Sobota, 6. 1. 2018, 19.03
6 let, 3 mesece
Tujci v Sloveniji: Tereza Kouřilová
Čehinja v Sloveniji: Tudi z vrečkami iz odsluženih zaves nad goro odpadkov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,78
1
Čehinjo Terezo Kouřilovo je v Slovenijo pripeljala ljubezen, še pred tem pa želja po obisku slovenskih gora. To dvoje se je prepletlo do take mere, da je po devetih letih že napol Slovenka, pri nas pa sta si z možem, Slovencem, ustvarila tudi družino. Ta živi tako, da ustvari čim manj odpadkov. Kako? Tereza ima kar nekaj idej.
Tako kot številne prišleke, ki smo jih že predstavili v rubriki Tujci v Sloveniji, je tudi Čehinjo Terezo Kouřilovo k nam pripeljala ljubezen. Tako kot je to običajno, je tudi ta iskrica vzplamtela po naključju.
Tereza je leta 2008 s prijateljico pripotovala v Slovenijo na 14-dnevne počitnice. Razlog? Obisk slovenskih gora, a ji je ta obisk prinesel mnogo več. Že prvi večer je namreč na Bledu spoznala svojega zdajšnjega moža Marka. Hitro sta ugotovila, da ju poleg ljubezni do pohodništva in narave druži tudi ljubezenska iskrica.
Ljubezen na daljavo in vlak Jožeta Plečnika
Prvo leto sta zvezo ohranjala na daljavo. "Ker sem bila v zadnjem letniku študija (dokončala je študij biologije), sem imela več prostega časa, zato sem dokaj pogosto z vlakom, zanimivo, imenoval se je vlak Jožeta Plečnika, prihajala na obisk v Slovenijo," je v lepi slovenščini z blagim češkim naglasom razlagala 33-letna Tereza, ki smo jo obiskali v času prve jutranje kave.
Z možem Markom sta bila nekaj časa oskrbnika Valvasorjevega doma pod Stolom, ki ste ga bralci Siol.net leta 2015 izbrali za najboljšo planinsko kočo.
Oskrbnika Valvasorjevega doma pod Stolom
Prvo, testno obdobje skupnega življenja v Sloveniji sta preživela v Valvasorjevem domu pod Stolom, prav tistem, ki ste ga bralci Siol.net predlani izbrali za najboljšo planinsko kočo v Sloveniji. Tam sta prevzela delo oskrbnikov.
"V Valvasorjevem domu sem se prvič srečala s celodnevnim fizičnim delom. Ker nisem znala jezika, sem se večinoma zadrževala v kuhinji, kjer sem skrbela za pripravo tradicionalnih slovenskih jedi. To je bilo zame dokaj zahtevno obdobje, in ko sem izvedela, da sem noseča, je bilo še težje. Lahko si predstavljate konstantno slabost v kombinaciji s kuhanjem slovenske hrane, ki je takrat sploh še nisem poznala," se nasmehne sogovornica, ki na to izkušnjo danes gleda kot na dobro življenjsko šolo.
Tereza velik poudarek namenja ponovni uporabi izdelkov in se izogiba nepotrebnemu kopičenju odpadkov. Že med porodniškim dopustom je odprla delavnico, kjer je iz starih kavboj začela izdelovati torbice in predpasnike.
Iz Česke Třebove v Radovljico
Ko sta s partnerjem ugotovila, da se jima obeta razširitev družine, je bilo treba sprejeti odločitev. "Nekako logično je bilo, da se jaz preselim v Slovenijo," je dejala.
Česko Třebovo, kraj s 17 tisoč prebivalci, je tako pred devetimi leti zamenjala za Radovljico, kraj z nekaj manj kot šest tisoč prebivalci, kjer z družino živi še danes.
Tereza prihaja iz kraja Česka Třebova:
Socialna izolacija
Prva leta so bila zelo težka, odkrito prizna. Vse je bilo novo. Od nosečnosti do nepoznavanja okolja, manjkalo ji je družbe. Prav to je bilo za takrat 25-letno dekle z dojenčkom največja težava.
Ko se je naučila jezika, je padla tudi ta ovira, ki jo je ločevala od (slovenske) okolice.
"Obiskovala sem tečaj slovenskega jezika za tujce, a je trajalo kar nekaj časa, da sem postala dovolj samozavestna, da sem si upala slovensko govoriti tudi pred Slovenci. Čeprav sta oba jezika slovanskega izvora, je med njima kar nekaj razlik. Določene besede imajo v različnih jezikih drugačen pomen oziroma zanjo veljajo drugačna slovnična pravila. Na primer beseda avto. Pri vas je moškega spola, pri nas pa srednjega (auto v češkem jeziku) in s tem se takoj spremeni stavčna struktura oziroma začnejo veljati drugačna pravila," je izpostavila enega od primerov.
Tudi otroka Ema in Jaša sta vzgojena tako, da jima je reciliranje odpadkov nekaj povsem vsakdanjega.
Z možem slovensko, z otrokoma češko
V njeni slovensko-češki družini vlada dvojezičnost. Z možem se pogovarjata slovensko, medtem ko Tereza z otrokoma, osemletno Emo in dve leti mlajšim Jašo, govori češko.
"Za otroka je to nekaj povsem normalnega, še več, čudno se jima zdi, če ju kdaj ogovorim po slovensko," pravi Tereza, ki si z maternim jezikom na neki način služi tudi kruh. Kot naravna govorka sodeluje z nekaterimi podjetji in agencijami, ki jim pomaga pri prevodu besedil v češki jezik.
Med Čehi in Slovenci ni bistvenih razlik
Posebnih razlik med Čehi in Slovenci ne vidi. "Tako kot vi smo tudi mi, Čehi, bolj zadržani in tujcev ne sprejmemo tako hitro in gostoljubno, kot to velja za Špance ali Italijane."
Tudi posebnih običajev ni opazila. Preobuvanje v copate, ki se številnim tujcem zdi čudno, je ne moti in se ji ne zdi prav nič neobičajnega.
Ljubezen do narave sta Tereza in Marko prenesla tudi na svoja otroka.
Triletni porodniški dopust na Češkem se Slovencem običajno zdi čuden
Opaža pa veliko razliko na področju odnosa do materinstva.
"Na Češkem je povsem običajno, da je mama do tretjega leta z otrokom doma, medtem ko sem bila v Sloveniji zaradi tega deležna kar nekaj začudenih pogledov in številnih vprašanj," priznava sogovornica.
Z obema otrokoma je bila namreč do njunega tretjega leta doma in tega nikakor ne obžaluje. Kot zanimivost, na Češkem v vrtcih nimajo oddelkov za otroke, mlajše od treh let. "Tam je čudno, da bi otrok, ki je še v plenicah, hodil v vrtec," doda.
Zelenjavo pridelajo na domačem vrtu.
V domači delavnici, kjer nastajajo torbice iz jeansa in vrečke iz odsluženih zaves.
Biologija ostaja del življenja
Kaj pa biologija, ki ji je posvetila študijska leta?
Ta je še vedno pomemben del njene življenjske poti.
"V praksi se moja ljubezen do biologije najbolj uresničuje na velikem vrtu, ki ga imamo v Radovljici in kjer pridelamo večino zelenjave, ki jo zaužijemo. Sicer pa so moja glavna tema odpadki, s tega področja sem tudi diplomirala.
Že med porodniškim dopustom sem odprla delavnico, kjer sem začela iz starih kavbojk izdelovati torbe in torbice, danes pa se ukvarjam z izdelovanjem vrečk iz odpisanih zaves, tako imenovanih Re.Vrečk., s katerimi nadomeščam uporabo plastičnih vrečk za enkratno uporabo."
Pri projektu Re.Vrečka. sodeluje s prijateljico Petro Budkovič, ki je prispevala logotip in zasnovala blagovno znamko, razloži sogovornica, ki zagovarja trajnostni razvoj in odgovorno ravnanje z odpadki.
"Najbolje je, da se obnašamo tako, da odpadka sploh ni," poudarja. Ampak kako? Da se, zatrjuje sogovornica, ki resnično živi tako, kot verjame, da je prav.
Mleko na primer kupuje neposredno pri mlekarju, lahko pa ga kupite tudi na mlekomatu, kamor prinesete lastno steklenico, sama izdeluje jogurt, s kmetom se je dogovorila, da ji skuto naloži v njeno embalažo, enako velja za olje, s tem se izogne nepotrebnim odpadkom. Po sadje na tržnico hodi z 'revrečko', odkrila je tudi trgovino, kjer je detergent mogoče kupiti brez embalaže. Preprosto vam ga natočijo v tisto, ki jo prinesete s seboj.
Prisega na načelo 'misli globalno, deluj lokalno'. "Zdi se mi, da zgražanje nad fotografijami poplave odpadkov v morju ni dovolj oziroma ne reši ničesar. Težavo neznosne količine odpadkov imamo pred lastnim pragom in jo najučinkoviteje lahko rešimo sami – s konkretnimi navadami v gospodinjstvih," sklene Tereza.
1