Družinsko svetovanje ni psihiatrična terapija

Ameriška profesorica zakonske in družinske terapije dr. Victoria Foster bo imela na četrtem mednarodnem kongresu Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije, ta bo potekal v petek, 19. aprila, in v soboto, 20. aprila, z naslovom Izzivi odraščanja, več plenarnih predavanj. Ta teden je prvič v Sloveniji in je navdušena nad državo v splošnem in nad svojimi stanovskimi kolegi. "Zavedanje pomena družine je eden od temeljev uspešne družbe," je med drugim povedala v pogovoru za naš medij.

Ali je vzgoja otrok znanost ali umetnost?

Oboje. Na področju družinske terapije je opravljeno veliko raziskav, a vsaka družina izraža ljubezen in navezanost na drugačen način in je pri tem uspešna. Toda sodoben način življenja prinaša številne izzive: živimo dlje, imamo višja pričakovanja, izpostavljeni smo vse večjemu številu različnih vplivov, pestijo nas gospodarske in finančne težave, delamo dolgo in veliko časa zapravimo za druga opravila in obveznosti.

Ali prav pomanjkanje časa vodi do odtujevanja v družini?

Lahko bi. Prav takrat lahko pride do izraza družinska terapija, ki pomaga okrepiti dobre komunikacijske navade v družini ter prilagoditi življenjski slog in disciplino. Če starši zaradi službe in dolge vožnje v službo in nazaj nimajo dovolj časa med tednom, si morajo v urniku za konec tedna s toliko več predanosti načrtovati čas, da ga družina kakovostno preživi skupaj. Možnosti je veliko: tudi pri skupnem opravljanju vsakodnevnih gospodinjskih opravil se lahko krepijo odnosi v družini, ne samo med zabavo. Ključ je v ustvarjanju pozitivnega čustvenega okolja.

Kaj je najpomembnejše v odnosu staršev do otrok?

Poleg že omenjene dobre komunikacije zagotovo še prilagodljivost in doslednost. Vsaka družina mora s skupnimi močmi najti način za čim več kakovostnega skupnega časa, doslednost pa je pomembna, da različni pogledi staršev ne bi zmedli otrok. Treba je poslušati sebe in zaupati svojim občutkom, starši pa se morajo pravočasno in ustrezno usklajevati, tako sami kot tudi z otroci. Ko otrok odrašča, ga je treba vedno vključevati v odločitve in mu s soudeležbo omogočati, da razvije svoj jaz, svojo nadarjenost, svojo miselnost.

Kako naj starši razvijejo te svoje starševske veščine?

O starševstvu se nas je največ naučilo glede na to, kako so nas vzgojili. Pri tem je pomembno, da med starši in otroci obstaja dogovor o pravilih. Dobro vemo, kako uspešni so otroci pri doseganju tistega, kar želijo, če starši niso enotnega mnenja: toliko časa bodo vrtali, dokler ne bodo dosegli svojega. Starši se motijo, a to je v redu, če so pripravljeni svoje napake priznati in se iz njih tudi učiti.

Nemalo staršev skuša pomanjkanje svoje pozornosti otrokom nadomestiti z darili in materialnimi dobrinami. Kam to pelje?

Današnje življenje je intenzivno in je toliko bolj pomembno, da vsaka družina najde svoj način kakovostnega skupnega preživljanja časa. Nič ni narobe z darili, če je to povezano z nagrajevanjem za dobro opravljeno delo, recimo med skupnim čiščenjem stanovanja. Zelo preprosto: tudi mi dobimo plače v svojih službah le za dobro opravljeno delo, in pravilno je otroke čim prej navaditi, da je neko dobrino ali nagrado treba zaslužiti. Kot rečeno, tudi skupna opravila še tako preprostih nalog dajejo staršem in otrokom odlično priložnost za krepitev družinskih odnosov. Velja omeniti, da pri otipljivih dobrinah starši včasih pretiravajo tudi zato, ker želijo svojim otrok zagotoviti tisto, česar sami niso imeli, a to ne spremeni bistva: otrok se mora naučiti, da je ugodnosti treba zaslužiti, in mu zagotoviti soudeležbo ne le pri pravicah, temveč tudi pri obveznostih.

Kateri so pomembni opozorilni signali, da mora celotna družina stopiti skupaj?

Med drugim zagotovo težave otroka v šoli. Vrtec in šola sta za veliko večino otrok prva izkušnja pred ogledalom javnosti. Pri teh in drugih težavah je pomembno, da na svetovanje ne pošiljamo samo otroka, saj bi mu s tem poslali sporočilo, da je z njim in samo z njim nekaj narobe. Če se celotna družina udeleži svetovanja, je sporočilo povsem drugačno: družina s skupnimi močmi išče boljše načine komunikacije.

Ali odločitev za družinsko terapijo pomeni priznavanje neuspeha?

Nekateri res tako razmišljajo, a je to zmotno. Odločitev za družinsko terapijo je odločitev za izboljšanje drugih odnosov. Če boste šli v kuharsko šolo, to ne pomeni, da ste spodleteli kot kuhar, temveč da želite izboljšati svoje kuharsko znanje in veščine. Družinsko terapijo je treba razumeti kot družinsko svetovanje in družinsko izobraževanje, ne pa kot zdravljenje pri psihiatru.