Država se ne zmeni za izbrisanega, ki se želi poravnati

Februarja je minilo 23 let, odkar je ministrstvo za notranje zadeve leta 1992 skupino 25.671 zakonitih prebivalcev Slovenije izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Da gre za nezakonito ravnanje, je presodilo evropsko sodišče, ki je pri odločitvi v zadevi Kurić proti Sloveniji državi naložilo izplačilo materialne škode izbrisanim.

Ne izbrisani ne nevladne organizacije, kot je Amnesty International (AI), ki je v poročilu za lansko leto znova opozoril na problem izbrisanih, z domačo odškodninsko shemo niso zadovoljni, saj je splošna upravna odškodnina po 50 evrov na mesec bistveno nižja od odškodnin, ki jih je pritožnikom prisodilo evropsko sodišče in znašajo okoli 230 evrov na mesec.

Polovica izbrisanih sploh ne more uveljavljati odškodnine "Problema izbrisanih še zdaleč ne vidimo kot rešenega, kot ga skušajo prikazovati oblasti. Še vedno ostaja skrb vzbujajoče dejstvo, da okoli polovica od 25.671 izbrisanih nima urejenega pravnega statusa v Sloveniji – in s tem tudi sploh nima možnosti uveljavljanja odškodnine," je v intervjuju za Planet Siol.net februarja letos povedala direktorica AI Nataša Posel.

A se očitno zatika tudi pri tistih, ki so status izbrisanih pridobili. "Naši stranki je upravna enota status upravičenca do odškodnine priznala 20. avgusta lani. Ker pa z zakonom določena odškodnina ne dosega škode, ki je nastala naši stranki, smo državnemu pravobranilstvu novembra lani posredovali opomin pred tožbo z željo po zunajsodni poravnavi," pripoveduje odvetnik Lovrenc Babič iz odvetniške pisarne Teje Verbič.

Namesto 270 tisoč evrov borih 33 tisočakov V pisarni so ocenili, da materialna škoda zaradi izgube dela oziroma dobička znaša najmanj 120 tisoč evrov, medtem ko naj bi utrpel tudi za okoli 150 tisoč evrov nematerialne škode. Kljub temu od države zahteva "le" 33.750 evrov.

E. B. je od upravne enote že dobil 11.250 evrov, kolikor mu po zakonu o odškodninah izbrisanim pripada, dodaja Babič. "S tožbo zahtevamo torej trikratnik te z zakonom določene odškodnine, saj tudi zakon predvideva trikratnik osnove kot maksimalni znesek," pojasnjuje odvetnik, ki je prepričan, da bi njegova stranka v postopku pred sodiščem zagotovo dobila več. Dejansko lahko torej s poravnavo iztrži še 22.500 evrov.

Za odgovor so znova zaprosili 19. januarja letos, a na državnem pravobranilstvu molčijo. "Pričakoval bi vsaj odgovor, da se ne bodo poravnali, potem bi pač izpeljali postopke naprej," pravi odvetnik. Čudi ga, da z druge strani ne čuti nobene volje po poravnavi, čeprav, pojasni, zakon predvideva poravnavo, saj bi bilo to za državo oziroma vse nas, davkoplačevalce, ceneje.

"Kadar so zadeve očitne, kot je to v primeru moje stranke, da določena odškodnina ni primerna, bi od države pričakoval, da sklene kompromis, preden se gre na sodišče," pravi Babič.

Državno pravobranilstvo: Zahtevnost zadeve terja daljši čas "Glede na zahtevnost tovrstnih zadev državno pravobranilstvo za opredelitev do odškodninskega zahtevka potrebuje nekoliko več časa. Že zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva recimo v 10. členu, ne glede na določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, določa daljši, šestmesečni rok za odgovor na tožbo (sicer je ta rok 30 dni)," odgovarjajo na državnem pravobranilstvu.

Do zdaj 22 tožb Obljubljajo, da bodo vlagatelju zahtevka skušali odgovoriti v čim krajšem času. Državno pravobranilstvo je s sodišč do 23. februarja prejelo 22 tožb, v katerih izbrisani zahtevajo več, kot jim pripada po zakonu.

"Državno pravobranilstvo kot zastopnik države pred sodišči je pri zastopanju v sodnih in zunajsodnih postopkih vezano na dejanske navedbe in dokaze ter na stališča zastopanega organa glede zahtevka nasprotne stranke, po drugi strani pa je zavezano k zaščiti proračunskih sredstev," še navajajo na državnem pravobranilstvu.