SiolNET. Novice Slovenija
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kako je begunec postal slovenski premier

3

termometer

Usoda begunstva je v zgodovini doletela tudi številne Slovence. Največja begunska vala v novejši slovenski zgodovini sta sprožili prva in druga svetovna vojna.

Evropa se spoprijema z begunsko-migrantskim valom, ki zlasti zadnje dni po balkanski poti skuša priti v Nemčijo. Tudi novejša slovenska zgodovina je zgodovina begunstva, ko so ljudje zbežali v strahu za svoja življenja, in zgodovina ekonomske emigracije (spomnimo se le na izraz s trebuhom za kruhom).

Ekonomska emigracija in begunci pred vojno Primeri slovenske ekonomske migracije so izseljevanje Slovencev v Ameriko v 19. in začetku 20. stoletja, izseljevanje med obema svetovnima vojnama v zahodnoevropske rudarsko-industrijske kraje ter "delavci na začasnem delu v tujini" po drugi svetovni vojni, zlasti v Zahodni Nemčiji.

Poleg ekonomskih migracij pa sta številne Slovence v beg prisilila vojna in politično nasilje. V 20. stoletju je prvi val slovenskih beguncev sprožil začetek bojev na soški fronti leta 1915. Tako so avstro-ogrske oblasti v notranjost Habsburške monarhije izselile okoli 80 tisoč Slovencev z Goriške in Posočja, medtem ko so italijanske zasedbene oblasti izgnale od deset do 12 tisoč ljudi.

Begunska taborišča Večina Slovencev, ki so jih izselile avstro-ogrske oblasti, se je naselila med rojaki v drugih slovenskih deželah (Kranjska, Štajerska in Koroška), begunska taborišča pa so bila tudi zunaj slovenskega etničnega ozemlja, največje je bilo v Brucku v Spodnji Avstriji. Italijanske oblasti pa so Slovence izgnale v Italijo, tudi na oddaljeno Sicilijo.

Po vojni so se begunci vrnili na svoje največkrat porušene domove. Ker pa je Primorska po prvi svetovni pripadla Italiji, kjer je kmalu zavladal Slovencem izjemno nenaklonjen fašizem, so številni primorski Slovenci pred fašističnim preganjanjem zbežali v tujino, predvsem v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) oziroma Jugoslavijo.

Beg pred Nemci v italijansko okupacijsko območje Veliko begunsko krizo pa je sprožila druga svetovna vojna. Slovensko etnično ozemlje je bilo leta 1941 razkosano ter razdeljeno med Nemce, Italijane in Madžare. Ker je bil italijanski okupacijski režim milejši kot nemški, je v tako imenovano Ljubljansko pokrajino prebežalo okoli 21.546 oseb, od tega v Ljubljano 13.887.

V Ljubljani je primanjkovalo stanovanj, težko je bilo dobiti službo. Kot je zapisal nekdo v tistih časih: "Kako bom dobil stanovanje, ker je polovica Maribora v Ljubljani?? Vse je pribežalo semkaj iz strahu pred Nemci." (Dnevnik družine Kogej, v: Mojca Šorn, Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno)

Izgnanci in begunci pred komunisti Kot del slovenske begunske zgodovine lahko štejemo tudi izgnance med drugo svetovno vojno. Nemške okupacijske oblasti so namreč skušale ponemčiti slovensko ozemlje in del ponemčevanja je bil tudi izgon Slovencev: v Nemčijo je bilo izgnanih okoli 37 tisoč Slovencev, v Neodvisno državo Hrvaško (ozemlje današnje Hrvaške in BiH) je bilo izgnanih deset tisoč ljudi, več kot sedem tisoč Slovencev je bilo izgnanih v Srbijo …

Po koncu druge svetovne vojne so se preživeli izgnanci lahko vrnili na svoje domove, začela pa se je kalvarija beguncev pod komunističnim režimom. Na tisoče Slovencev se je v strahu pred partizani umaknilo na ozemlje Avstrije, ki so ga zasedle britanske oblasti.

Begunci na avstrijskem Koroškem Za več kot 12 tisoč slovenskih domobrancev se beg ni srečno končal, saj so jih Britanci vrnili v komunistično Jugoslavijo, kjer so jih množično pomorili (Kočevski rog, Teharje, Huda Jama …). Britanci so premišljevali o tem, da bi v Jugoslavijo vrnili tudi civilne begunce, a so si k sreči premislili.

Največjo slovensko begunsko taborišče pred komunizmom je bilo na avstrijskem Koroškem v Vetrinju. Tukaj je bilo okoli šest tisoč ljudi, ki so jim britanske okupacijske oblasti podelile status begunca. Begunsko taborišče v Vetrinju je pred partizani varovala britanska vojska.

Večina beguncev odide v Argentino Slovenske begunce so potem premestili v taborišči Špital ob Dravi in Lienz. V begunskih taboriščih so Slovenci organizirali osnovne šole, gimnazije, kmetijske šole, izdajali lastne časopise, organizirali gledališke igre, odpirali rokodelske delavnice …

Slovenski begunci so v strahu, da jih bodo Britanci vrnili v Jugoslavijo, iskali državo, kamor bi se skupinsko preselili. Na koncu jim je uspelo, da jih je sprejela Argentina, saj je takratni argentinski voditelj Juan Peron ponudil sprejem deset tisoč beguncev. Pot slovenskih beguncev v Argentino je financirala katoliška skupnost v Ameriki.

Mladi begunci, ki so postali pomembni ljudje Nekateri slovenski begunci so imeli pozneje zelo uspešne kariere. Andrej Bajuk (vnuk Marka Bajuka, ustanovitelja begunske gimnazije), ki je moral v begunstvo skupaj z družino, ko je bil star le dve leti, je leta 2000 postal ustanovitelj in prvi predsednik Nove Slovenije (NSi), istega leta je bil nekaj mesecev slovenski premier, v času prve vlade Janeza Janše med letoma 2004 in 2008 pa finančni minister.

Dva mlada begunca sta si ustvarila odmevni karieri v Katoliški cerkvi. Franc Rode, ki se je iz Avstrije z družino priselil v Argentino, je bil med letoma 1997 in 2004 ljubljanski nadškof in metropolit, nato se je vrnil v Vatikan, kjer je leta 2006 postal kardinal. Je tudi stari prijatelj zdajšnjega papeža Frančiška.

Prvi Slovenec, ki je izbiral papeža Zdaj že pokojni Alojzij Ambrožič se je iz taborišča v Špitalu ob Dravi s starši preselil v Kanado. Med letoma 1990 in 2006 je bil nadškof v Torontu, leta 1998 ga je takratni papež imenoval za kardinala (bil je drugi slovenski kardinal, po Jakobu Missii, ki je bil na prelomu 19. in 20. stoletja goriški nadškof). Bil pa je prvi slovenski kardinal, ki je sodeloval na konklavih, in sicer ko so kardinali leta 2005 izvolili Benedikta XVI. Umrl je leta 2011.

Omenilo smo že, da se je po drugi svetovni vojni veliko slovenskih ekonomskih emigrantov stalno ali začasno naselilo v Zahodni Nemčiji. Toda v Nemčijo Slovenci niso odhajali samo s trebuhom za kruhom, ampak tudi kot politični begunci. Najbolj znan politični begunec v Zahodni Nemčiji je bil zdaj že pokojni nasprotnik komunistične diktature Jože Pučnik.

Od prosilca za politični azil do očeta slovenske države Ta je leta 1966, po letih zapora v domovini, odšel v Zahodno Nemčijo, kjer je zaprosil za politični azil. Kot politični begunec je azil tudi dobil in se sprva skozi življenje prebijal s fizičnimi deli, nato mu je uspela univerzitetna kariera. V času slovenske pomladi se je vrnil v Slovenijo, postal predsednik Socialdemokratske zveze (zdajšnja SDS) in koalicije Demos.

Po mnenju zgodovinarke Rosvite Pesek je bil "motor slovenskega osamosvajanja", drugi mu pravijo oče slovenske države, za predsednika države Boruta Pahorja pa je bil nestor slovenske države. Po njem je imenovano tudi letališče na Brniku

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin