Alkoholizem – socialna smrt, ki najbolj prizadene družino

Med pomembnejšimi ugotovitvami nedavne regijske konference o alkoholu v Celju je bila tudi ocena, da je eden od ključnih prostorov za izoblikovanje zdravega odnosa do alkohola družina. To po svoje niti ni čudno, če upoštevamo, da je po nekaterih podatkih v Sloveniji okrog 200 tisoč ljudi, ki imajo težave z alkoholom. Če pa upoštevamo še družinske člane, ki jih alkoholizem tako ali drugače prizadene, pa je ta številka seveda še višja.

O alkoholizmu in družinskih odnosih smo se na oddelku za zdravljenje odvisnosti psihiatrične bolnišnice v Vojniku pogovarjali s psihoterapevtom Radovanom Zupančičem, specialistom klinične psihologije.

Zakaj ima družina tako pomembno vlogo, ko gre za odnos do alkohola? Družina nima samo pomembne vloge pri oblikovanju odnosa do alkohola, marveč tudi pri izoblikovanju vseh naših predstav, stališč, vrednot v svetu, v katerem živimo. V odnosu do psihoaktivnih snovi pa zato, ker se z njimi najprej srečamo v družini.

Glede na zelo toleranten odnos do alkohola v naši družbi, ki spremlja vse pomembnejše življenjske dogodke (rojstva, poroke, rojstne dneve, družinske zabave), kje so tiste pasti, ko je mogoče govoriti že o pretiranem pitju, pa da se tega niti ne zavedamo? Ravno v tem je problem, da se tega ne zavedamo. Bolezen odvisnosti od alkohola ima relativno dolg čas nastajanja, ki se začne z zgodnjim alkoholnim obdobjem, sledi kritično obdobje, ki traja 15 do 20 let, in potem kronično, ko je oboleli lahko tudi tik pred tem, da umre. Težko je postaviti mejo in reči, do tu je v redu, naprej pa je nevarno. Vedno je nevarno, kadar posegamo po psihoaktivnih snoveh ali pa po dejavnostih, ki zasvajajo. Zato je odnos starejših članov družine, najbolj pa mame in očeta, po katerih se oblikujejo ali zgledujejo otroci, do tega, kako sprejemajo takšne običaje, zelo pomemben. Da bi pri nas nazdravili s čajem in limonado, si težko predstavljamo, saj smo naučeni, da je ob posebnih priložnostih zraven alkohol. Je pa tudi nerealno pričakovati, da bi to izginilo iz naše družbe.

Kakšni so prvi znaki, da pretirano pitje enega od staršev (ali pa morda obeh) načenja zdrave, normalne družinske odnose? Vloge se predrugačijo, vsi skušajo sprejeti takšne, da lahko znotraj te z alkoholom obremenjene družine preživijo. In mnogokrat so to vloge, ki niso primerne za odraščajoče, niti za odrasle člane družine. Otroci se znajdejo v vlogah, ki sicer pripadajo odraslim, se pravi, da morajo prehitro dozoreti in prevzemati obveznosti. Pogovori postajajo dvoumni, v družini se težko kaj dogovorijo, izmikajo se obveznostim, pojavljajo se stalni prepiri, napetosti, v socialnem življenju se družina začne zapirati vase. Odvisnik je deležen raznih kazni, na primer zaradi vinjenosti za volanom, na delovnem mestu, kjer mu grozijo z odpovedjo službe, začne se zadolževati, hazardirati. Partner grozi z razvezo, družina je tik pred razpadom. Tisti, pri katerem se razvija bolezen odvisnosti, pa tega niti ne opazi, saj si razloži na tisoče načinov, da je kar v redu tako, kot je.

Zasvojenost z alkoholom si je najtežje priznati samemu sebi, mar ne? Ko enkrat pridemo tako daleč, da si to priznamo, je storjen najpomembnejši korak. Ko se tehtnica odločitve, kaj bom naredil v življenju, nagne v smeri zdravljenja in prekinitve dosedanjega načina življenja. Res pa je, da se to zgodi šele takrat, ko so posledice že precejšnje.

Koliko na pretirano uživanje alkohola vplivajo sedanje krizne razmere oziroma nasploh težko finančno in socialno stanje družine? Ne vem, ali to sploh igra kakšno vlogo pri nas. Kajti kot družba in posamezniki imamo že takšne značilnosti, da smo nagnjeni k alkoholu. Krizne situacije seveda lahko pospešijo kakšne dogodke. Nekdo bo imel več zunanjih razlogov, da se bo vznemirjal zaradi njih, češ saj ne gre drugače, vsa politika je zapletla zadeve, ni nobene odgovornosti na tem svetu, ne dobim službe itn. Vedno so drugi krivi. Ti projekcijski obrambni mehanizmi odvisniku vedno pridejo prav.

Kdaj lahko pride do najhujših posledic, se pravi do nasilnih dejanj, celo umorov? Umor je v naših predstavah ena najhujših posledic. To se zgodi v afektu ali pa v obupu, če je partner bil vseskozi trpinčen, poniževan, posiljen. Je pa lahko tudi drugačna, t. i. socialna smrt. Razčlovečenje, ko se lotevamo napačnih vlog na vseh področjih, ko umiramo na obroke. Alkoholizem je način počasnega samomora, zraven umirajo tudi spodbudni medčloveški odnosi.

Kako se potem, ko je jasno, da je alkohol načel in ogrozil normalne družinske odnose, lotiti zdravljenja? Včasih pridejo k nam tisti, ki si še niso čisto priznali, da so odvisni. So si pa priznali, da ne morejo več tako naprej, da je življenje postalo neznosno. Šele pri nas se zavejo, da gre res za bolezen. Možnosti za zdravljenje je več. Že iz tridesetih let obstajajo t. i. skupine anonimnih alkoholikov (AA), za kar ni potrebno bolnišnično napotilo in kjer sprejmejo nove člane, ko so še v fazi pitja. Z močno notranjo voljo se je mogoče pozdraviti že tukaj. Kadar pa to ne gre, je na vrsti medicinska pot, kjer se zdravniki odločajo za individualno, ambulantno obravnavo, če pa na ta način alkoholik abstinence ne zmore, pride v takšno ustanovo, kot je naša.

In kako poteka zdravljenje na vašem oddelku za zdravljenje odvisnosti? Pri nas imamo trimesečni program zdravljenja. V prvem mesecu največ delamo na motivaciji ter na ozaveščanju o bolezni. Po tej fazi pa terapija poteka v nadaljevalnih skupinah, kjer je pacient vključen v različne aktivnosti od jutra do večera, kot so pogovori, učne ure, športne aktivnosti, ples, joga itn.

Kakšna je pri tem vloga svojcev, družinskih članov? K terapevtskim oblikam vedno vabimo tudi svojce, saj ne verjamemo, da bi se pacient lahko izvlekel iz težav brez njihove pomoči in sodelovanja. Kajti pri zdravljenju se mora spreminjati tudi socialna sredina, v kateri bolnik živi. Svojci, ki menijo, da jim svojega vedenja ni potrebno spreminjati, živijo v napačnih predstavah o tem, kaj je bolezen naredila.V času, ko je nastajala bolezen, so svoje vloge spremenili, s temi vlogami pa treznega človeka vlečejo nazaj v stare odnose. Zato se morajo vsi učiti nečesa novega in mnogi svojci so velikokrat neprijetno presenečeni, ko ugotovijo, koliko morajo spremeniti tudi pri sebi.

Kaj je ključno, da je zdravljenje uspešno? Uspešnosti se ne meri le s tem, da nekdo opravi trimesečni program v naši ustanovi, ampak ali mu uspeva abstinenca in ali je sposoben bolj odgovornega življenja, ko našo bolnišnico zapusti. Običajno se pacient že v času zdravljenja vključi v kakšno skupino ali društvo za zdrav način življenja ali pa v AA, kamor se največkrat vključijo tudi svojci. In čas za novi način življenja ni omejen na dve, tri ali pet let, utrjevati ga je treba vseskozi. Da se nekdanji odvisnik brez alkohola in z novimi prijatelji zna sprostiti, nasmejati, obžalovati smrt.

Kakšna je čakalna doba pri vas? Približno tri mesece, bila pa je tudi že eno leto.