le z enim od staršev, ker ima vso pozornost. Ko smo vsi trije skupaj, se z možem začneva pogovarjati, mali pa cuka za rokav, "tukaj sem tudi jaz".

Omenjate, da lahko gresta poslovna in materinska pot z roko v roki. A žal so ženske vaše starosti in statusa najbolj kritični del nezaposljivih oseb. To je zelo vroče vprašanje ta trenutek. Menim, da se mora to kolesje zavrteti v drugo smer. Ženske smo res, vsaj tiste, ki smo dojile ali ki dojijo, nekaj mesecev nujno povezane z otrokom. Te vloge oče žal ne more prevzeti. Pozneje je ključno, da tudi v družbi ozavestimo, da je prav, če tudi očka kdaj ostane na bolniški. Midva s partnerjem ti vlogi lepo kombinirava, da otrok z očetom vzpostavi enake povezave kot prej z mano.

Ženske zelo rade poslušamo nasvete naših babic in stereotipov iz prejšnjih časov, češ kakšna mama pa si, če nisi doma z otrokom. To je veljalo takrat, zdaj mislim, da imamo nove vrednote. Ženske sicer to težko spustimo iz rok, a moramo same pri sebi in s pomočjo družbe in očetov to začeti spreminjati.

Dobro, ampak velik del odgovornosti za njihovo nezaposljivost nosijo delodajalci. Tako. Vsak delodajalec o mami, ki je prišla s porodniške, razmišlja, koliko bo na bolniški in kakšna so tveganja zanj. Ta vloga bi morala biti porazdeljena med mamo in očetom. Vzgoja delodajalcev je tu ključnega pomena. Starši ne smejo biti neprivilegirani v smislu nezaposljivosti. Ko bomo dosegli to raven 50 : 50, bo lahko delodajalec še na očeta gledal tako kot na mamo. Kazni ne sme biti.

Da imamo otroke, je pozitivno in za družbo nujno potrebno, to so prihodnje generacije, ki bodo ključne za naše gospodarstvo. Če jih bomo zanemarjali, kakšna bo naša prihodnost?

In kako to prakticirate v svojih podjetjih? Večina zaposlenih je žensk, tako v administrativno-poslovnem delu kot na vodstvenih položajih in v upravi. Pri zaposlovanju gledamo načelo, kdo je dober kandidat, ne omejujemo se na moške in ženske. Seveda so potem razne porodniške, a država omogoča, da se ta čas na tisto mesto razporedi novega kandidata.

Se pa seveda mora ženska po vrnitvi prilagoditi na novo okolje. Med porodniško ne sme pozabiti nase. Otrok ni ovira, dan ima še vedno 24 ur in v tem času lahko bere knjige, se izobražuje, da se vrne z novimi znanji. Zdaj, ko imam BIC, mi veliko žensk piše, da bi prišle na kakšen dogodek, ker se želijo mrežiti, da čim bolj izkoristijo čas, ko je očka z otrokom.

Ko omenjate BIC … V njem ste ustanovili poseben klub samo za ženske. Zakaj? Menedžerke, predvsem mlade podjetnice, smo ugotovile, da potrebujemo stične točke, kjer se lahko družimo, si izmenjujemo izkušnje in vzpostavljamo medsebojno poslovno kulturo. Za ženske je to še vedno nekaj novega, za marsikatero ni lahko, stereotipi so prisotni in pred tem si ne smemo zatiskati oči. S pomočjo, sinergijami se vse da. Ženske na prvi stik počasneje vzpostavljamo poslovna prijateljstva, a ko prebijemo prvo točko, so to lahko poslovna prijateljstva, ki trajajo za vedno. Potem smo zelo lojalne in zveste.

Klubi, predavanja, povezovanja … Veliko delate za širitev poslovne oziroma menedžerske kulture v Sloveniji. Mislim, da je ključ vsake osebe njegova poslovna mreža. Ta koristi osebi, ne funkciji, ki jo trenutno zasedaš. Če samo sedimo v svoji pisarni in gledamo v štiri stene, bomo na dolgi rok zanemarili poslovno skupnost, ki nas bo pozabila. Moramo se potruditi za svojo osebno znamko, kaj si ti, kaj si naredil iz sebe, koga poznaš, kdo ti lahko pomaga, komu ti lahko pomagaš.

Ste to pogrešali, ko ste sami odpirali podjetja? Ves čas sem vodila slovenski MBA alumni klub Cotrugli Business School, tako da sem neprestano bila v poslovnem krogu. Pobuda za BIC se je pojavila lani jeseni, ker smo se enako misleči srečevali na različnih poslovnih dogodkih in smo želeli poslovne trende obrniti v drugo smer. Ugotovili smo, da so predavanja in druženja lahko veliko bolj koristna kot izmenjava vizitk. Zato smo se odločili ustanoviti poslovni center, ki združuje izobraževalni in poslovni klub ter aktivno povezovanje.

Kako ste se sami vključili v poslovne kroge oziroma kaj je bila ključna odskočna deska, da ste danes tu, kjer ste? O tem sem pred nekaj leti na željo moje mentorice, pri kateri sem delala diplomsko nalogo, predavala študentom na FDV. Rekla sem jim, da so tu res zato, da se nekaj naučijo, a naj že zdaj razmišljajo, kje se vidijo čez pet, deset let, in naj temu posvetijo tudi svoj čas. Najslabše je prosti čas zapolniti z aktivnostmi, ki ti ne koristijo, razen če nista to šport ali hobi, ki te sprošča. Delati je treba v praksi. Sama sem bila vedno v pogonu, že kot študentka sem delala v marketingu, PR-ju, medijih, bila sem radijska voditeljica, nekaj časa tudi na televiziji, ukvarjala sem se z moderacijo.

Ko sem diplomirala, sem želela nekaj več. Odločila sem se za študij MBA, se prijavila na tekmovanje za štipendijo in jo med šestimi zmagovalci tudi prejela, poleg tega so mi ponudili še, da odprem podružnico Cotrugli v Ljubljani. Takrat so se pojavile ambicije za lastno podjetje. Vedno me je gnala vedoželjnost, preizkušala sem svoje zgornje meje in tudi če so mi drugi svetovali ne, sem poskusila in tako marsikaj dosegla. To so bili gonilniki poslovne poti.

Kaj pa menite o trendu spodbujanja samostojne podjetniške poti, ki je tudi posledica sile razmer, da mladi sami rešujejo težavo brezposelnosti? Podpiram, da se mladi odločajo za to, da so dovolj samozavestni, da rečejo, "sem dober, bom poskusil in naredil posel". Odlično! Treba je spremeniti miselnost "pridno se uči, da boš dobil službo in da boš pridno delal, da te bodo pohvalili …" To je stereotip, ki gre v smeri varnosti. Mislim, da je mlade treba spodbujati, da ni nič narobe, če tvegajo in izkoristijo morje priložnosti.

Želim si čim več tega poguma, a treba je tudi gojiti kulturo, da se je po padcu treba pobrati. Pri nas se te neuspeh drži za vedno, v ZDA pa velja, da večkrat ko si padel, večkrat si se pobral, bolj te bodo podpirali in pisali o tebi, ko ti bo uspelo. To je tam običajno, pri nas pa se neuspeha še vedno bojimo.