Petek, 14. 1. 2011, 14.06
7 let, 1 mesec
Intervju z izumiteljem Petrom Florjančičem
Izumiteljstvo je kot mamilo!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3
Če bi beseda izumitelj lahko imela še lastno ime, bi ji bilo zagotovo ime Florjančič. Peter Florjančič, letnik 1919, je ikona slovenskega inovatorstva.
V 91 letih, ki jih je z veliko žlico zajemal tudi v mondenem svetu Monte Carla in jih je režiser Karpo Godina strnil v dokumentarni film z naslovom Življenje gospoda P. F., Edo Marinček pa popisal v knjigi Skok v smetano, je Peter Florjančič patentiral 400 izumov. Med bolj znanimi so okvirčki za diapozitive, razpršilo za damske parfume in vžigalnik s stranskim prižiganjem. Zase pravi, da ni bil nikoli politik, prej seksualdemokrat, ki je prepričan, da mora zveza med zakoncema dopuščati določeno prostoerotično cono. Inovativni Blejec, ki so ga že dvakrat navidezno pokopali in mu pripravili mašo zadušnico, prihaja iz stare hotelirske družine, zato sva del pogovora namenila tudi razvoju blejskega turizma.
Florjančič, ki je večino življenja preživel po hotelih, danes sicer živi doma, a pisarno, kamor kljub zavidljivi starosti še vedno prihaja vsak dan in kjer mu pomaga asistentka Tanja, ima ponovno v hotelu.
Kako vam uspeva tako dobro skrivati svoja leta?
Glava je še vedno bistra, težava so le moje oči. Vidim le še pri straneh v kotu 45 stopinj. Imam pa neverjeten spomin. Še vedno se natančno spominjam, da sem bil star tri leta in me mati zaradi mlajše sestre ni več želela dojiti. Sestro sem klofnil in se peš odpravil na Triglav. No, ne sicer na tistega pravega, ampak na streho hotela Triglav, kjer je imel stari oče teraso za sončenje. Če se danes slučajno česa ne spomnim, mi Tanja poišče v računalniku ali na spletu.
Danes ste še vedno precej dejavni. Kako kljub opešanemu vidu še ustvarjate?
Ker skoraj ne vidim več, Tanji razložim, kaj imam v mislih. Ona potem to skicira, strokovnjak pa izriše v 3D-tehniki.
Že precej pred drugimi ste se domislili izdelave avtomobilskih varnostnih blazin. Baje vam je patent zanje pretekel, še preden vam je uspelo najti koga, ki bi jih bil sposoben izdelati.
Idejo za airbag sem dobil leta 1957 na Nizozemskem. Moja ideja je bila, da bi varnostne blazine vstavili na volan in zadek, pa tudi na streho in odbijače, kar bi preprečevalo tudi potopitev vozila. To idejo sem patentiral, a jo je bilo v tistem času nemogoče uresničiti. S Tanjo sva decembra lani pisala avtomobilski družbi Renault in jih vprašala, zakaj ne dodajo več manjših zračnih blazin tudi na odbijače, saj bi lahko avtomobilski računalnik že pred trkom preračunal, ali naj se sproži stranski ali centralni airbag. Lahko bi ga spravili tudi nad avto. Sem pa slišal, da bodo na Japonskem začeli izdelovati zračne blazine tudi na odbijačih, ki se bodo sprožile še pred trkom.
Decembra lani ste s Palomo podpisali pogodbo za izdelavo proizvoda, ki naj bi v prihodnjih letih znatno zvišal njihove prihodke.
To je bila najhitrejša zadeva do zdaj. Predstavniki Palome so se pri meni oglasili v treh dneh in kmalu zatem smo slovesno podpisali licenčno pogodbo za izdelavo patentiranega izdelka iz papirja, v navzočnosti častne priče župana Bleda, Janeza Fajfarja. Več bo znanega v marcu.
Izumiteljstvo je kot mamilo. Izumitelj se zaljubi v svoj izum in ne odneha, tudi če ga ne more prodati. Izumi stanejo ogromno denarja, zato se počasi, a vztrajno zadolžuješ. Moj parfumski razpršilec je zahteval ogromne finančne vložke, a dobro, da sem imel bogate sponzorje. Financiral me je sam egiptovski kralj Faruk ...
Pravite, da je zdaj za inovatorje obdobje konjunkture. Je torej po recesiji spet napočil čas za nove izume?
Vsi iščejo nove proizvode, brez njih v Sloveniji ne bo nič. Podobno je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Izumiteljstvo mora biti hitro, tukaj res velja rek Sekunda izgubljena, ne vrne se nobena. Veliko časa je izgubljenega po nepotrebnem.
Koliko časa in kako ste razvijali idejo za parfumski razpršilec?
Dve leti. Opazoval sem okolico in ugotovil, da ženskam to manjka. Izumitelj ne sme imeti skrbi. Ne more si privoščiti, da razmišlja o tem, kako bo zaslužil za preživetje.
Od kod zamisel za diapozitiv?
Včasih so imeli diapozitivi steklen okvir in pozneje papirnati okvir brez stekla. Zaradi vlage je film postal neizravnan, kar je povzročalo nepravilno projekcijo. Problematična je bila tudi izbira plastike, saj je bilo treba paziti, da se diapozitiv v projektorju ni deformiral. "Diase" so najprej odkupili Agfa, Adox in Ferrania, ko pa smo dobili ameriški in japonski patent, pa še Kodak, 3m in Fuji. Zaradi proizvodnje je imelo dva tisoč ljudi zaposlitev kar 25 let, dokler jih ni izpodrinila digitalna tehnika. Razvoj za "diaromček" je stal dva milijona nemških mark.
Ali spremljate politiko in gospodarstvo v Sloveniji? Kaj menite?
Nima smisla. Vse gre prepočasi. Morali bi se specializirati za tiste proizvode, za katere imamo surovine doma. Kot je na primer les. Mala obrt, ne družbe s tisoč ljudmi in nobenih paradnih konjev, ki delajo samo izgube in proizvajajo za druge blagovne znamke.
Ko sem imel čas zase. Živel sem povsod. Imel sem sedem hiš, a vse prodal. Vlagal sem v izume. Veste, denarja ni težko zapraviti. Poročen sem 65 let in sem zato moral precej lagati. Včasih sem se spozabil, da sem oženjen. Vsak zakon mora imeti prostoerotično cono.
Baje imate kar precej inovativnih receptov, kako uloviti dame?
Da, najbolj učinkovita je bila vizitka z nazivom Peter Florjančič, fotograf revije Playboy. Vedno pa se je obrestovala tudi taktika, ko sem se pretvarjal, da slikam ženski portret. Vsaka dama je potem prišla povprašat, kaj počnem in ali lahko vidi sliko. Tudi moja žena. Rekel sem, da jo moram še retuširati in dami dal vizitko, češ naj si pride sliko pogledat na dom. Pripravljam tudi novo knjigo Ideja za milijon, kjer bom opisal sto načinov za osvajanje žensk.
Prihajate iz znamenite hotelirske družine, ki je imela v lasti večino blejskih hotelov. Kako se spominjate časov razcveta blejskega turizma?
Po svetovni krizi leta 1929 je Bled poleg Monte Carla in Opatije spadal med najbolj mondena turistična mesta. Zaseden je bil vse poletje. Danes pa ima še vedno enako število turističnih sob kot pred 50 leti. S Tanjo sva blejskemu županu že pred leti poslala svoje zamisli.
Ste dobili od občine in ministrstev kakšne odgovore?
Večinoma smo ostali brez odgovora in rezultata, včasih pa so dejali, da so predlogi v redu, niso pa povedali nič konstruktivnega. Te projekte upravljajo nestrokovnjaki.
Kakšne so te zamisli?
Blejsko jezero je treba očistiti. Najbolj učinkovito bi bilo, da v jezero spravimo par krokodilov, ki bodo napravili red. Na Bledu se vsako poletno nedeljo kopa kup ljudi. Namazani s sončnimi kremami in osebnimi izločki onesnažujejo jezero.
Drug predlog je odprtje alpskega živalskega vrta in akvarija. V gozdu že imamo gamse, potrebujemo še kakšnega medveda. V akvariju pa bi imeli človeške ribice, soško postrv, ščuke, some, školjke in še marsikaj. Vse to bi prineslo denar, v tujini imajo taki vrtovi ogromno prometa.
Tretja stvar je odprtje Hiše voščenih lutk Madame Tusseaud. Bled so že obiskale številne svetovno znane osebnosti in če bi jih predstavili tudi v voščeni obliki, bi bil obisk ogromen.
Četrti predlog pa je odprtje farme metuljev. To je najcenejša stvar. Na drevesa položiš bube, čez nekaj mesecev se rodijo metulji, fotografi pa s fotografiranjem znotraj parka služijo mastne denarce. V Volčjem Potoku je taka razstava v 14 dneh privabila 30 tisoč obiskovalcev. To so zadeve, ki bi turiste zaposlovale najmanj en teden.
Kakšno je vaše mnenje o gradnji obvoznice?
Občina ima vsak teden drug načrt, plačujejo zemljo in ljudje že govorijo, da se bo ta cesta imenovala Špekulacija. Sam bi podprl gradnjo predora, saj bi se tako izognili kupovanju zemljišč. Odkup zemljišča in načrti obvoznice, ko se bo potem kljub temu vsak peljal skozi Bled, nima smisla, rešitev je predor, ki so ga načrtovali že pod Avstro-Ogrsko in bi stal manj kot odkup zemljišč in zapletenih načrtov.
