Kdo bi podjetjem olajšal zaposlovanje in kdo bi raje skrbel za lažni socialni mir?

Včeraj smo analizirali odgovore strank na vprašanja o proračunskem primanjkljaju in dolgu, danes pa se posvečamo področju, ki je za ljudi zagotovo pomembnejše, to je zaposlovanju. Kaj bodo politiki naredili za to, da bo več ljudi našlo službo in da jih bo šlo manj s trebuhom za kruhom v širni globalizirani svet?

Kot smo že pojasnili, programe strank tokrat ocenjujemo po njihovih odgovorih na poseben vprašalnik. Z njim smo poskušali preveriti predvsem, ali so načrti strank skladni s priporočili mednarodnih organizacij, katerih člani smo, in z našimi lastnimi zavezami za ukrepanje. To ne pomeni, da se s priporočili vedno povsem strinjamo, je pa primerjava z njimi zagotovo dober vatel za primerjavo strankarskih načrtov.

Uradna bruseljska priporočila so na področju zaposlovanja manj neposredna kot pri javnih financah. Očitno je sicer, da glavne ovire za zaposlovanje vidijo v predpisih, ki urejajo delovanje trga dela, in v gibanju plač in stroškov dela, vendar so priporočila precej splošna.

Zato smo se pri oblikovanju vprašalnika oprli predvsem na dve vsebinski poročili. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je maja objavila pri nas precej prezrto poročilo o Sloveniji z zgovornim naslovom Reforme za močno in trajno okrevanje (Reforms for a Strong and Sustainable Recovery). Evropska komisija pa je poglobljeno analizo razmer pri nas predstavila v marčevskem poročilu o makroekonomskih neravnovesjih (Macroeconomic Imbalances Slovenia 2014).

Verjamem verjame OECD OECD v omenjenem poročilu močno hvali spremembe Zakona o delovnih razmerjih iz leta 2013, pripravljene pod vodstvom ministra Vizjaka. Po njihovem mnenju naj bi šlo za eno od najbolj celovitih reform delovne zakonodaje v obdobju krize. Ocenjujejo, da je reforma znižala stopnjo zaščite delavcev pred odpuščanji na raven povprečja OECD in s tem učinkovito spodbudila zaposlovanje za nedoločen čas. Število novih pogodb za nedoločen čas naj bi bilo v obdobju od aprila do decembra 2013 kar za tretjino višje kot v enakem obdobju prejšnjega leta.

Ne glede na te pohvale OECD priporoča poglobitev reform na trgu dela. Tako bi po njihovem mnenju podjetjem dodatno olajšali zaposlovanje in ustvarjanje novih delovnih mest.

Glavna priporočila OECD o reformah na trgu dela smo strnili v nekaj ukrepov in stranke vprašali, ali bi takšne spremembe podprle. Sami smo dodali še dva predloga (subvencioniranje zaposlovanja mladih in dolgotrajno brezposelnih), ki jih OECD ne zagovarja, domnevali pa smo, da bosta našim politikom precej pri srcu. Nismo se zmotili.

Upanje vzbuja predvsem ugotovitev, da večina strank podpira dodatno povečanje prilagodljivosti podjetij pri pogodbah za nedoločen čas. Kaj natanko si pod tem predstavljajo, sicer ne vemo, je pa to vseeno lahko temelj za potrebne spremembe delovne zakonodaje v prihodnjem mandatu.

Na drugi strani se večina strank očitno ne strinja, da so poleg bolj prilagodljive zakonodaje za zaposlovanje pomembne tudi finančne spodbude. Večina tako ne bi podprla znižanja nadomestil za brezposelne glede na višino plače, s čimer bi po mnenju OECD brezposelne spodbudili k bolj živahnemu iskanju zaposlitve. Prav tako večina ne bi podprla zaostajanja rasti minimalne plače za splošno rastjo plač, čeprav bi s tem izboljšali konkurenčnost podjetij in jim olajšali zaposlovanje.

Levica ne vidi razloga, zakaj bi znižala stroške zaposlovanja za podjetja Zaradi togosti sistema kolektivnih pogodb in politično motiviranega visokega dviga minimalne plače, ki si ga je privoščila Pahorjeva vlada, so se v začetku gospodarske krize močno povišali stroški dela za gospodarstvo. To je pripomoglo k upadu konkurenčnosti in izgubljanju tržnih deležev našega gospodarstva na mednarodnih trgih.

Evropska komisija je zato v svojem poročilu o makroekonomskih neravnovesjih predlagala različne ukrepe za znižanje stroškov dela za podjetja. Preverili smo, katere od njih bi podprle naše stranke.

Dobra novica za gospodarstvo je, da večina strank podpira znižanje davčne in prispevne obremenitve plač, čeprav ga nekatere pogojujejo z drugimi ukrepi (SD s širitvijo osnov, SMC z zeleno davčno reformo).

Na žalost pa potrebo po znižanju stroškov zaposlovanja in odpuščanja ter zmanjšanju pritiska plač javnega sektorja na gospodarstvo razumejo samo v desnosredinski polovici političnega spektra. Pri stroških zaposlovanja in odpuščanja se jim pridružuje tudi SMC.

Stranke Verjamem, ZAB, PS, DeSUS in Solidarnost, ki so pri prejšnjem vprašanju podprle večjo prilagodljivost podjetij pri pogodbah za nedoločen čas, so pri tem očitno imele v mislih predvsem administrativne poenostavitve, saj znižanja neposrednih stroškov odpuščanja ne podpirajo.

Minimalna plača je za večino strank nedotakljiva svetinja Mednarodne organizacije nas že dolgo opozarjajo na visoko razmerje med minimalno plačo in srednjo (mediansko) plačo v gospodarstvu. To zmanjšuje prilagodljivost podjetij in otežuje zaposlovanje.

Ta ugotovitev je podlaga za različna priporočila. OECD predlaga, naj minimalno plačo nekaj let usklajujemo samo z inflacijo, zato da bo zaostala za drugimi plačami, ki v povprečju rastejo hitreje od cen. Ker se nam je to zdelo morda nekoliko preveč zapleteno za politike, smo v vprašalnik dodali še bolj preprosto možnost zamrznitve minimalne plače do takrat, ko bi dosegli triodstotno gospodarsko rast. Kot nasprotje temu pa smo ponudili načelo, naj minimalne plače rastejo enako kot povprečne.

Evropska komisija po zgledu številnih drugih držav priporoča, da določimo nižje minimalne plače za težje zaposljive kategorije ljudi, zlasti mlade, in za gospodarske sektorje z nižjo dodano vrednostjo ali konjunkturnimi težavami. Odnos strank do teh predlogov prikazujemo v tabeli.

Očitno je, da našteti predlogi glede minimalne plače za večino naših političnih želodcev niso najbolj prebavljivi. Levica v minimalni plači sploh ne vidi težave, drugi pa bi večinoma podprli samo najblažjega od predlaganih ukrepov, to je usklajevanje minimalne plače z inflacijo.

Le redki junaki bi si upali uvesti šolnine Z zaposlovanjem in službami za mlade je tesno povezan tudi sistem izobraževanja. V anketi smo pozornost namenili dvema priporočiloma, ki bi izboljšali učinkovitost sistema in uporabo razpoložljivih sredstev.

Prvo je seveda večno vprašanje šolnin. OECD nam je v zadnjem poročilu znova priporočil uvedbo šolnin, ki bi v visoko izobraževanje prinesle več denarja in prizadevnosti študentov. Negativne socialne učinke bi preprečili tako, da bi hkrati okrepili štipendije za študente iz manj premožnih družin ter uvedli sistem študijskih posojil, pri čemer bi bili višina obrokov in hitrost vračanja odvisni od dohodkov študentov po koncu študija.

OECD je opozoril tudi na primerjalno nizko število otrok v razredih in preveč razdrobljeno mrežo šol. Predlagali so, da mrežo šol racionaliziramo in prihranke namenimo za izboljšanje rezultatov učencev in dijakov iz manj premožnih okolij.

Stranke smo seveda povprašali, ali se s takšnimi predlogi strinjajo. Racionalizacijo mreže na predlagani način bi podprle vse stranke razen SD, PS in SNS. Nasprotno pa bi uvedbo šolnin – kljub okrepitvi štipendij in hkratni uvedbi študijskih posojil – podprli le DL in LGS. NSI bi šolnine uvedla le za tiste, ki študija ne dokončajo v predvidenih rokih, SLS pa bi namesto šolnin uvedla vavčerski sistem.

OECD bi na volitvah podprl desnico Očitno je, da med strankami obstajajo temeljne razlike v razumevanju ukrepov, s katerimi bi lahko zagotovili več delovnih mest v gospodarstvu. Razlike se približno skladajo s tradicionalno ideološko ločnico med levico in desnico. Mednarodna priporočila na tem področju so bližje drugi.

Z večino priporočil in danih zavez so se strinjale LGS, SDS, DL, SLS in NSI. Najmanj so jih podprle Solidarnost, SD, PS in ZAB. Stranka Mira Cerarja in Verjamem sta podprli približno polovico priporočil.

Dobra novica – če bodo besede meso postale, seveda – je predvsem to, da sta več kot dve tretjini strank podprli znižanje davčne in prispevne obremenitve dela ter povečanje prilagodljivosti podjetij pri pogodbah za nedoločen čas. Dobra polovica jih podpira tudi znižanje stroškov odpuščanja in usklajevanje minimalne plače za ne več kot inflacijo.