Kam interpelacije pravzaprav merijo?

V Sloveniji smo priča velikemu številu načrtovanih ali že kar sproženih interpelacij. Malenkost bolj satirično bi lahko zbodli, da bo opoziciji s takim ritmom kmalu že utegnilo zmanjkati ministrov, proti katerim bi jo sploh lahko še vložili. Ali gre za nujen klic na odgovornost in kaznovanje neodpustljivih grehov vseh poklicanih ministrov ali za tvegano igro, ki bi ob nepremišljenih in pretiranih napadih lahko dosegla celo nasprotne učinke od pričakovanih?

Uhan: V Sloveniji je interpelacija marketinška poteza Samo Uhan, doktor socioloških znanosti in docent na ljubljanski fakulteti za družbene vede, je prepričan, da imajo v slovenskem političnem prostoru vlagatelji interpelacij vedno "težke cilje". Kot prvega vidi poskus preusmerjanja od sebe in svojih težav k poziciji, ki ima druge vrste težave. "S tem želijo uravnotežiti pozornost javnosti," pojasnjuje Uhan, ki kot aktualno težavo (dela) opozicije vidi afero Patria, ki dobiva te dni nove obremenilne dokaze.

"Interpelacija je v Sloveniji vedno bila nagovarjanje javnosti in ne sredstvo vsebinskih sprememb, kajti če je pozicija enotna, interpelacija v parlamentu ne more uspeti," dodaja. Prepričan je, da je interpelacija v Sloveniji marketinška poteza, ki vedno poskuša dramatizirati, ustvarjati izredne razmere, destabilizirati. "To je legitimna poteza, a je vprašanje, če je to politično odgovorno in zrelo v trenutku, ko se sprejema izhodno strategijo iz krize," svari Uhan, ki meni, da je presoja opozicije o tem predmet njene politične kulture.

Opozicija se ob interpelaciji "... politično stehta glede na vlado in svoje politične partnerje, kajti opozicija nikoli ni bila enotna." Zatrjuje, da je pri nas interpelacija predvsem instrument za dosego ad-hoc definiranih političnih ciljev in ne sredstvo za izboljšanje politične kulture: "Zaradi politične kulture pri nas se razumevanje interpelacije odmika od njene definicije."

Makarovič: Premajhna selektivnost je lahko problem Matej Makarovič, doktor sociologije in izredni profesor na novogoriški Fakulteti za uporabne družbene študije, vzroke za nenavadno veliko število interpelacij vidi predvsem v ministrih samih in v okoliščinah, v katerih so se znašli. "Očitno je predvsem, da se je nadpovprečno število ministrov v neobičajno kratkem času zapletlo v neobičajno veliko število težav," je prepričan Makarovič.

Na vprašanje, zakaj je neobičajno veliko problemov prav sedaj, Makarovič odgovarja: "Domnevam, da gre za širši problem vodenja vlade, ki se nato odraža v obliki manifestnih težav na posamičnih ministrstvih. Menim, da so se nakopičili problemi, ki so se nabirali skozi daljši čas."

Interpelacije vsekakor vidi kot odziv opozicije na takšne težavne razmere, a obenem opozarja, da so te iste interpelacije za opozicijo lahko tudi tveganje, če je pri tem premalo selektivna. "Veliko število opozicijskih interpelacij lahko namreč povzroča – ne glede na to, ali so utemeljene ali ne – določeno inflacijo tega instrumenta," svari Makarovič in opoziciji predlaga, da bi morda bilo bolj modro, da se osredotoči le na največje napake in nerodnosti, ki se dogajajo posamičnim ministrom, in pusti relativno manjše stvari ob strani. Katere izmed aktualnih težav so večje in katere manjše, pa je po Makarovičevi oceni predvsem predmet politične presoje.