Sobota, 29. 11. 2025, 16.36
1 ura, 50 minut
Divja skrivnost je razvozlana
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,42
Ruševine templja rimskega boga Jupitra, ki je bil zgrajen v današnjem Libanonu. Izvirna oblika imena Jupiter v latinščini je bila Dyeuspater, kar pomeni Nebeški oče.
Deus po latinsko, dio po italijansko, dios po špansko, dieu po francosko. Vse to so imena za boga. Vsa ta imena izvirajo iz praindoevropske besede za nebeško božanstvo – deiwos. To besedo so poznali in uporabljali tudi Slovani v obliki dejwas ali deiwas, dokler je niso nadomestili z besedo bog oziroma bagas po praslovansko. V slovenščini se zdaj beseda dejwas skriva v besedi divji.
Deus je latinska beseda za boga, ki so jo romansko govoreči kristjani začeli uporabljati za ime Boga. Čeprav se grška beseda theos (od tod tudi beseda teologija oziroma bogoslovje po slovensko) na prvi pogled zdi grška različica besede deus, pa je drugačnega izvora.
Deus, Zevs in Jupiter
Če je deus latinska oblika praindoevropske besede deiwos oziroma njene izpeljanke dyeus, je grška oblika zeus. Starejša oblika imena grškega boga Zevsa, ki vlada na Olimpu, je bila Dzeus.
Beseda deiwos oziroma dyeus se skriva tudi v imenu rimskega boga Jupitra. Jupiter je bil izvirno Dyeuspater, kar pomeni Nebeški oče.
Torek je Tivov dan
V germanskem panteonu je deiwos dobil obliko Tiwaz, Teiwaz, tudi Tiu ali Ziu/Ziw. V nordijskih jezikih je postal Tyr. Bog Tiu/Tiv je skrit tudi v angleški besedi za torek: Tuesday, kar pomeni Tivov dan.
Ime glavnega starogrškega boga Zevsa je izpeljano iz praindoevropske besede Deiwos oziroma Dyeus. Na fotografiji: slika, ki prikazuje Zevsovo ugrabitev Evrope.
Slovanska oblika imena za nebeškega boga je bila najprej deiwas ali dejwas. V latvijščini je deiwas zdaj dievs, v še bolj arhaični litovščini pa dievas. To sta zdaj tudi imeni za krščanskega Boga. Baltski jeziki so sicer najbolj sorodni slovanskim jezikom.
Dejwas se preoblikuje v besedo div
Po letu 500 se je dejwas med Slovani naprej preoblikoval v dejwu, pozneje v dīvŭ. Črki ŭ ali ъ se v jezikoslovju uporabljata za označevanja enega od dveh polglasnikov, ki ju je poznala splošna slovanščina po letu 600.
Ta polglasnik je pozneje na koncu besede onemel, tako da je ostalo le še div. Zakaj je ta nekdanja beseda za nebeškega boga postala na prvi pogled tako očrnjena, da so iz nje izpeljane besede kot so divji, divjak, podivjan, divjina, se ne ve točno.
Zakaj je Dejwas postal tako očrnjen?
Po eni od razlag je ta slabšalni pomen dobila po tem, ko so Slovani prevzeli krščanstvo in je postal dīvŭ izraz za demona oziroma za boga stare, poganske vere, po drugi naj bi že prej obstajalo v slovanskem panteonu nasprotje med dobrim in slabim bogom – zadnji naj bi bil Dejwas. A to je manj verjetna razlaga.
Beseda pagoda, ki označuje budistični ali hinduistični tempelj, je najverjetneje izpeljana iz indoarijske beseda bhagodī, kar pomeni božansko. V starem indoarijskem jeziku, ki se je govoril v Indiji, so bogu rekli bhagu/bhago. Na fotografiji: pagoda na Kitajskem.
Besedo bog naj bi po eni od razlag Slovani prevzeli od iransko govorečih nomadskih ljudstev, ki so živela pred letom 500 v vzhodnoevropskih stepah. Stari Perzijci so tako poznali besedo baga/baγa/baγ v pomenu boga.
Od kod izvira beseda bog?
Po drugi razlagi beseda bog (praslovansko bagas, pozneje bagu>bagŭ>bogŭ>bog) ni poznejša izposojenka, ampak je izpeljana iz podedovane praindoevropske besede.
V sanskrtu, ki je indoarijski jezik in spada med indoiranske jezike, je podobna beseda bhagu. Iz te je prišla beseda bhagodi oziroma pagoda. Bhagu/bhaga- naj bi pomenilo bog, ki deli bogastvo, pa tudi delež, imetje, bogastvo.
Bogat in ubog
Podobno je tudi v slovanskih jezikih, kjer beseda bogat označuje nekoga, ki ima veliko imetje. Osnova je morda beseda boga, praslovansko bagā (kar pomeni delež, imetje), bogat pa je tisti, ki ima velik delež oziroma imetje. Beseda bogat je iz besede boga izpeljana podobno kot v primerih gora-gorat, brada-bradat, lasje-lasat …
Na drugi strani pa beseda ubog pomeni tistega, ki ima malo imetja. Podoben pomen imajo besede uboren, boren, bore (bore malo). Izpeljane so iz besede ubožen, kjer se je glas ž med dvema samoglasnika spremenil v r.
Vir: Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar
Po etimološkem slovarju je povzeta razlaga, kako je dīvŭ iz imena za boga postal izraz za boga stare, poganske vere oziroma za demona.
