Generalni direktor policije Marjan Fank: Stoodstotne varnosti ni

Magister varstvoslovja je v policiji zaposlen od leta 1984, opravljal je dela in naloge na vseh ravneh policijskega dela. Med drugim je vodil tudi mariborsko policijsko upravo in upravo kriminalistične policije. Neuradno so policisti z izbiro novega šefa zadovoljni.

Marjan Fank je pretekli petek, ko smo se z njim pogovarjali, nastopil funkcijo generalnega direktorja policije. Na tem položaju je nasledil Stanislava Venigerja, ki ga je vlada s položaja razrešila konec oktobra lani.

"Deloma delim občutek veselja, ker je to nekakšen vrhunec kariere po 30 letih dela v policiji, a je predvsem izziv in obveza, dokler imamo s sodelavci še toliko pozitivne energije, da za ustanovo naredimo še nekaj dobrega," o nastopu funkcije pravi Fank.

Nam lahko strnete najbolj očitne razlike med leti, ko ste začeli delati pri policiji, in današnjimi razmerami. Razlike so velike, in sicer v varnostnih razmerah in varnostnih zahtevah, po drugi strani pa je naše delo skoraj nespremenjeno vrednoteno. Zagotovo je bilo v drugi polovici osemdesetih v policiji vse drugače tako na področju vrednotenja kot na področju varnostnih zahtev in izzivov.

Zahtevnost izvajanja naših nalog, našega poslanstva je v tem zadnjem obdobju večja, čeprav je bil čas osamosvojitve tudi velik izziv za policijo. Vrednotenje policije je bilo tedaj precej pogojeno z varnostnimi razmerami v državi. Trdim, da je bila policija ustrezno vrednotena – ne le v materialnem smislu virov, temveč tudi v javnosti – le takrat, ko je bila stopnja varnosti nizka.

Zdaj smo globalno v podobnem položaju, kar zadeva varnost, ob dogodkih v Franciji se načeloma ne počutimo ogrožene, a slika se lahko kadarkoli spremeni. V različnih časovnih obdobjih smo naleteli na različne stopnje ogroženosti, tega smo vajeni že iz preteklosti. Navsezadnje je bila Slovenija zadnjih deset let ogrožena ekonomsko in socialno. Policiji so tako postavili velike zahteve uspešnega saniranja povzročene škode, predvsem pa iskanja krivcev, ki so državo pripeljali v razmere, v katerih smo zdaj.

Če se dotaknem zadnjih groženj, čeprav se pojavljajo dislocirano, se dogajajo v naši regiji. To ni Bližnji vzhod, to je Evropa, kar zagotovo okrepi občutek ogroženosti. Prav je tako, kajti tudi če menimo, da neposredne ogroženosti ni in je nizka, ne moremo z gotovostjo trditi, da bo tako ostalo. Stoodstotne varnosti ni. In je ni niti na področju teroristične dejavnosti.

Katere nevarnosti grozijo Sloveniji? Omenil bi dve. Slovenija bi lahko postala predmet teroristične dejavnosti zaradi bližine teh regij, druga pa je, da bi lahko bila naša država s svojim geostrateškim položajem vključena v kak varnostni dogodek, ki se bi morda zgodil nekje drugje, na severozahodu Evrope.

Tokovi – od logističnih aktivnosti, dobave orožja do nabora oseb – lahko potekajo tudi prek Slovenije. Če se bomo ob morebitni tragediji v Evropi soočili s tem, da je bila kakšna aktivnost izvedena na območju Slovenije, mi pa je nismo opazili ali nismo naredili nič, da bi jo preprečili, bomo v precej neprijetnem položaju.

Seveda to ni povezano z neposrednim občutkom ogroženosti ljudi, a ponovil bom besede, ki sem jih slišal: ni razloga za paniko, je pa razlog za previdnost.

Nekaj naših državljanov bilo udeleženih na bojiščih v tujini, policija pa nima nobenih vzvodov, da bi takšne ljudi spremljala. Opravili ste hišne preiskave, zasegli orožje. Če prav razumem, jih lahko preganjate zaradi orožja, ne pa tudi zaradi teroristične aktivnosti. Ko je nastajala zakonodaja, je bila to posledica implementacije direktiv iz evropskega oziroma svetovnega prostora, lastnih izkušenj v Sloveniji na srečo do zdaj nismo imeli. A zdaj smo v položaju, ko je treba te določbe, takšne kot so, uporabiti v konkretnih primerih.

Ugotovitev policije in drugih organov, sploh tožilstva in sodišča, je, da v zakonodaji niso bila jasno določena stališča glede možnosti pregona. Upam, da se sodna praksa na podlagi posameznih primerov ne bo oblikovala v Sloveniji, kljub temu moramo biti na to pripravljeni.

Navsezadnje to od nas zahteva tudi resolucija Varnostnega sveta, verjamem tudi, da bodo kmalu prišle kakšne nove direktive, glede na to, da je terorizem glavna tema vseh varnostnih in sodnih ustanov.

Veliko napora smo vložili v to, kako omejiti odhode naših ljudi na bojišča v tujino, še bolj smo se ukvarjali s tveganjem, ki ga prinaša vrnitev teh ljudi, z možnostjo nadzora nad njimi. A moram odkrito povedati, da smo pri tem precej omejeni ne samo mi, temveč tudi tožilstvo in sodne institucije.

Torej jih lahko preganjate le zaradi nezakonitega posedovanja orožja. V trenutku, ko smo izvedeli za teh nekaj odhodov na bojišča v tujino, Islamske države še ni bilo. V tistih državah, kjer so se dogajali spopadi, ni bilo profilirano, kaj je vojaška in kaj paravojaška institucija. S temi težavami se srečujejo tudi države, ki že imajo urejeno zakonodajo, na primer Bosna in Hercegovina.

Kot smo ugotovili v dosedanjih preiskavah, po naši zakonodaji odhodi na vojna žarišča niso bili kaznivi. Kaznivo je usposabljanje za terorizem, novačenje, financiranje – te dejavnosti se niso dogajale v Sloveniji. Naše državljane so novačili, usposabljali drugje, iz Slovenije so samo odpotovali.

Prav tako nam ni znana in ni jasno določena njihova dejavnost na teh bojiščih. S tistih območij namreč ni povratnih informacij, saj tam varnostnih struktur ni in zato podatkov ne moremo pridobiti. Razumem odziv pravosodja, kar zadeva pregon, kajti pregon ni nekaj imaginarnega, temeljiti mora na dejstvih. In če dejstva niso ugotovljena, je zelo težko izvesti formalne postopke.

Imamo v slovenski policiji dovolj sredstev, tako kadrovskih kot finančnih, za spopad s terorizmom? Delamo z obstoječimi viri, a nedvomno se pri tem vložki v kadrovske vire obrestujejo. To se je v preteklem letu jasno izkazalo v primeru vlaganja v digitalno forenziko. Po odobritvi vlade smo zaposlili 25 odstotkov dodatnega kadra glede na strukturo v policiji, a sta se obseg opravljenega dela in kakovost, povečala za 30 odstotkov. To je čisto preprost matematični izračun: kolikor vložiš, toliko dobiš.

Veseli me, hkrati pa žalosti, ko spremljam ukrepe drugih držav na področju terorizma. Francija in Avstrija sta v istem dnevu, ko sta od varnostnih organov zahtevali intenziviranje varnostnih ukrepov zoper terorizem, zagotovili potrebne finančne in kadrovske vire. Mi smo na žalost do zdaj dobili samo zahtevo po okrepljeni aktivnosti, brez dodatnih sredstev. Tako je to težko zagotavljati.

Če po splošnih varnostnih razmerah spregovorimo še o osebni varnosti. Bojan Dobovšek je v članku za naš medij ocenil, da se varnost privatizira, saj policija ne preganja več tistih, ki na primer posamezniku grozijo po telefonih ali kako drugače, temveč mora tisti, ki se čuti ogroženega, vložiti tožbo. Policija se s to spremembo sicer ni strinjala. To področje je bilo v preteklosti v resnici urejeno drugače, vezano je bilo na predlog oškodovanca, kar pomeni, da smo, če je ta podal predlog, to preiskovali po uradni dolžnosti, potem pa so iz nekaterih razlogov to kaznivo dejanje spremenili v zasebno tožbo.

Pregon je še vedno mogoč pod nekaterimi pogoji, če na primer grozijo več osebam. To je v praksi težava. Zadnji sestanki na pravosodju kažejo, da se bo to pri spremembi kazenskega zakonika spet spremenilo. Verjamem, da bodo našli vmesno pot med preteklo in sedanjo obliko, ki bo ob ustrezni presoji subjektivnih in objektivnih okoliščin omogočala možnost pregona tudi z našo pomočjo.

V zadnjem obdobju v ospredje stopa spletni kriminal. Kako se na policiji spopadate z njim? Treba je razmejiti dve področji, prvo je primarna spletna kriminaliteta v ožjem pomenu, drugo pa, ko se splet uporablja za sredstvo storitve kaznivega dejanja. Kot je bila zadnjih deset let prednostna naloga gospodarska kriminaliteta, je zdaj vedno bolj v ospredju spletna kriminaliteta. To se ne dogaja le v Sloveniji, temveč po vsem svetu. Interpol zato zdaj odpira ogromno središče, s katerim se bodo bojevali zoper spletno kriminaliteto.

Z zadovoljstvom smo sprejeli odločitev vlade v preteklosti, ki je namenila dodatna sredstva in kader za ožje področje spletne kriminalitete, kajti že čutimo rezultate. Ne samo, da so rezultati boljši po kakovosti, boljši so tudi po obsegu.

Kako pogosti so vdori v računalniške sisteme? Moram reči, da so skupine slovenskih državljanov ali posamezniki na tem področju zelo uspešni kar v svetovnem merilu, ne samo v evropskem. Slovenija sama za hekerstvo in vdore na srečo ni posebej zanimiva, so pa naši državljani zelo dobri pri napadih v tujini. Realizacije, ki smo jih imeli v preteklih letih, kažejo na to, da so naši strokovnjaki na kriminalnem področju zelo cenjeni tako v ZDA kot na vzhodu.

Lansko leto so zaznamovali umori, ki so precej izstopali po svoji krutosti, med njimi primera Škrbić in Jamnik. Je umorov na grozovit način več ali se tako le zdi? Dinamiko in število umorov podrobno spremljam zadnjih 25 let. Tako pojavna oblika kot obseg umorov sta se spremenila. Res se v zadnjem obdobju ustvarja občutek, da narašča število krvnih deliktov, ampak v devetdesetih letih jih je bilo zagotovo za tretjino več.

Res pa je, da so bile pojavne oblike drugačne. Šlo je za družinske umore, za razmerja, ki izhajajo iz zasebnega. Ukrepi na področju družinskega nasilja so zagotovo prinesli rezultate, omejili so številčnost in hude oblike. Ne samo zaradi ukrepov policije, temveč tudi centrov za socialno delo … Tudi zdaj, ko se spopadamo s krizo, socialnimi in ekonomskimi posledicami, je tega veliko manj, saj je varovalnih instrumentov veliko.

Lansko leto je bilo izstopajoče po številnih kazalnikih na področju umorov. Težko bi vse te umore postavil na skupni imenovalec, res pa je, da je skupna značilnost teh hudih oblik, da ne gre za naključna, spontana dejanja, temveč so v ozadju motivi, kot sta ljubosumje ali maščevanje zaradi poslovnih odnosov. To so hude oblike predvsem z vidika preiskovanja teh zadev, čeprav je Slovenija po preiskovanju krvnih deliktov, strokovnih znanjih, tudi po dejavnostih forenzičnega laboratorija v evropskem prostoru v samem vrhu.

Preventivna dejavnost je res zelo omejena, saj je posamezna dejanja skoraj nemogoče predvideti.

V zadnjem obdobju smo priča temu, da storilci namesto v zapor odhajajo na psihiatrično zdravljenje. Na primer vojak Petrovčič, morilec iz Domžal … To so zakonske določbe, pri katerih policija ni sodelovala. Tudi izvajamo jih ne, izvaja jih sodišče. Sodnike razumemo, saj jim tako nalaga zakon, veliko manevrskega prostora nimajo. Sodnik je dolžan postaviti izvedenca in slediti njihovim ugotovitvam.

Torej gre za ukrep petletnega obveznega psihiatričnega zdravljenja z možnostjo kratkega podaljšanja. Tako je zapisano v zakonu. Mislim, da smo se nevarnosti, ki se ob tem pojavlja, zavedeli vsi, ne samo policija, sodišča ali tožilstva, in ta je, da nekateri storilci, ki so se znašli v teh ustanovah, po petih letih morda še ne bodo ozdravljeni.

Pa tudi ne po desetih letih. Ti ljudje, potem ko jih izpustijo iz teh zavodov, niso podvrženi nikakršnemu nadzoru, ki bi zagotavljal, da ne bodo znova potencialno nevarni. Ti ljudje so in bodo potencialna nevarnost, navsezadnje na to že kažejo posamezni primeri. Razprave o spremembah v kazenskem postopku se nadaljujejo. Samo upam lahko, da dovolj hitro in z odločnostjo tistih, ki bodo to sprejemali.

Lahko navedete nekaj primerov, ko je bil predlog policije pri pravosodnem ministrstvu za spremembe uslišan? Naši predlogi sprememb so že na ministrstvu za pravosodje, zadevajo pa težave, ki jih opažamo policisti pri preiskovanju kaznivih dejanj. Naša naloga je, da na te težave opozorimo in predlagamo spremembe, potem pa so predmet presoje države.

Na žalost ne moremo biti zadovoljni s časovno dinamiko uresničitev teh pobud svojih predlogov. Na nekatere zakonske spremembe opozarjamo po pet ali sedem let. Zagotovo eno od težav vidimo pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, a ne razumem, saj pravzaprav ne gre za globlje posege v človekove pravice, temveč samo za drugo metodo. Država se mora preprosto odločiti, ali želi, da smo pri pregonu ali iskanju kriminalcev učinkoviti.

Imate v mislih to, da ne smete izvajati tajnih ukrepov zoper družinske člane osumljencev, če so ti na begu? To je ciljno iskanje oseb. S tem se mučimo že leta in leta … Upam, da bomo letos kaj premaknili, končno so nam prisluhnili, uskladitev je tudi tako daleč, da upam, da bodo predlogi sprememb tokrat sprejeti.

Na področju prikritih preiskovalnih ukrepov, ko se tehnika komunikacije seli iz mobilne telefonije na splet – večinoma se, v tem okolju pa tudi nastaja –, lahko mobilno telefonijo sicer spremljamo, vsebine pa ne.

Podobno je bilo, ko smo s stacionarnih telefonov prehajali na mobilne. Poseg je enak, zaznaš komunikacijo, poznaš vsebino, ampak orodje za to je drugačno in je pogojeno z nekimi zunanjimi okoliščinami. Upam, da nam bo vsaj s tem predlogom uspelo pravočasno ukrepati, čeprav ne dvomim o tem, da bo predmet intenzivne javne razprave.