SiolNET. Novice Slovenija
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Horvatov kovaški muzej na Razkrižju

4

termometer

Trije kovaški mehi treh generacij kovačev v Razkrižju: Predniki nekoč izdelovali tudi sablje.

"V naši kovačnici na Razkrižju so delale tri generacije kovačev, pred mojim dedkom Antonom še njegov oče in dedek, kovač pa bil tudi njegov pradedek, vendar je on imel kovačnico drugje, v Globoki," pripoveduje obiskovalcem ob predstavitvi kovačnice osnovnošolec Dominik.

Dedek Anton s ponosom pove, da je vnuk besedilo predstavitve napisal sam, kar mu je sicer on dal za "domačo nalogo". Napisal je lepo besedilo in vanj res vključil tisto najpomembnejše, saj je pri takih predstavitvah pomembno, da so zanimive in da imajo obiskovalci tudi v prikazu kaj videti. Dominik, ki obiskuje deveti razred osnovne šole, jim potem še med drugim pove zanimivost, da je Antonov pradedek med prvo svetovno vojno izdeloval tudi sablje.

Kovaški meči in meh, glavne atrakcije Tudi Anton je izdelal pet mečev: viteškega, turškega, kraljevega, japonsko mačeto in sabljo za odpiranje šampanjcev. V zbirki je orodje, ki so ga uporabljale tri generacije kovačev, tudi trije mehi različnih oblik in veliko drugega orodja, ki so ga uporabljali kovači. Najstarejši kovaški meh je star okrog dvesto let. V tej kovačnici je bil nekoč poudarek na podkovnem in vozovnem kovaštvu, saj so največ podkovali konje in izdelovali vozove. Obiskovalcem tudi večkrat pokaže, kako se naredita žebelj in podkev.

Med obiskovalci kovaškega muzeja je tudi precej mladih, ki jim je gotovo bliže, če jim zgodovino kovaštva predstavlja nekdo, ki je iz njihove generacije. Dominik pravi: "Delo, ki so ga opravljali moji predniki, je bilo težko, zato se mi tudi zdi zelo pomembno, da je dedek te predmete ohranil iz spoštovanja do prednikov. Tudi sam želim, da se ta tradicija nadaljuje. Sicer načrtujem nadaljevati šolanje za elektrotehnika, vendar bom dedku z veseljem še naprej pomagal pri predstavitvah, saj mislim, da je pomembno spoštovanje do prednikov in njihovega dela."

Kovaški muzej podoben kovačnici iz leta 1932 Anton je zelo vesel, da vnuka kovaštvo zanima in da rad sodeluje pri prikazu in predstavitvah. Na začetku je imel sicer včasih pred večjo skupino ljudi nekoliko treme. Anton pravi: »V zgodovini kovaštva v Prlekiji in okolici je veljalo, da mora biti naslednik oseba moškega spola. Bili so primeri, ko se je tega opravila lotil tudi zet, vendar ta običajno ni tako uspešno nadaljeval tradicije. Pomembno je bilo, da je to nekdo, ki je bil navezan na kovačnico, je živel z njo od otroških let, kakor sem tudi sam.«

Bogata zgodovina kovaštva v muzeju Čeprav bi lahko kovačnico v preteklosti bolj posodobil, se je odločil, da bo vztrajal v tradicionalnem kovaštvu, rad pa je tudi ohranjal in zbiral stare predmete iz zgodovine kovaštva. Priznava, da so bila tudi obdobja, ko bi skoraj obupal, vendar je vztrajal: "Pradedek je imel kovačnico v Globoki pri potoku, leta 1932 pa je oče zgradil kovačnico na tem mestu, kot je zdaj kovaški muzej. Z leti je kovačnico dograjeval in spreminjal, vendar sem se ob gradnji kovaškega muzeja leta 1997 zgledoval po fotografiji kovačnice iz leta 1932. Pri urejanju dovoljenj mi je veliko pomagala tudi Ema Tibaut, ki je bila predsednica Zveze kulturnih društev Ljutomer." Na prostoru ob hiši, kjer je bila nekoč njiva, je nastal muzej, ki so ga odprli istega leta. Ob predmetih iz njihove kovačnice je v muzej vključil še kovaško orodje, ki ga je dobil od kovačev iz Prekmurja in Prlekije, vse od Črenšovec pa do Cvena in Ljutomera.

Dela veliko, zaslužek pa slab Spominja se, da so bila mladostna leta v kovačnici zelo naporna. Dela je bilo veliko, vsako leto so imeli tudi enega ali dva vajenca, v kovačnici pa je delal tudi brat, tako da je bila ta za prleške razmere srednje velika. Podkovali so zelo veliko konjev iz Prlekije, Prekmurja in tudi sosednje Hrvaške: "Čeprav je bilo veliko dela, je bil zaslužek bolj slab. Delali smo predvsem za kmete, ki so imeli velike družine z veliko otrok in majhne kmetije. Niso imeli denarja, zato so nas pogosto prosili, ali lahko kot plačilo dajo kaj od pridelka. Ob kovanju konjev je bilo največ izdelovanja vozov, od konjskih, kravjih, za prevoz ljudi do mrliških, seveda pa tudi plugov, bran, motik in vsega drugega, kar je bilo iz železa."

Vključil se je v turistično ponudbo Prlekije Po letu 1970, ko se je poročil in prevzel kovačnico, se je kovaštvo zelo spremenilo. Ljudje so kupovali traktorje, konj je bilo vse manj. Vse več je bilo tovarniških izdelkov. Med letoma 1975 in 1985 so večino kovačnic v okolici zaprli, sam pa je vztrajal in se pri svojem delu preusmeril v izdelovanje opreme za hleve, ograje, popravilo kovinskih delov prikolic in podobno. Delal je v glavnem sam, brez pomočnika. Pri delu mu je večkrat na pomoč priskočila žena Agica, ki je ob tem skrbela še za dve hčerki in bolna starša.

Potem je uredil še kovaški muzej in se vključil v turistično ponudbo Prlekije: "Predmete iz zgodovine kovaštva v moji družini in v okolici sem najprej zbiral za svojo dušo. Ob gradnji kovaškega muzeja še nisem razmišljal, da bi ga vključil v register kulturne dediščine. K temu me je spodbudil Aleš Arih, ki je zdaj direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, ko se je vozil mimo in si ogledal zbirko. On mi je tudi priskrbel finančno pomoč za obnovo muzeja in potem poskrbel, da je muzej prišel v register kulturne dediščine."

V kovačnico prihajajo organizirane skupine, tudi iz osnovnih in srednjih šol ter fakultet. Zanje pripravlja ob predstavitvah tudi delavnice. Prihajajo tudi skupine turistov, ki jih pripeljejo turistične organizacije in agencije. Odkar se je pred tremi leti upokojil, izdeluje predvsem okrasne predmete, kot so majhne in srednje podkve, obeski za ključe in spominki.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin