SiolNET. Novice Slovenija
0,73

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Komaj čakam, da bo prvi september"

0,73

termometer

Prvi šolski dan
Foto: Metka Prezelj

Komaj sem čakala poletje, z njim vročino, dolge večere, sprehode ob morju, kamor se pogosto odpeljemo kar tako, podaljšane konce tedna in navsezadnje tudi dopust. Letos sem ga zaradi dolgega obdobja slabšega vremena še toliko bolj nestrpno pričakovala in ko se še niti ni dobro začelo, je moja šestletnica začela ponavljati mantri "komaj čakam, da bo konec poletja" in "komaj čakam, da bo prvi september".

Zadovoljni, da smo šolo zamaknili za eno leto

To je sicer govorila že lani, a me v podzavesti ni tako grizlo, ker sem vedela, da nas ta prehod čaka šele čez dobro leto, to je pa ja še tako zelo daleč. Ker je rojena sredi novembra, bi v šolo morala že takrat, a smo se odločili, da vsem skupaj za leto dni podaljšamo brezskrbno obdobje. V šolo ne bi šla s svojimi prijatelji, ker smo jo želeli vpisati drugam, zato niti to ni pretehtalo, kot se to zgodi v mnogo primerih. Eno leto pri odraslih ne pomeni veliko, tako majhen otrok pa v letu dni tako zelo napreduje, da je razlika kot noč in dan. Danes smo zelo zadovoljni s svojo odločitvijo, saj se tja podaja bolj zrela kot lani.

Prvič s šolsko torbo na rami

Sprva sem vsako njeno "poletno" mantro pospremila s tem, da je zelo lepo, da si želi v šolo, in da bo tudi to prišlo, da pa naj najprej pomisli na vse lepe poletne dneve, ki jo še čakajo, pozneje pa sem samo še pokimala in se ji nasmehnila. Cmok v grlu je že rasel.

Prvi šolski dan Foto: Metka Prezelj Dober teden pred začetkom šole smo nakupili vse potrebščine, med njimi najpomembnejšo - šolsko torbo. Na poti iz knjigarne do avta jo je nujno morala obesiti na svoja ramena, nato se je v avtu ulegla v prtljažnik in jo objemala, meni pa so se oči tako razširile, kot bi me kdo priklopil na najvišjo napetost. Tudi občutek je bil tak. Po glavi je šlo le še: "To je to."

Šola sama s cmokom v grlu nima prav veliko

Cmok v grlu je postajal vse večji. A ne zato, ker bi se bala šole.

Ne poslušam strašenj in se ne oziram na tiste, ki se tako trudijo, da bi idejo šole označili za nujno zlo. Alergično reakcijo dobim ob ljudeh, ki se z mojo hčerko pogovarjajo, kot da jo bo doletela huda nesreča samo zato, ker gre v prvi razred.

Ker o teh temah tudi pišem, vem, da se podajamo na pot, ki bo tudi zahtevna, morda na trenutke tudi zelo težka, ne morem vedeti, kaj vse me čaka, ker je vsak otrok zgodba zase, a to jemljem kot del, ki smo ga morali vsi predelati na tak ali drugačen način, to je del življenja. Je življenje lahko? Ne, ni. A to še ne pomeni, da ne more biti tudi lepo. In enako je s šolo.

Prvi šolski dan Foto: Metka Prezelj Dobro vem, da je nanjo pripravljena, upravičeno se je veseli, saj vidim, da je kot spužva in jo vse zanima. Rada bi se naučila še pisanih črk, rada bi toliko vsega, čas je pravi. Ker je samostojna in se dobro znajde med otroki, hitro sklepa prijateljstva, me ne skrbi niti to, da bo leto začela med sošolci, ki jih ne pozna. Vem, zelo dobro vem, da se bo znašla. Če pa ne, pa tudi prav, s tem se bomo ukvarjali takrat.

Cmok v grlu je nastal zato, ker je mali fižolček z ultrazvoka na rame obesil torbo, v katero bi verjetno lahko stlačil kar njo samo. Kam je šlo šest let? In zdaj naj bi ob šoli čas letel naprej še hitreje?

2. september, prvi šolski dan

Danes je bil torej naš prvi šolski dan. Vem, da je pri starših, ki imajo otrok več, to nekaj povsem običajnega, a ta je moja prva in edina in to je bil poseben dan.

Začel se je z veseljem, nestrpnim pričakovanjem. Pred šolo so nas pričakale učiteljice, ena od njih oblečena v prisrčno Piko Nogavičko, z otroki se je šalila in jih zabavala. Na glave so jim posadili kronice iz kartona, jim obesili medalje s šolskim logotipom in jih ob glasbi skozi koridor učencev drugih razredov povabili v šolo, do razreda 1. A in 1. B, starši smo jim sledili.

Vrnitev v razred izpred 27 let

Izpred vrat osnovne šole, kamor sem sama hodila pred 27 leti, sem skupini otrok sledila v razred, v katerem sem štiri leta sedela tudi jaz. Otroci so dobili delovne zvezke in nekaj malenkosti, vsi pa smo ob spremljavi hudomušnih pripomb in spodbudnih prijaznih besed prejeli navodila, kako naprej. Čisto prvič je hči v svojih majhnih rokah držala tudi svoj prvi urnik. Poleg sladoleda, ki so jim ga prinesli.

Prvi šolski dan Foto: Metka Prezelj Ko sem jih gledala, zvedave, navihane in tako majhne v veliki učilnici, sem pomislila, da si srčno želim samo nekaj. To, da bi lahko otroci ohranili svojo zvedavost, raziskovali svet še drugače, na bolj organiziran način, kot ga lahko z nami, starši, in da bi se ob tem imeli tudi lepo. Da bi tu zgradili dobre temelje za višje razrede, tudi za višje razrede življenja.

V tem razredu sem preživela štiri leta in danes se ne spominjam skoraj ničesar slabega - če že, ni bilo povezano s šolo samo. Prepričana sem, da se v 27 letih šolski sistem ni tako poslabšal, da to zdaj ne bi bilo mogoče.

Najbolj smo s svojo vzgojo odgovorni starši

Zaupam šoli in ljudem, ki bodo poskrbeli tudi za mojo hčer, njihovi strokovnosti, ki ni tako samoumevna, kot si mislimo, da je - vprašajte tujce, ki pridejo živet k nam, vprašajte Američane, kaj tam pomeni iskanje dobre šole.

Prvi šolski dan Foto: Metka Prezelj

Res je veliko odvisno od zaposlenih v šoli, od sistema, od marsičesa, a prepričana sem, da smo za rezultat najbolj odgovorni starši. Ne moremo le prelagati odgovornosti na nekoga tretjega in se pritoževati, če nam rezultati niso všeč, zelo pomembna je vzgoja, pomembne so vrednote, pomembno je navsezadnje tudi to, kakšen zgled jim dajemo v odnosu do učiteljev in šole. Temelje postavljamo mi, učitelji in šola so naš podaljšek.

Bom dober starš (šolarki)?

Od tod izhaja moj cmok in to je tisto, kar me grize. Večno vprašanje - bom dober starš (šolarki). Bom prepoznala vse njene potrebe in strahove in se znala prav odzvati, ji bom dovolj v oporo in hkrati ne preveč, da bo krepila svojo samostojnost, bomo zaradi osebne situacije zmogli vzpostaviti stabilno in urejeno okolje in podlago, primerno za vsa leta, ki sledijo, bomo organizacijsko kos vsemu, kar šola zahteva, mi bo zaupala tudi, ko to ne bo lahko, in tako naprej in nazaj.

Prvi šolski dan Foto: Metka Prezelj Sicer si običajno ne delam preveč težav in se ne obremenjujem na obroke - vem, da se bo vedno izšlo, zaupam tudi vase, a to so misli, ki so meni debelile tisti moj prvoseptembrski cmok. Šola bo v naše življenje sicer res prinesla več obveznosti, a tudi več reda, prinesla bo tudi marsikateri izziv, hkrati pa veliko dobrega.

Je priložnost za učenje, za prav vse nas - za 21 tisoč slovenskih prvošolčkov ter vse njihove starše in skrbnike. Mi se je veselimo in želim si, da bo tako čim dlje, ne smemo pa pozabiti, da lahko za to zelo veliko naredimo prav mi sami. Mi smo začeli kar s proslavljanjem prvega dne v bazenu, da si ga bo zapomnila tudi po tem, kar ima rada. Kako pa vi?

Srečno dragi starši, prvošolčki in učitelji.

Prvi šolski dan Foto: Metka Prezelj

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 8
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin