Celje se je po pretresih vedno znalo postaviti na noge

Letošnji praznik bo še posebej slovesen, saj se v Celju prav v teh dneh začne obsežna prenova starega mestnega jedra, vredna skoraj pet milijonov evrov, od tega je glavnina evropskih sredstev. Eden od vrhuncev, ko gre za letošnje pridobitve v mestu, pa se obeta jeseni, ko bodo v prenovljenem Knežjem dvorcu ob 130-letnici Pokrajinskega muzeja Celje odprli stalno razstavo o celjskih grofih in ko bodo javnosti znova na ogled njihove znamenite lobanje. Celjski se bodo tako na simboličen način po pol stoletja spet vrnili v svojo nekdanjo rezidenco. Ob občinskem prazniku smo se o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti knežjega mesta pogovarjali z zgodovinarjem Damirjem Žeričem, vodnikom po zbirkah Pokrajinskega muzeja Celje in avtorjem nedavno izdane knjige Celeia Cilli Celje, ki na slikovit in jedrnat način pripoveduje viharno zgodovino mesta od rimskih časov pa vse do današnjih dni.

Leto 1451 je bilo nedvomno ena od prelomnic v celjski zgodovini. Kot pišete v svoji knjigi, so grofje Celjski, preden so dokončno odkorakali v zgodovino, poravnali svoj dolg in Celju dodelili mestne pravice, vendar se je to zgodilo dokaj pozno. Zakaj? Celjski grofje so bili tipični potujoči vitezi tistega časa, torej so pač uveljavljali oblast tam, kjer so iskali svoje interese. Celje je bilo odskočna deska za njihovo integracijo v visoke dvore, dejansko pa so bivali v dvorih v Avstriji, na Ogrskem, Madžarskem, Hrvaškem. Zadnji celjski grof Ulrik II. recimo sploh ni hodil v Celje. Obiskovalcem včasih v šali povemo, da je v Celje vsake toliko časa prihajal na govejo juhico. Celje je kot zadnje večje slovensko mesto prejelo mestne pravice. Verjetno je vzrok za to treba iskati tudi v gospodarski politiki Celjskih, ker so hoteli nadzirati trgovino in obrt, zaradi česar se mesto ni razvijalo v klasičnem meščanskem slogu, kot recimo Ljubljana.

Je obdobje celjskih grofov predstavljalo najsijajnejše obdobje v zgodovini mesta in se mu je zaradi tega upravičene nadelo ime knežje mesto? Ob tem vprašanju velja razbiti mit, ki se je skozi stoletja uveljavil o grofih Celjskih. Zgodovinsko gledano je srednjeveško Celje seveda eno od zlatih obdobij mestnega razvoja. Danes imamo iz tistega časa dve čudoviti stavbi grajske arhitekture, Stari grad in Knežji dvor, tudi cerkev Sv. Daniela, ki so jo grofje Celjski obokali z bogatimi donacijami. Dejansko pa mesto v njihovem času ni doživelo pravega zagona. Celjski so namreč bolj kot razvoju njihove prestolnice dajali prednost svojim lastnim interesom. Nočem zmanjševati pomena Celjskih, vendar če se realno ozremo nazaj, Celje ni imelo kaj veliko od njihovega vpliva. To je opazno tudi iz časa po obdobju Celjskih, ko so zavladali Habsburžani in ko se je Celje v nekaj letih utopilo v provincialno povprečje, iz katerega je izplavalo šele s prihodom južne železnice leta 1846.

Če so se grofje Celjski obotavljali z dodelitvijo mestnih pravic Celju, pa je bilo povsem drugače za časa rimske dobe. Takratna Oppidum Keleia, kot del Noriškega kraljestva, je ob priključitvi k rimskemu cesarstvu uživala svojevrstno avtonomijo in dobila status municipija (Municipium Claudium Celeia) s svojo lokalno samoupravo. Je na to vplivala geografska lega kot pomemben strateški dejavnik? Lega Celja je vedno imela zelo pomembno zgodovinsko vlogo. Že v prazgodovini je na tem območju potekala najkrajša, jantarna pot od Baltika do Sredozemlja, ki je prečkala današnje slovensko ozemlje. Savinjska dolina je s svojo lego, bogatim zaledjem in rodovitno kotlino privabljala številna tuja ljudstva. Ne nazadnje danes vemo, da prve sledi življenja v Celju izvirajo že iz pozne bronaste in starejše železne dobe. To območje je bilo eden branikov matičnega italijanskega ozemlja v rimskem cesarstvu, o čemer pričajo odlično utrjene ceste, kar govori o interesu vojakov, obrtnikov in trgovcev za vzdrževanje teh prometnic.

Celje je skozi zgodovino doživljalo številne vzpone in padce. So ta dramatična obdobja še posebej veljala za gospodarski razvoj mesta? Celje je bilo v srednjem veku regionalno središče trgovine s soljo, tudi za gostilničarje je bilo odlično poskrbljeno. Po drugi strani pa so razvoj mesta zavirali številne bolezni, poplave, turški vpadi, kmečki upori in tako naprej. Tik pred 1. svetovno vojno je bilo Celje periferija Avstro-Ogrske, po njej pa kot slovensko ozemlje najbolj razvit del poznejše Kraljevine Jugoslavije. Celje je postalo obrtna in trgovska metropola z znamenitima družinama Rakusch in Stermecki. V 50. in 60. letih se je Celje z rastjo znamenitih industrijskih podjetij razvilo v eno od osrednjih gospodarskih središč ne samo Slovenije, marveč tudi Jugoslavije. Dogovorna ekonomija in samoupravni socializem pa sta v mestu spet pustila svoj pečat. Še kot devetletni otrok se spominjam tragedije iz leta 1987 delavcev Lika Savinje – enega prvih podjetij v nekdanji državi, ki je šlo v stečaj. Pa osamosvojitvi Slovenije pa so znana in velika celjska industrijska podjetja propadala drugo za drugim. A kmalu na njihovem pogorišču zrastejo trgovski centri, poslovno življenje pa se iz mestnega jedra seli v predmestje.

Danes se na Celje lepi oznaka enega najhitreje rastočih mest v Sloveniji. Pa vendar se zdi, da gospodarsko ne nudi kakšne posebne perspektive, saj so mnogi Celjani primorani iskati službo v Ljubljani in drugje? To je vseslovenski problem, ta izrazita centralizacija, ko večina mladih potuje v Ljubljano in si tam išče službo. Kar je seveda tudi posledica hitrega razvoja prometnic: danes je od Celja do Ljubljane slaba ura vožnje. A Celje odlično črpa evropska sredstva, kultura in turizem počasi dobivata svoj pomen, pri nekaterih stvareh pa je Celje nasploh bilo prvo v državi: z regionalnim centrom za ravnanje z odpadki, centralno čistilno napravo, v Celju je zrasel prvi moderni športni center v Sloveniji.

Začenja se velika prenova starega mestnega jedra kot tistega najbolj prepoznavnega dela mesta, ki zadeva blišč preteklosti. Toda ali bodo sijajnejše mestne ulice prinesle tudi več živahnega družabnega življenja v mestno središče in tudi več turistov, da torej ob večerih ne bo več mesto duhov? Prepričan sem, da bo obnova mestnega jedra dala Celju prepotreben zagon. Ampak fasada pač ni vse: prenovljeno mestno jedro bo treba zapolniti z ustrezno vsebino. A Celje vendar ima kaj pokazati, ima nekaj prepoznavnih blagovnih znamk, kot so Stari grad s svojimi srednjeveškimi dnevi, mestni park, Veronikini večeri poezije, Dnevi komedije, kajpak tudi Muzej novejše zgodovine in Pokrajinski muzej, oživljeno Šmartinsko jezero in prenovljeno Celjsko kočo, če gremo še malo iz mesta. Na tem je treba graditi in še več narediti pri promociji. Američani naredijo zgodbo iz hamburgerja, Avstrijci iz vaške veselice, če malo karikiram. Pri nas pa ljudje v sosednji ulici ne vedo, da imamo v Pokrajinskem muzeju Celje imenitno, unikatno arheološko najdišče iz rimske dobe.

Kaj se Celje iz svoje bogate in viharne zgodovine lahko nauči? Celje je šlo skozi različna viharna obdobja. Vendar se je vedno po vsakem padcu s svojo iznajdljivostjo, znanjem in sposobnostjo ljudi izvilo iz težav in se znova postavilo na lastne noge. Zato verjamem, da je prihodnost mesta svetla.