Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Torek,
31. 5. 2016,
18.22

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,73

26

Natisni članek

Milan Kučan Peter Jambrek Jože Pučnik Janez Janša Janez Janša Lojze Peterle Demos osamosvojitev Slovenije Dimitrij Rupel 25 let Slovenije

Torek, 31. 5. 2016, 18.22

6 let, 6 mesecev

25 let Slovenije

Dimitrij Rupel: Partija nikdar ni hotela zares sestopiti z oblasti

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,73

26

Dimitrij Rupel | Foto Matjaž Rušt

Foto: Matjaž Rušt

"Komunisti so bili od nekdaj zmešani, kar se tiče Američanov. Razlogi za protiameriškost so ideološki, jugoslovanski," slovensko nenaklonjenost ZDA pojasnjuje nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel.

Do dneva državnosti 25. junija bomo dnevno objavljali izseke intervjujev z osebnostmi, ki so pomembno vplivale na slovensko osamosvojitev. Pogovori so zbrani v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla 15. junija.

Danes objavljamo dele pogovora z ministrom za zunanje zadeve v Demosovi vladi Dimitrijem Ruplom.

 

Bili ste odgovorni urednik Nove revije, ko je izšla 57. številka.
Da, bil sem odgovorni urednik, Niko Grafenauer pa je bil glavni urednik. Okrog te številke je bilo precej strahu. Verjeli smo, da je nastopil čas za to, bili smo tudi malo lahkomiselni. Cirkus je bil velik. Spominjam se, da smo se zbrali v dvorani CK-ja oziroma SZDL-ja in nas je "masiral" praktično cel slovenski politični vrh. Jože Smole, Ciril Ribičič in drugi, ki so imeli glavno besedo, so si izpisovali citate. Naju z Nikom so celo odstavili. Ta številka je imela zelo velik vpliv, o njej se je zelo veliko govorilo. Revijo smo izdali v le 1000 izvodih, a na koncu je bilo v obtoku nekajkrat večje število kopij. Menda so samo v Kliničnem centru napravili 1000 kopij na Xeroxovih strojih.

/…/

naslovnica | Foto:

Iz kroga SDZ-ja je kmalu po končani osamosvojitveni vojni prišel predlog o roša­di v političnem vrhu, po katerem je močno padlo medsebojno zaupanje v vladi.
Kolikor vem, je bila to Jambrekova ideja. Večina nas je mislila, da Peterle ni bil pravi predsednik vlade za osamosvojitev oziroma da ni tisti človek, ki ga je v danem trenutku Slovenija potrebovala. Smatrali smo ga za nekoliko šibkega in smo na to mesto poskušali spraviti Bavčarja. Za to pa je bilo treba umakniti Peterleta. In če bi njega umaknili v parlament, bi se mu moral Bučar umakniti na ustavno sodišče. Bučar pa je bil blazno besen. Rekel je: "Se me hočete znebiti!" Po tedanji zakonodaji ustavni sodniki niso smeli biti starejši od 70 let. Bil je že blizu in se je bal, da se ga poskušamo na tak način odkrižati. Z idejo je v javnost prišel Janša, ki mi je pred časom rekel, da je še danes jezen na Jambreka, ker ga je s to idejo "nategnil".

/…/

Kateri so bili vplivni elementi v delovanju Demosa?
Bilo je nekaj centrov. Eden je bil pri Peterletu, drugi pri Bučarju. Z Bučarjem sva se zelo pogosto videvala. Potem je bil še krog okrog Kučana, ki se je takrat obnašal zelo prebrisano. Pogosto sem bil z njim na raznih sestankih in niti enkrat ni naredil napake, da bi rekel kaj čez Demos ali da bi imel kakšno distanco do osamosvojitve oziroma osamosvojitvenega gibanja. Nikoli. Niti z besedo. Absolutno je spoštoval vse, kar smo se zmenili. Saj je tudi koordiniral vso zadevo v pisarni predsedstva. Tu je škoda, tudi Janša je obžaloval, da teh koordinacij ni skliceval Peterle. Tako je to prepustil Kučanu, ki je bil tako spreten, da je imel ob Demosovi strukturi še eno svojo strukturo, ki jo je pristavil zraven. Enkrat je imela večji, drugič manjši pomen.

/…/

"Partija nikdar ni hotela zares sestopiti z oblasti. Ko je prišlo do velikih sprememb v Evropi, so se ustrašili. Dojeli so, da se morajo umakniti vsaj začasno, ali vsaj na videz oziroma vsaj formalno. Danes se jasno vidi, da so imeli sestavljene scenarije, kako preživeti." (foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije) | Foto: Tone Stojko "Partija nikdar ni hotela zares sestopiti z oblasti. Ko je prišlo do velikih sprememb v Evropi, so se ustrašili. Dojeli so, da se morajo umakniti vsaj začasno, ali vsaj na videz oziroma vsaj formalno. Danes se jasno vidi, da so imeli sestavljene scenarije, kako preživeti." (foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije) Foto: Tone Stojko

Bili ste prvi zunanji minister Slovenije. Kateri so bili vaši največji izzivi?
Največji izziv je bilo prepričevanje mednarodnih političnih odločevalcev, kar ni bilo preprosto. Posebej Američani so bili grozno zoprni. Od Warrena Zimmermanna do Lawrencea Eagleburgerja. Na koncu smo jih vendarle pre­pričali. Tu je ogromno prispeval Hans-Dietrich Genscher. Neverjetno veliko Alois Mock. S tem, da je imel Mock problem, da je bil njegov šef socialist Franz Vranitzky. Mock bi nas že zdavnaj priznal in je tudi naredil vse, kar je mogel. Tako je še pred uradnim priznanjem rekel: "Avstrija bo upoštevala slovenske potne liste." To je bila takrat velika stvar. V Avstriji smo imeli kar nekaj dobrih prijateljev. Mock je bil pri tem glavni junak. Italijani nimajo najboljšega slovesa, kar se tiče slovenske osamosvojitve, vendar mislim, da je Gianni De Michelis precej prispeval, ko si je 16. decembra 1991 zamislil formulo. Evropejci so čakali, da bo razpadla Sovjetska zveza in po drugi strani razmišljali, ali se da kako rešiti Jugoslavijo. Zato so čakali. Strategija EU-ja je vedno bila čakati. Tri mesece na Brionih, pa en mesec za priznanje.

Šestnajstega decembra sem bil čisto razburjen. Prepričan sem bil, da nas bo Evropska skupnost ta dan priznala. Dobil sem sporočilo, da je zadeva premaknjena za en mesec. Da bo priznanje 15. januarja 1992. Če bo. Sedemnajstega decembra zjutraj me je poklical Genscher in rekel: "Čestitam." Sem rekel: "Kaj pa mislite?! To je zelo slab rezultat." Je rekel: "Ne, ne, mi se ne bomo še enkrat sestajali. Ta odločitev je definitivna. Sicer nastopi 15. januarja, ampak nam ni treba ponovno glasovati o njej." Šlo je za De Michelisovo idejo. Bila je rešilna ideja. Dobro, še en mesec smo bili na trnih.

"Zanimivo je, da je Badinterjeva arbi­tražna komisija priobčila mnenje, da lahko samostojni postaneta Slovenija in Makedonija, ne pa tudi Hrvaška. Evropejci so se zelo bali, kaj bo, če se spopadejo Hrvati in Srbi. Po svoje so imeli prav." | Foto: Bor Slana "Zanimivo je, da je Badinterjeva arbi­tražna komisija priobčila mnenje, da lahko samostojni postaneta Slovenija in Makedonija, ne pa tudi Hrvaška. Evropejci so se zelo bali, kaj bo, če se spopadejo Hrvati in Srbi. Po svoje so imeli prav." Foto: Bor Slana

Nekoliko ironično je, da vas je UDBA obravnavala za proameriškega, skorajda za ameriškega vohuna, po drugi strani pa ste imeli največ težav ravno s pre­pričevanjem ZDA?
Zimmermann je bil absolutni nasprotnik slovenske osamosvojitve. Na to temo je napisal tudi tisto grozno knjigo. Državni sekretar je bil takrat James Baker. Stari Bush se za to ni kaj dosti zanimal.

Za božič 1992, ko je bilo že vsega konec, sem bil v Beli hiši in takrat mi je Baker rekel: "Vi ste imeli prav." Opravičil se mi je in mi priznal, da smo imeli prav tudi glede Makedonije. Zanimivo je, da je Badinterjeva arbi­tražna komisija priobčila mnenje, da lahko samostojni postaneta Slovenija in Makedonija, ne pa tudi Hrvaška. Evropejci so se zelo bali, kaj bo, če se spopadejo Hrvati in Srbi. Po svoje so imeli prav.

"Jelcin ni maral Slobodana Miloševića. Tako da smo imeli veliko srečo. Če bi bil Vladimir Putin takrat na oblasti, bi bilo najbrž drugače." | Foto: Ana Kovač "Jelcin ni maral Slobodana Miloševića. Tako da smo imeli veliko srečo. Če bi bil Vladimir Putin takrat na oblasti, bi bilo najbrž drugače." Foto: Ana Kovač

Poročilo cie iz leta 1990 je dokaj dobro predvidelo možnost krvavega razpada Jugoslavije. Nekateri poudarjajo, da je mednarodna skupnost vso pozornost namenjala pomembnejšim geopolitičnim vprašanjem, kot so, na primer, razpad Sovjetske zveze, združevanje Nemčije …
Ne pozabimo, da je takrat potekala tudi Zalivska vojna. Bakerja so tako rekoč poslali iz Pariza z nalogo, naj pomiri Jugoslavijo. To je bilo 22. junija 1991. Takrat je z vsemi nami naredil intervjuje. Pojma ni imel, za kaj gre. Stalno je dobival listke svoje svetovalke za odnose z javnostjo. Mislili so, da bo obveljala njihova teza – dokler bo obstajala Jugoslavija, bo obstajala Sovjetska zveza. V Moskvi pa nam je Boris Jelcin že maja 1991 rekel, da bo Sovjetska zveza razpadla. Takrat sva bila s Peterletom pri njem in sva to sporočilo spre­jela z velikim olajšanjem. Veliko odkritje, da bo Sovjetska zveza razpadla in da Jelcin nima nič proti samostojni Sloveniji.

V tem pogovoru naj bi Jelcin celo dejal, da Rusija ne bo enaka Srbiji v smislu vsiljevanja hegemonizma.
Jelcin ni maral Slobodana Miloševića. Tako da smo imeli veliko srečo. Če bi bil Vladimir Putin takrat na oblasti, bi bilo najbrž drugače. Zdaj v nemških časopisih berem, kako obžalujejo propad arabskih diktatur, ki so pomenile stabilnost. Takrat je bil čas svobode, ne pa stabilnosti. Bil je čas osvobajanja. Odprtih oken priložnosti. Ves čas, do leta 2004. Vmes je bil sicer 11. septem­ber. Takrat so se vrata odprla, ampak so se tudi kmalu zaprla, poglejte, kako dolgo so Kosovci potrebovali, da so prišli do samostojne države.

/…/

"Kar zadeva vpra­šanje nasledstva in državne meje, pa se Hrvati nikoli niso držali dogovorov ali pogodb. Spoštovali niso niti sporazuma Drnovšek-Račan niti dunajskega sporazuma o nasledstvu. Poglejte, kaj so naredili z arbitražnim sporazumom, ki po mojem sicer ni bil prava rešitev." | Foto: Ana Kovač "Kar zadeva vpra­šanje nasledstva in državne meje, pa se Hrvati nikoli niso držali dogovorov ali pogodb. Spoštovali niso niti sporazuma Drnovšek-Račan niti dunajskega sporazuma o nasledstvu. Poglejte, kaj so naredili z arbitražnim sporazumom, ki po mojem sicer ni bil prava rešitev." Foto: Ana Kovač

Slovenija spada med članice EU-ja, ki so najbolj nenaklonjene ZDA. Zakaj?
Pa saj sami vidite, kako mediji obravnavajo ZDA. Nedvomno je tu prisotnih veliko ideoloških predsodkov. Del tega je tudi neodobravanje ameriškega posredovanja v Iraku. V povprečju smo še vedno bolj naklonjeni Rusiji. Glede EU-ja ni panike, hvala Bogu, da je. O tem se nam ni treba vedno znova opredeljevati. Za časa Drnovška je bilo drugače. Drnovškovo stališče je bilo jasno. Trikrat sem bil z njim v Beli hiši in sem videl, kaj je govoril in mislil.  

On se je zanašal na ZDA. Ne nazadnje sta Slovenijo obiskala dva ameriška predsednika Clinton in Bush. Do 2008 smo imeli z ZDA dobre odnose. Potem pa je prišel Borut Pahor. Komunisti so bili od nekdaj zmešani, kar se tiče Američanov. Razlogi za protiameriškost so ideološki, jugoslovanski. Da smo se zamerili Američanom, pa si je zelo preprosto razložiti. Spomnimo se poskusov ameriških investicij v Sloveniji. Saj so skoraj vse propadle.

/…/

Stalnica slovenske zunanje politike so od vsega začetka nerazrešena vprašanja v odnosih s Hrvaško. Zakaj?
Tuđman je večkrat govoril, da smo Slovenci naredili pakt s Srbi. Dejstvo je, da Hrvati niso ustavili tankov, ki so se iz hrvaških kasarn usmerili nad Slovenijo. Res je tudi, da se je Slovenija iz objektivnih razlogov relativno hitro znebila srbske vojske, ki je potem napadla na Hrvaškem. Kar zadeva vpra­šanje nasledstva in državne meje, pa se Hrvati nikoli niso držali dogovorov ali pogodb. Spoštovali niso niti sporazuma Drnovšek-Račan niti dunajskega sporazuma o nasledstvu. Poglejte, kaj so naredili z arbitražnim sporazumom, ki po mojem sicer ni bil prava rešitev.

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.

Ne spreglejte