Komentar: Zaupanje do groba

Isti štirinožni akterji so že pred štirimi leti polnili medijske stolpce, ko so prav tako sredi dneva v prestolnici že napadli človeka, a takrat zgodba vendarle ni imela najbolj tragičnega konca. Kako je mogoče, da se je podobna tragedija, a tokrat z usodnejšim koncem, ponovno zgodila?

Ogromna ironija je, da je včerajšnja žrtev gospodar, ki je svoje agresivne in svojeglave pse že takrat zagovarjal na vse kremplje in z vsemi pravnimi sredstvi. Veterinarska uprava RS je zaradi takratnega dogodka odredila humano usmrtitev napadalnih psov, a se je gospodar pritožil na ministrstvo in, ko je bil neuspešen, še na Upravno in celo Vrhovno sodišče RS. Na koncu je le uspel: pse so mu vrnili, a so jih prostorsko omejili na gospodarjeve bivalne prostore in jim odredili strokovno prevzgojo. In prav tam, v zavetišču na Gmajnicah, so – v lastnikovi prisotnosti – isti psi ranili pasjo inštruktorico, a tudi po tem ponovnem in nadvse jasnemu opozorilu ni bilo ustreznih ukrepov.

Ljudje se odločajo za hišne ljubljenčke zaradi različnih razlogov: potreba po manjkajoči toploti in zvestobi, odraz modnega sloga, želja po pomaganju in dobrem dejanju, iskanje zaščite, odraz moči, zadoščanje razvajenim otrokom … Saj poznamo izrek, da je pes ogledalo svojega gospodarja. A karkoli že usmerja posameznika v izbor določene domače živali, je to velikokrat sebično in namenjeno le zadoščanju gospodarjevih potreb, ambicij in želja, pri tem pa se pogosto pozablja, da imajo živali svoje življenje, svoje potrebe, svoje značaje, svoj jaz. Zmotno je prepričanje, da ljudje vedno učinkovito komuniciramo z živalmi in da jih povsem obvladujemo. Včerajšnja cena za tokratno napačno prepričanje pa je kljub jasnim opozorilom vsekakor bila previsoka.