Torek, 28. 12. 2010, 11.11
8 let, 8 mesecev
Jevšek: Ne zdi se mi prav, da tožilci s prstom kažejo na policiste
Kot trdi sam, odhaja iz dveh razlogov; prvi je družina, od katere je bil vse obdobje službovanja na visokih položajih ločen, drugi pa je želja napisati doktorat, česar mu ne uspe zaradi narave dela.
Zakaj odločitev, da boste pri 49 letih upokojenec? Pojavljajo se tudi razna ugibanja o vašem odhodu. Že junija sem direktorja Janka Gorška obvestil, da razmišljam o vrnitvi domov v Mursko Soboto, saj izpolnjujem pogoje za upokojitev skupaj z bonificiranim delovnim stažem. Eden od razlogov za to odločitev je družina, s katero sem resnično samo ob koncih tedna, pa še to včasih ne. Drugi razlog je dejstvo, da mi zaposlenemu nikakor ne uspe spisati doktorske naloge na fakulteti za varnostne vede s področja krvnih deliktov z naslovom Kriminalistična postmortalna diagnostika. Poleg tega bodo 1. februarja minila štiri leta, odkar sem direktor kriminalistične policije, kar štejem kot vrhunec svoje kariere.
Če narediva presek vašega dela, na kaj ste najbolj ponosni? V štirih letih smo naredili zelo veliko. Že leta 2007 sem tedanjemu direktorju Jožetu Romšku predlagal reorganizacijo kriminalistične policije na državni ravni z ustanovitvijo oddelkov za preiskovanje hudih oblik gospodarskega kriminala, nekakšnega predhodnika Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU). Iz tega se je nato razvila zamisel o NPU, kar sovpada s koncem leta 2008, ko je, mislim da stranka Zares, že spisala zakon o finančni policiji. Mi smo takrat presodili, da so premiki na tem področju potrebni, hkrati pa smo ugotavljali, da v tako majhni državi ni dobro ustanavljati več vzporednih policij.
Na to so nas opozarjale izkušnje Avstrijcev in Madžarov, kjer se je več policij izkazalo za slab projekt, zato so jih znova združili. Ministrici Kresalovi smo tako predlagali koncept NPU, ki ne pomeni samo reorganizacije policije, temveč vsega procesa in drugačen pristop k tej problematiki, saj v delovnih skupinah ne sodelujejo le policisti, temveč tudi vrsta drugih strokovnjakov. Delovna skupina, ki je pripravila izhodišča za delovanje NPU, je odlično opravila svoje delo; NPU je namreč evropsko primerljiv koncept.
Na hrbtih policistov se kopja velikokrat lomijo … Čeprav je policija zelo na udaru in je predmet različnih manipulacij, moram reči, da je v zadnjih štirih letih precej dvignila svoj ugled tako znotraj organizacije kot tudi v očeh javnosti. To smo dosegli predvsem z delom. Preiskanost kaznivih dejanj konec leta 2010 je kar 53-odstotna, kar je najvišji odstotek v zadnjih 20 letih ob dejstvu, da se število kaznivih dejanj povečuje in so primeri vedno teže rešljivi. V mojem mandatu smo se končno lotili tudi pravega gospodarskega kriminala in korupcije. Ljudje bodo to ocenjevali šele, ko bodo padle prve sodbe. Prepričan sem, da sodbe bodo. Vedno več je tudi internetnega kriminala. Tudi na tem področju smo naredili korak naprej, saj smo vzpostavili koncept kriminalistične obveščevalne dejavnosti: boja proti organizirani kriminaliteti in boja proti terorizmu. Vzpostavili smo center za računalniško forenziko, ki ima štiri enote po Sloveniji. Sicer pa je nadzor nad računalniško kriminaliteto izziv vseh policij, saj je težko obvladljiva. Z novim letom bomo uvedli nov način iskanja iskanih in pogrešanih oseb. To bo ciljno iskanje, saj ne bomo več čakali, da nekoga, ki je iskan s tiralico, slučajno izsledimo, temveč bodo določene enote iskale konkretne osebe.
Sindikata policistov z reorganizacijo, predvsem z ukinitvijo treh policijskih uprav, ne soglašata in glasno protestirata. Če se bo reorganizacija zgodila, se število operativcev na območjih policijskih uprav Slovenj Gradec, Krško in Postojna ne bo zniževalo, temveč zvišalo. Podpiram pa, da se bo zmanjšalo število nepotrebne administracije. Še preden se je dobro začelo sojenje v zadevi Čista lopata, se je vsul plaz obtožb na račun domnevnega nezakonitega dela kriminalistov. Odvetniški stroj melje brezkompromisno; oni so plačani za to, da poskušajo zrušiti že proces, ker jih skrbijo dokazi. Povsem prepričan sem, da so pridobljeni zakonito, saj se policija zelo dobro zaveda, da nezakonitih dokazov ne sme uporabljati. In potek dogodkov kaže, da imamo prav, saj je sodišče predloge obrambe zavrnilo.
Prah okoli afere bulmastifi se še vedno ni polegel, zdi se, da je prav priročna za vsako politično obračunavanje med strankami. Pri tej aferi gre za dva ločena postopka; prvi je preiskava na kraju, drugi pa je postopek za dodelitev psov. V zvezi z mučenjem živali in sumljivo smrtjo na kraju je policija svoje delo končala, pri tem pa ji niso sporočili nikakršnih novih dejstev, ki bi terjala ugotavljanje novih okoliščin. Dejstvo je, da je policija že na kraju presodila, da gre za sum spolne zlorabe, zavarovala je sledi DNK, a je tožilec menil, da nič od tega ni potrebno, ker je domnevni osumljenec umrl. Protestiram proti očitkom tožilstva, da niso bili obveščeni o sumu mučenja živali. Policisti so o dogodku obvestili preiskovalnega sodnika, ta pa tožilca. A dejstvo je, da je bilo v desetih letih 300 prijav mučenja živali, na niti enem ogledu pa tožilcev ni bilo. Dejstvo je tudi, da se tožilec na informacijo oziroma na prijavo smrti v nenavadnih okoliščinah preprosto ni odzval, čeprav tožilec in preiskovalni sodnik ob sumljivih okoliščinah običajno vedno prideta na kraj. Zato ne vidim nobene potrebe, da se tožilstvo brani in s prstom kaže na policijo; sploh ker preiskavo vodi preiskovalni sodnik. Ampak to je druga težava; preiskovalni sodniki so namreč na terenu prisotni v manj kot enem odstotku pri okoli 25 tisoč ogledih. Zato tudi ne znajo opravljati ogleda; bolj ali manj opazujejo delo policistov. Seveda bi delal krivico, če bi to trdil posplošeno.
Vseeno na račun afere bulmastifi razpravljamo o tem, da imamo dvojno pravno državo. Vsa stvar se je močno spolitizirala, v politični mlin pa so se ujeli tudi policisti. Iščejo se povezave, govori se o poskusu vplivanja direktorja policije in ministrice. A naj povem: tisti trenutek, ko bi Goršek ali Kresalova poskušala vplivati na kriminalistično policijo, bi ju ovadil in odstopil.
Vaš naslednik bo najverjetneje Simon Velički. Kaj menite o njem glede na očitke, da zaradi povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom ni pravi, da bi vodil kriminaliste? Ko sem direktorju poleti sporočil svojo odločitev o odhodu, sva se pogovarjala o več imenih in sva skupaj ugotovila, da bi bil Velički pravi človek. Takrat nisem vedel za prometno nesrečo. Ampak tudi danes, ko vem, menim, da mu po strokovni plati ni kaj očitati. To, da nekoga izbrišejo iz kazenske evidence, nima samo pravnega pomena. Pomeni namreč, da nekdo, ki je odslužil svojo kazen, mora biti rehabilitiran tudi kot oseba, kot človek. Zato sam nimam nikakršnih pomislekov. To, ali bo potrjen kot direktor kriminalistične policije, bo tudi odraz demokratične družbe; v nasprotnem primeru lahko ljudem začnemo sekati roke in jih za vse življenje zaznamujemo. Če me sprašujete, ali je primeren, je moj odgovor vsekakor. A se mora o tem, ali bo sprejel funkcijo, odločiti sam, predvsem zato, ker ni izključeno, da bo ta nesreča v prihodnosti v javnosti še velikokrat omenjena. Jaz sem mu svetoval, naj delo sprejme.
Odhajate, a za vami ostaja kar nekaj nerešenih primerov, če omenimo le rop SKB banke, ki se je sicer zgodil pred vašim prihodom. V svojem mandatu sem skrbno spremljal delo posebne skupine. Vsake dva ali tri mesece sem preverjal, ali jo je še smiselno obdržati, in prepričan sem, da jo je. Več pa ne morem povedati.
Potem je tu tudi eksplozija pod oknom sodnice Katarine Turk Lukan. Ali policija ve, kdo je storilec? Zadevo še preiskujemo, ovadbo moramo utemeljiti vsaj s subjektivnimi dokazi, če že ni materialnih. Več ne morem povedati.
Vam bo kaj dolgčas? Ah, kje. Že zdaj se otepam obveznosti, ki mi jih pripravljajo v Murski Soboti. Sem član Lions kluba, društva starodobnikov, nastopam pa tudi v gledališču. Gorazd Žilavec pripravlja novo igro, komedijo, in so me že povabili. Poleg tega je moja ambicija, da bi predaval, kar počnem že zdaj. Vidim se kot predavatelj na bodoči visoki policijski šoli v Tacnu, ki bo zaživela leta 2012, saj imam tako praktične izkušnje kot tudi ustrezno izobrazbo. Imam status upokojenca, in to ravno v času sprejemanja pokojninske reforme, a tisti, ki me poznajo, vedo, da bom delal do konca.