Ponedeljek, 12. 5. 2014, 16.00
7 let, 1 mesec
Kliči Bineta za seminarsko - drugič
S poanto članka se pravzaprav strinjam, pravzaprav bi bilo kar težko, da se človek ne bi. Pisanje seminarskih nalog je seveda ena osnovnih nalog ter študijskih obveznosti dijakov in študentov in vsekakor ni prav, če jim to naredi kdo drug. Enako kot to velja tudi za pisanje na primer domačih nalog, ki je obveznost učenca in preverjanje njegovega znanja, ne znanja staršev, prijateljev ali koga tretjega.
V redu, vsi se strinjamo. Zdaj pa se postavite v položaj, v katerem vas prijatelj, sin, sosed ali sostanovalec zaprosi, da mu pomagate pri njegovi nalogi. Imate pač več znanja in verjetno boste priskočili na pomoč. Ali pa boste to strogo zavrnili, to je njegova naloga in obveza in se vas seveda ne tiče, on mora sam dokazati in pokazati svoje znanje.
Popolnoma bi bilo razumljivo, če bi za svoj, sicer utemeljen, zapis uporabil nedovoljeno prakso ponujanja teh storitev (za denar seveda) prek spleta in mogoče tudi svetoval, kako se izogniti taki praksi. Toda ne, najbolj nazoren primer vse negativne prakse pri tem je ravno moja pomoč učencem na srednji gostinski šoli, kjer so se trije zaradi zahtevnosti naloge obrnili tudi name (drugi pač na preostale).
Priznam, da bom v primeru potrebe in prošnje verjetno še komu priskočil na pomoč, tako kot sem pač vse življenje rad ljudem pomagal pri njihovih nalogah in obvezah. In mislim, da bi to naredila in tudi dela večina bralcev, če je le v takšni vlogi. Ne pišem o prodajanju storitev, kar je vsekakor sporno in nedovoljeno, temveč o preprosti pomoči bližnjemu, ki pač zanjo zaprosi.
Kakorkoli, izpostavljanje moje izjave je bilo po mojem mnenju namenjeno samo večji popularizaciji in odmevnosti članka. Na žalost sem za medije in bralce še vedno zelo zanimiv, in to je bil tudi razlog vključitve vseh poudarkov s sliko vred. In če je takšna pomoč, nekaj takšnih primerov, zdaj najbolj zavrženo dejanje, potem nam bog pomagaj.
Nekdanji minister je namreč milijardo manjši proračunski primanjkljaj v času svojega ministrovanja (leto 2012) pripisal fiskalnim in varčevalnim ukrepom njegove vlade. Dejansko pa je bil tak rezultat predvsem posledica dejstva, da smo v letu 2011 med primanjkljaj vključili nekatere postavke (dokapitalizacija Soda, priznavanje obveznosti proračuna do žrtev vojn in do Slovenskih železnic, dokapitalizacije NLB), ki jih v letu 2012 ni bilo, ter učinkov dviga trošarin, ne posledica vladne varčevalne vneme.
Ker pa podjetja plačujejo davek za nazaj, te "njegove olajšave" še niso obremenile "njegovega proračuna za 2012", temveč šele naslednje leto. Če bi pravilo upoštevalo tudi učinke tega ukrepa, bi bil izplen vladnih politik celo negativen za proračun.
Seveda bi bilo zanimivo vedeti, ali je profesor tudi te ocene omenil svojim študentom. Ga je pri tem tudi popadla jeza?