Kako v tujini živijo slovenski bogataši

Irena Divković Milanović je hrvaška preiskovalna novinarka, ki piše o življenju tranzicijskih in potranzicijskih zaslužkarjev, ki so si na prostoru nekdanje države s sumljivimi poslovnimi praksami ustvarili ogromno bogastvo. Brez sodelovanja s politiko si marsikdo od njih nikoli ne bi mogel prigrebsti tega, kar ima danes. Značilnost novodobnih zaslužkarjev je, da so svoj ekskluzivni, z bahavostjo in nečimrnostjo okrašen življenjski slog pripravljeni razkazovati javnosti le do mere, ki se zdi sprejemljiva njim samim. Ko se z vprašanji, ki zadevajo manj svetlo plat njihovih poslovnih manevrov, nanje obrne novinar, pogosto sledi krč. Divković Milanovićeva bi o odzivih Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jih njena vprašanja spravila v zagato in šok, lahko pripovedovala ure in ure. Podatke o tem, kaj vse imajo pod palcem bogataši, pridobiva iz javnih, vsakomur dostopnih virov. To so največkrat trgovinski in poslovni registri v državah, v davčnih oazah na Karibih in drugod po svetu, kamor so hitri zaslužkarji prenesli svoje imetje in kjer so kot po tekočem traku ustanavljali off-shore podjetja. "Živimo v času, ko ni težko pridobiti informacij. Bistvena je njihova interpretacija," pravi sogovornica. Irena Divković Milanović je nekatere, predvsem za hrvaški prostor zanimive zgodbe pred leti zbrala v knjigi Kondo kondo s podnaslovom Skrivnosti hrvaške in ex-Yu elite. Za hrvaški portal Dnevno.hr pripravlja podlistek Trag novca (Sled denarja, op. p.), članke občasno objavlja tudi v srbskih časopisih in časopisih nekaterih drugih držav. O slovenskih pripadniki "nouveau riche" in o njihovem skritem življenju na eksotičnih off-shore območjih, kjer je misel na davke razlog za nasmešek, ne pa za skrb, Divković Milanovićeva zadnja leta piše za Slovenske novice. Pojasnilo: Trditev, ki jih v pogovoru navaja Irena Divković Milanović, nismo preverjali pri osebah, ki jih omenja.

Kot novinarka ste preiskovali in napisali številne zgodbe o slovenskih bogataših, recimo jim tajkuni, ki so obogateli na takšen ali drugačen, pogosto sumljiv način, pozneje pa odšli v tujino. Razkrivali ste, da imajo tam premoženje, o katerem se ljudem v Sloveniji ni niti sanjalo. Najbolj fascinantno pri bogatih Slovencih, ki odidejo v tujino, je, da se obnašajo, kot da so odšli na Mars. Ko z njimi stopim v stik in jim rečem, da sem recimo v panamskem registru izbrskala, da so ustanovili to in to podjetje ter da imajo v Dominikanski republiki prijavljeno bivališče, so mnogi sprva šokirani, saj ne vedo, da tudi v Karibskem otočju obstajajo države, ki so toliko urejene, da ob vpisu nekega imena dobiš podatke o osebi.

To je bilo odkritje tudi zame. Nisem vedela, da je Kostarika tako urejena država, da omogoča podatke o tem, kdaj je nekdo ustanovil neko podjetje, ali ima v lasti kakšno nepremičnino, avto in podobno. Tega sem se v praksi naučila na primeru Slovenca, ki je moral skupaj z ženo svoje imetje premakniti v tujino, da bi se tako lahko izognil izvršbi zaradi sodbe sodišča, ki je visela nad njim.

Sledila sem nakupu nepremičnin na različnih koncih sveta, tudi v Kostariki. Fasciniralo me je, da ima od vseh karibskih držav ravno Kostarika register osebnega statusa, kjer lahko vidiš vse imetje neke osebe. Povsem drugače, kot imajo to urejeno države, kot so Slovenija, Hrvaška, Avstrija. Zanimivo pa je, da večina misli, da jih, ker so se skrili v Kostariko, nihče ne more najti.

Očitno so bili prepričani, da bolj ko so geografsko daleč, manj lahko o njih izveste. Tako je. Tomaž Lovše, na primer, je mislil, da njegove prijave bivališča na Floridi z monaškim naslovom nikoli ne bo nihče odkril. O njem sem pozneje napisala članek, kako je bil pravzaprav samo fiktivno prijavljen v Monaku. Nekateri so ustanavljali svoja podjetja na nekaterih otokih v Tihem oceanu, ker so mislili, da jih tam ne more nihče odkriti.

Zame je bilo veliko odkritje, ko sem ugotovila, da so imeli nekateri Slovenci svoje družbe v Pragi. Tam so kot fizične osebe ustanovili svoje podjetje, potem pa so v del solastništva vključili še neko družbo s sedežem na Tihem oceanu, na Samoi. Ugotovila sem, da ima ta država dostopen trgovski register, kjer je marsikaj mogoče preveriti.

Na katere tajkune ste še naleteli v karibskih registrih? V panamskih registrih sem našla neverjetna imena. Tam lahko preverite, kdo vse je na teh otokih ustanovil družbo. Tam boste našli morilca srbskega premierja Zorana Đinđića, vse srbske tajkune, sumljive hrvaške in slovenske tajkune. Tam najdete na primer Franca Gajška, lastnika Metalke Trgovine in Laboda.

Katera pa je vaša največja zgodba, do katere ste se dokopali s preiskovanjem dostopnih virov? Lovšetova zgodba je ena takšnih. Nanjo sem naletela povsem po naključju, ko sem pregledovala, kdo vse je na Floridi ustanovil podjetje. A ta zgodba me je odpeljala v neverjetno smer. Iz zgodbe, kako je nekdo kupil vilo, sem pravzaprav razbrala celoten vzorec, kako delujejo nove elite, ljudje, ki so na hiter in pogosto sumljiv način obogateli. Naletela sem na dokaze o tem, kdo uporablja off-shore oaze in da so naslovi v davčnih oazah pravzaprav fiktivni. Vse transakcije so namenjene davčnim utajam, in to na najvišji stopnji.

Omenili ste nekdanjega lastnika licence Diners Tomaža Lovšeta, človeka, ki je pred časom vplačal najvišjo varščino za izhod na prostost v zgodovini Slovenije. Zakaj je bila njegova zgodba za vas zanimiva že pred tem? Bil je bogat, imel je fiktivno bivališče na Floridi, še enega pa v Monaku. Ko sem mu leta 2011 poslala vprašanja o bivališču v Monaku, mi je odgovoril, da ne ve, zakaj bi mi lahko bil zanimiv. Dejal je, da v Monaku živi polno tujcev, od katerih jih nekaj osebno pozna, drugih pa nikoli ne vidi.

Mimogrede, Lovše je bil prijavljen na istem naslovu kot eden najbolj kontroverznih ruskih tajkunov. Pri teh zgodbah je zanimivo, da se na istih naslovih vedno najdejo različne kontroverzne osebe z vsega sveta, čeprav morda potem med seboj nimajo neposrednega stika.

V nebotičniku v Monaku, kjer živi Lepa Brena, je ena izmed lastnic tudi Carmen bin Laden. To je nekdanja žena brata terorista Osame bin Ladna. To sosedstvo je nekakšen kontekst, ki ga vedno uporabim, ko znane sprašujem, ali so spoznali določene osebe. Po drugi strani pa vem, da Lovše ni nikoli spoznal nekega princa iz Omana (smeh, op. p.).

Kako ste lahko tako prepričani? Lovše mi je odgovoril: "Upam, da vam je jasno, da ne bi bilo primerno, da se hvalim, s kom se videvam v Monaku. Z družino že štiri leta živimo med Monakom in ZDA. Otroci obiskujejo šolo v Monaku, tako da se učijo italijansko in francosko …"

A poglejmo samo, kje se šolajo otroci teh ljudi. Če na primer živijo v Monaku, potem hodijo v šolo International School of Monaco. Tam so se šolali tudi otroci raznih drugih znanih, recimo hrvaškega nogometaša Daria Šimića, ki je igral za klub Monaco, pa otroci dr. Vinka Dolenca in hrvaške bogatašinje Maje Frenkel, ki želi pri Dubrovniku narediti golf igrišče.

Kakšen odnos je imel do vas Lovše, ko ste ga spraševali o njegovem imetju? Do mene je bil sprva zelo aroganten. Mislil je, da tega, o čemer ga sprašujem, ne morem objaviti. Da na Hrvaškem on nikogar ne zanima.

Ampak vprašanja zanj ste imeli še večkrat, ne samo takrat. Gotovo je finančni genij, prav gotovo zna zaslužiti denar, čeprav je vse svoje milijone pridobil na nenavaden način. Vendar pa je v nekaterih stvareh popolnoma otročji. Ko sem ga vprašala, zakaj je izgubil lastništvo jahte v Monaku, so mi njegovi zastopniki rekli, da so to neresne trditve in da me bo tožil.

Povedala sem, da obstaja navtični portal, ki objavlja podatke o tem, kako se spreminja lastništvo plovil. Če je plovilo prešlo v druge roke na podlagi sodnega spora, potem tam to piše. Vidno je, da je sodišče odločilo, da neka družba ni več lastnik plovila, ker ni plačala lizinga. Povedala sem, da so podatki dostopni na spletni povezavi omenjenega portala in da je tam pravo mesto za demanti informacije.

Pravite, da prav vse informacije črpate iz javno dostopnih virov, registrov. To je glavna podlaga vašega raziskovanja? Tega, kar počnem, ne počne noben ameriški novinar. Da tako močno uporablja javne registre in baze. To pa zato, ker ni imel nikoli potrebe, da bi se razvijal v tem pogledu. Če živite v potranzicijski družbi in delate za nekega delodajalca, kjer imate zgolj možnost omejene objave svojih tem, kot je to recimo na Hrvaškem, potem vas to potisne v položaj, ko se morate razvijati. Pri objavah se upoštevajo interesi lastnika, oglaševalcev in podobnih. Lahko pišete le o desetih odstotkih stvari, o katerih slišite na ulici.

Svoja raziskovanja sem zato morala internacionalizirati. Morala sem ugotoviti, kaj lahko ugotovim iz ženevskega registra ali pa, kateri so dostopni podatki iz registrov v ZDA. In kako je v Franciji. V različnih državah so torej različni načini, kako pridobiti javne podatke. Za mnoge države obstajajo javni registri, a je za podatke na spletu treba plačati. Če bi želel v Sloveniji nekdo vedeti vse o poslovanju Jankovićevih sinov v off-shore območjih, bi moral za to plačati nekaj tisoč evrov in dobil bi letne bilance iz ciprskega registra.

Pri tem je zanimivo tudi to, da se zdi, da nekdo z nekom drugim v Sloveniji nima ničesar skupnega, če pa pogledate tuje registre, boste odkrili marsikaj. Recimo register v Pragi. Več kot v slovenskih sem o vaših tajkunih izvedela iz praških registrov. Tam se je točno videlo, kdo ima koliko in v kakšnem delu. Tudi v Albaniji lahko izveste mnogo več o povezavah v naftnem poslu, kot lahko to izveste v Sloveniji. Vidni so lastniški deleži, kdo koga zastopa v Tirani in podobno.

Rekli ste, da imajo številne karibske države odprte evidence. Kako pa je z dostopom do teh podatkov v celinskem delu Amerike, v ZDA? Zadeve niso urejene na zvezni ravni, ampak na ravni posameznih držav. Ker sem za Slovenske novice pisala o vilah, ki jih je Hidria USA, hčerinsko podjetje idrijskega koncerna, kupilo v ZDA, je Idrijčan Edvard Svetlik tožil časopisno hišo Delo. A podatke sem dobila iz javnih registrov. Njegova nepremičnina je bila dostopna prek javnega registra. Fotografija te nepremičnine je bila dostopna v javnem registru.

Ko je Svetlik tožil časopisno hišo, je najprej vložil tožbo v Severni Karolini, nato je tožbo vložil še v Ljubljani. Na sodišču so sprejeli moje argumente, da ima slovenska javnost o Edvardu Svetliku kot večinskem lastniku idrijskega koncerna Hidria pravico vedeti, kaj počne. Poslala sem jim dokaz, da je Hidria večkratna prejemnica sredstev iz državnega proračuna. Za dejanja nekoga, ki je prejel državni denar z določenim razvojnim namenom, pa ga vlaga v nepremičnine v tujini, ima javnost pač pravico vedeti.

V pomoč vam je tudi veliki brat Google, ki danes beleži praktično vse, kar se dogaja na svetu. Vam to pri delu pride zelo prav. Drži. Ko je Google s svojimi zemljevidi prišel v večja, pozneje pa še v manjša hrvaška obalna mesta, mi je to zelo pomagalo pri delu. Iz Zagreba, kjer delam, sem lahko začela dostopati do podatkov o vilah, ki jih imajo slovenski bogataši na različnih lokacijah po Hrvaški. Pred tem smo imeli paradoksalno situacijo, ko si lahko brez težav odkril naslov nekoga poznanega v Mehiki, ne pa tukaj, pri nas.

Pisali ste ne samo o znanih, ampak tudi o manj znanih Slovencih in Hrvatih, ki imajo veliko denarja in na veliki nogi živijo v ZDA. Če govorimo o tajkunih, je treba razlikovati med razvpitimi in anonimni. Precej bolj zanimivi so mi anonimneži. Na ime Ljubljančana Andreja Jeršiča sem naletela v zemljiških knjigah na Floridi, ko sem pisala zgodbo o nepremičninskem kompleksu Donalda Trumpa. Po registrih pa sem ugotovila, da je ta nepremičnina prešla v lastništvo off-shore podjetja z Marshallovega otočja. Priča na pogodbi in tudi notar, naveden na pogodbi, je Matjaž Ružič, ubežnik, ki je bil obtožen, da naj bi tihotapil drogo, o čemer sem pisala tudi v Slovenskih novicah.

Kdo so nekateri najbogatejši Hrvati, sem ugotovila povsem naključno, ko sem preiskovala profil neke agencije za varuške v Londonu. Naletela sem na hčer enega najbogatejših Hrvatov, ki ga sicer ne boste našli na nobeni lestvici, a po mojih ugotovitvah tja gotovo spada, tako po vrednosti svojega posla kot po vrednosti nepremičnin.

Za koga gre? Za Danka Končarja. Je eden izmed tistih, ki so delali za ruske tajkune v Londonu, nekaj malega je v Rusijo vlagal tudi sam. A vsa zgodba, ki se vrti okoli začetnega bogastva, je potekala v popolni tajnosti, dokler nisem naletela na profil omenjene agencije za varuške. Končarjeva hči je v agenciji za varuške iskala Slovenko, ki bi pazila na njena dva sinova poleti na Azurni obali in v Londonu, pozimi v francoskih Alpah.

Pri svojih zgodbah se ves čas sprehajate po tanki meji med pravico javnosti do informiranosti in pravico do zasebnosti tistih, o katerih pišete. Kako pogosto od nekoga slišite besede, da ni javna oseba in da se morate ustaviti? Na to se je sklicevala žena dr. Vinka Dolenca. Jaz pa sem izhajala iz tega, da je njen mož slovenski akademik, ki ima nad seboj pravnomočno sodbo. Izhajala sem iz tega, da je nekdo, ki je morda vlagal v davčne oaze na drugem koncu sveta, da bi tako preprečil izvršitev neke sodbe, javna oseba. S tem trenutkom to preneha biti zasebna stvar njega in njegove žene. Je pa tudi tako, da bogatašem zelo godi, ko se piše o nečem, kar sami želijo, da bi bilo objavljeno. Ko pa želi novinar objaviti stvar, ki je zunaj njihovega nadzora, tedaj pa na to ne pristajajo.

Nekdaj so bili to Karibi, kaj pa danes? Katere davčne oaze so tiste, ki so priljubljene med elitami in bogataši, ki imajo radi mir, (navidezno) anonimnost in manj plačanih davkov? Za elite so nekatere davčne oaze že preteklost, spet neke druge pa so in. Britanski Deviški otoki in Kajmanski otoki, to je počasi out. Nekaj časa sta bili popularni Praga in Bolgarija. Danes je v Evropi off-shore trend Albanija. Razni "težkaši ", ki so obogateli pri različnih državnih podjetjih, zanje je bil prostor na Karibih nekoč El Dorado, danes pa to ni več. Zanje je to zdaj Albanija.