Ferdreng – nepoznano žensko delovno taborišče na Kočevskem

Junija 1949 je bilo na zaprtem območju Kočevja, v nekdanji kočevarski vasici Verdreng, poslovenjeno Ferdreng (pozneje so jo preimenovali v Podlesje), iz katere so bili Kočevarji izseljeni že med vojno, ustanovljeno žensko delovno taborišče, kjer so morale opravljati "družbenokoristno delo".

V enem mesecu so taborišče napolnili z 800 dekleti, materami, redovnimi sestrami, ženskami vseh starosti in poklicev. Večinoma je šlo za politične zapornice, ki so jim očitali sodelovanje ali stik z ljudmi iz zahodnih držav, karierizem, protidržavno držo, brezdelnost, čeprav so bile mnoge med njimi tudi medvojne sodelavke OF.

Taborišče je bilo urejeno podobno kot medvojna nacistična taborišča – obdano z bodečo žico, opazovalnimi stolpi, barakami, higienske razmere so bile nevzdržne. Na taboriščnice so pazili oboroženi pazniki s psi ali na konjih, redno so se odločali za trpinčenje, zasliševanje, zapiranje v temnice ali bunkerje.

Po odhodu iz taborišča je morala vsaka taboriščnica podpisati izjavo, da nikomur in nikdar ne bo govorila o taborišču ter o tem, kaj se je v njem dogajalo. "Nasledniki komunističnega totalitarnega režima tudi zdaj zanikajo obstoj ženskega taborišča s prisilnim delom. Trdijo celo, da smo bile na svežem zraku in da nam ni bilo prav nič hudega," pravi nekdanja taboriščnica Lidija Drobnič.

Taborišče, hujše od Auschwitza Vse to se je dogajalo pol leta po tem, ko je že veljala Splošna deklaracija človekovih pravic, ki je prepovedala prisilno delo. A taboriščnica, ki je bila s štirimi sestrami več kot tri leta zaprta v Auschwitzu, potem pa v Ferdrengu, je dejala, da v vsem času v nemškem taborišču ni doživela toliko hudega kot v štirih mesecih v taborišču Ferdreng.

Ko je bilo oktobra 1949 taborišče za ženske ukinjeno, so del taboriščnic izpustili, preostale pa so prepeljali na škofjeloški grad ali v Rajhenburg, kjer se je prisilno delo nadaljevalo. V Ferdrengu so taborišče pozneje napolnili z moškimi zaporniki.