K enakopravnosti spolov lahko pripomore tudi država

Enakopravnost spolov ni problem, ki se ga lahko reši enkrat za vselej, temveč se je zanj ves čas treba boriti in ga ohranjati na vrhu politične agende, so bile uvodne misli Milice Antić Gaber, predsednice Slovenskega sociološkega društva, ki je ob svoji 50-letnici organiziralo strokovni posvet Kako učinkovite so državne institucije za enakost spolov?.

Posvet, katerega častni pokrovitelj je bil predsednik državnega zbora Milan Brglez, je minil v znamenju zgodovinskega pregleda delovanja institucij na področju enakopravnosti spolov pri nas od začetka prejšnjega stoletja prek obdobja tranzicije, vstopa v EU in do danes, ko je ostal "le" še sektor za enake možnosti pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ter pozivov, da potrebujemo samostojno institucijo za enakopravnost spolov, ki bo lahko samoiniciativno delala raziskave, spremljala delo politikov in političark ter predlagala zakone.

Boja za enakopravnost ni začela komunistična partija Kot je v zgodovinskem pregledu opozorila Maca Jogan, se prizadevanja za enakopravnost spolov niso začela s komunistično partijo; v času Avstro-Ogrske je bil leta 1897 ženskam dovoljen vpis na univerzo, prav tako je bil že takrat delež žensk na trgu plačanega dela relativno visok. Na lokalnih volitvah leta 1910 so lahko volile veleposestnice, na osvobojenem ozemlju pa vse ženske leta 1942. Po drugi svetovni vojni se je začelo postopno razkrajanje moškosrediščnega institucionalnega reda, predvsem po zaslugi enakostne ideologije zveze komunistov. Dejavnost Cerkve je bila takrat postavljena v zasebno sfero, po besedah Mace Jogan pa je po vojni izjemno pomembno vlogo odigrala Socialistična zveza delovnega ljudstva, ki si je prizadevala za vključevanje žensk in moških v javno delovanje, prav tako pa postavila temelje za usklajevanje dela in družine, kar je znotraj EU aktualno šele v zadnjem desetletju.

Po osamosvojitvi je bilo treba obraniti že pridobljene pravice Po osamosvojitvi so se tako pri nas kot v drugih nekdanjih socialističnih državah pojavile težnje po retradicionalizaciji, torej po tem, da ženske prevzamejo svoje "naravne" vloge in se vrnejo v zasebno sfero oziroma domov. Čeprav je bila pravica do umetne prekinitve nosečnosti na zahtevo ženske pri nas uzakonjena že leta 1977, je ohranitev te pravice po osamosvojitvi zahtevala hud boj. Ohranitev te pravice, ki je danes zapisana v ustavo, je po besedah Metke Mencin Čeplak, prve predsednice Komisije za žensko politiko v tedanji Skupščini, eden večjih uspehov prvega mandata delovanja tega organa.

Kot je povedala Vika Potočnik, prva direktorica Urada za žensko politiko, naslednika komisije, ki je deloval kot urad pri predsedniku vlade, takrat Janezu Drnovšku, so bili pritiski pri usklajevanju 55. člena ustave, ki ureja svobodno odločanje o rojstvih svojih otrok, hudi. Ker je bil to eden od zadnjih usklajenih členov ustave, so zagovornicam očitali celo to, da nasprotujejo osamosvojitvi.

Brez Komisije za žensko politiko bi bilo pravico do splava težko ubraniti Po ohranitvi že izborjene pravice so se naslednje direktorice Urada ukvarjale še s tem, da se je starševski dopust začel deliti oziroma da se lahko zanj odločita oba od staršev, začele pa so tudi razprave o nasilju nad ženskami. Kot je povedala Vera Kozmik Vodušek, direktorica urada z najdaljšim stažem, je v devetdesetih eden od direktorjev Centra za socialno delo celo dejal, da ne pozna nobenega moškega, ki bi bil nasilen do svoje partnerice, kar pa je bilo in je še vedno žal daleč od dejanskega stanja.

Po besedah Vlaste Jalušič brez mehanizma Komisije za žensko politiko ohranitev splava ne bi bila mogoča, zato so institucije, namenjene enakopravnosti spolov, nujne, pomembno pa je tudi, kako so poimenovane. Urad za žensko politiko, ki je bil ustanovljen leta 1992, se je leta 2001 preimenoval v Urad za enake možnosti, ker pa ni bil integriran v delo ministrstev, je ves čas deloval kot korektiv in bil v veliki meri odvisen od moči in vpliva aktualne direktorice.

Urad za enake možnosti je bil kljub zagotovilom, da se to ne bo zgodilo, leta 2012 ukinjen. Danes imamo sicer sektor za enake možnosti pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki pa je za svoje delo letos dobil zgolj 16 tisoč evrov sredstev. Kot poudarja Vlasta Jalušič, pa bi za uveljavljanje enakopravnosti spolov potrebovali institucijo, ki bi lahko samoiniciativno delala raziskave, spremljala delo politikov in političark in predlagala zakone.

Kvote so učinkovit mehanizem Med letoma 2000 in 2005 je v Sloveniji delovala Koalicija za uveljavitev uravnotežene zastopanosti žensk in moških v javnem življenju, ki jo je soustanovila govornica na posvetu Liana Kalčina, in ki je zaslužna za tako imenovane spolne kvote, ki predpisujejo bolj uravnoteženo zastopanost spolov na kandidatnih listah. Koalicija, v kateri je bilo 261 članic in članov, je bila ena prvih iniciativ, ki je komunicirala prek spleta, svoje delo pa je končala, ko je dosegla dopolnitev ustave, ki zahteva zakonske ukrepe za zagotovitev enakosti žensk in moških pri kandidiranju na volitvah.

Z uveljavitvijo kvot se je pri nas stanje, vsaj kar zadeva število izvoljenih poslank, začelo izboljševati, na državnozborskih volitvah 2011 je število izvoljenih poslank preseglo tretjino, na lanskih državnozborskih volitvah pa je bilo v parlament izvoljenih največ žensk do zdaj, in sicer 35,6 odstotka.

Po političnih kmalu tudi gospodarske kvote? Posveta Slovenskega sociološkega društva se je udeležil tudi Morten Huse, ki je na primeru Norveške opisal učinkovitost uveljavljanja kvot v gospodarstvu. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bili v upravah največjih norveških podjetij zgolj štirje odstotki žensk, zato so bile vedno glasnejše pobude po zakonodaji za uravnoteženo zastopanost spolov tudi v gospodarstvu. Prvi odzivi so bili sicer negativni, češ da bo to uničilo norveško gospodarstvo, negativno so se odzvale tudi borze, a leta 2004 so sprejeli kvote, po zaslugi katerih je danes v upravah norveških podjetij že 40 odstotkov žensk.

Seveda same kvote niso dovolj, treba je sprejeti tudi komplementarne zakone, kot je obvezen očetovski dopust, ki je bil pri nas na primer v obravnavi lani, a ni dobil zadostne podpore. Tudi Huse je poudaril, da izborjene pravice nikoli niso izborjene za vedno, saj se tudi na Norveškem trenutno pojavljajo pozivi k ukinitvi obveznega očetovskega dopusta.