Pravnica Urška iz Savdske Arabije, kjer je rabbih manzil oz. boginja hiše

Urška Toplak Perković je po izobrazbi pravnica, trenutno pa je ربه منزل - rabbih manzil oziroma boginja hiše, kar je dobesedni prevod arabskega izraza za žensko, ki ne hodi v službo, saj ob prihodu ni dobila dovoljenja za delo.

Urška namreč živi v Savdski Arabiji, v državi, ki velja za najbolj zaprto državo na svetu.

Nikoli v milijon letih si nisem predstavljala, da me bo življenje zaneslo v Savdsko Arabijo, ampak ko pogledam celotno izkušnjo, ki še ni končana, sem vesela, da sva se odločila za ta neobičajen korak. Življenje tukaj mi je odprlo oči o vsej mogočnosti, ki leži zunaj moje cone udobja in domačnosti doma v Sloveniji. Začela sem uživati v majhnih stvareh ter ugotovila, da je družina tista največja vrednota, ki jo imamo.
 

Urška pravi, da je športnica, popotnica in oseba, ki se nikoli ni nehala učiti. Vedno so jo zanimali tuji kraji, ljudje, njihovo življenje in navade. Od zgodnjega otroštva je aktivno trenirala plavanje, kar skuša ohranjati, poleg tega tudi teče in se ukvarja z jogo. Prihaja iz Celja, kjer je živela skoraj vse življenje, razen študijskih let, ki jih je preživela v Mariboru, nekaj let pa je zaradi zaposlitve živela v Ljubljani.

Urška z mamo med nakupovanjem zelenjave in sadja na tržnici
Začetno navdušenje, nato pa …

Urškin mož Simon je zaposlen v multinacionalki, kjer je navada, da uslužbenci menjajo zaposlitve v obdobju treh let. Razlog? Večja motivacija in osebna ter poslovna rast.

Ko sta predlanskega oktobra Urška in Simon v Celju praznovala Urškin rojstni dan, je Simon prejel razpis za delovno mesto v Savdski Arabiji. Prva Urškina asociacija je bila poletje, pa neskončni pesek, Rdeče morje, koralni greben, stara arabska arhitektura, 1001 noč …

Nato pa je začela raziskovati in iskati informacije o državi, kamor bi se preselila, in ugotovila, da so dejstva popolno nasprotje. Ostalo je le dejstvo o večnem poletju, saj temperature dosežejo tudi do 50 stopinj Celzija.

Utrinek - Al balad. Avtor fotografije: John Eliot

Šest dejstev o Savdski Arabiji:

1. Savdska Arabija je edina država na svetu, kjer ženskam ni dovoljeno voziti avta, lahko pa vozijo kolo, vendar le v spremstvu svojega moža in v zato namenjenih parkih. V Džedi, kjer živi 3,5 milijona prebivalcev, je temu namenjen zgolj en park.

2. V javnosti morajo vse ženske nositi abajo, to je široko in dolgo žensko oblačilo, ki pokrije žensko telo od glave do pet.

3. Tujci živijo v kompaundih, to so naselja, namenjena ekspatom.

4. V Savdski Arabiji ni kina, glasbe v restavracijah, alkohol je strogo prepovedan - kazen za vnos alkohola je lahko tudi smrtna.

5. Vse se ustavi v času molitev, kar je 5-krat na dan.

6. Ni turističnih viz, tako da ni obiskov prijateljev in širše družine. Na obisk lahko pridejo le starši. 

"Odločitev za selitev po novih spoznanjih ni bila več preprosta in romantična," pripoveduje Urška in dodaja, da sta z možem oba velika avanturista in ravno ta srčnost, odprtost ter želja po spoznavanju popolnoma drugačnega sveta je botrovala odločitvi, da zakonca zapustita dozdajšnje življenje in se preselita v novo okolje.

Mošeja v Džedi. Ko je čas za molitev, se čas ustavi. To se zgodi petkrat na dan. Avtor fotografije: John Eliot

Država, kamor noga turista ne more zaiti

Savdska Arabija je torej država, ki velja za najbolj zaprto državo na svetu. Obiščejo jo lahko muslimanski romarji, ni pa mogoče dobiti turistične ali študijske vize. "Samo za primerjavo, celo v Severno Korejo lahko potuješ kot turist," pove Urška.

Sta se pa Urška in Simon kar leto dni ukvarjala z birokracijo. Simon je v tem času postal rezident Združenih arabskih emiratov, vendar tudi to ni veliko pomagalo. Na prvo težavo sta tako zakonca na primer naletela že, ko sta želela prek elektronskega sistema zaprositi za dovoljenje za bivanje in delo, saj v sistemu Slovenija kot država sploh ni obstajala.

"Morda tukaj tudi nekaj graje tudi za naše zunanje ministrstvo," dodaja Urška, ko sta si po letu dni, neštetih poteh na Dunaj, kjer je konzulat, ki je pristojen za Slovence, po številnih zavrnitvah, le uredila vse potrebno za bivanje.

Služba? Se bo že našlo nekaj.

"Kot samostojna izobražena ženska sem bila še pred odhodom prepričana, da bom tudi tukaj, ne glede na vse ovire, lahko našla delo," nadalje pripoveduje Urška, ki je imela v mislih delo v organizaciji za človekove pravice, dobrodelni organizaciji ... Ko pa je dobila dovoljenje za bivanje, je na njem pisalo, da ji ni dovoljeno delati. Pa tudi sicer imajo organizacije za človekove pravice člane, ki so moškega spola, dobrodelne organizacije, razen tistih, ki pomagajo živalim, pa so rezervirane za Savdijce.

Njene želje se niso izpolnile, da bi delala kot pravnica, pa je praktično nemogoče, saj je v Savdski Arabiji trenutno ena ženska, ki dejansko opravlja to delo.

Seveda, ko se preseliš v tako drugačen svet, potrebuješ nekaj časa, da se privadiš navadam, da postaneš sam dovolj odprt, da si najdeš prijatelje in nove hobije.

Po letu dni življenja v Savdski Arabiji Urška pove, da je polno zaposlena, saj dela od doma za tuje podjetje, uči se arabskega jezika, aktivno se ukvarja z jogo, saj živi v državi, kjer je veliko Indijcev in posledično veliko možnosti za učenje joge, skrbi za ozaveščanje ljudi o brezdomnih živalih, veliko pa tudi plava in teče.

Otroci v Al Baladu, v starem delu mesta. Avtor fotografije. John Eliot

"V prostem času pa z možem skušava poskusiti čim več različnih kuhinj tega sveta, ki so vse zbrane okoli naju, raziskujeva kraje okoli Džede, skrite kotičke v starem mestu, hodiva se potapljat na neokrnjen koralni greben in uživava v soncu," zaključi Urška.  

Savdijke so zelo odprte, zelo radovedne

"Moja predstava o ljudeh je bila popolnoma napačna in srečna sem, da se je izkazala za takšno. Brala sem o zaprtih ženskah, ki ne marajo tujk, ki so do njih celo grobe, agresivne," pove Urška, ki vedno znova ugotavlja, da so Savdijke odprte, zanima jih, zakaj so tujci v njihovi državi, želijo vzpostaviti prijazen pogovor, kadar imajo le priložnost. Prav tako vse govorijo angleško in "čeprav nekatere skrivajo svoj obraz, lahko vidiš njihove igrive oči, ki so polne zanimanja".

Urška sicer dodaja, da je bilo prvo leto, preden je dobila vsa potrebna dovoljenja, zanjo precej turbulentno, saj je vsak mesec potovala iz države in je v tistem obdobju težko sklepala globlja poznanstva. Zdaj pa je spletla vezi in pravi, da je našla prave prijateljice, vsak dan pa spozna tudi koga novega: "Najbolj zanimivo je, da so to ljudje z vsega sveta, vsak s svojo zgodbo in osebnostjo. Česa takega v mojem majhnem Celju ne bi doživela nikoli."

5-krat na dan se življenje popolnoma ustavi

Življenje v Savdski Arabiji Urška opisuje kot zelo mirno. "Družina je najpomembnejša in čas, preživet z družino, je tisti, ki je tu najbolj cenjen," pojasnjuje in dodaja, da gre za državo, kjer si lahko drug z drugim brez zunanjih motilcev.

Urška v družbi prijateljic v klubu v Džedi

V kompaundih pa je življenje zelo podobno življenju v zahodnem svetu, ženske so lahko odkrite, trgovine so odprte tudi v času molitev, dovoljeno je ukvarjanje s športom, celo avto se lahko vozi, plava v kopalkah in se sprehaja v kratkih hlačah. Veliko je zabav s pečenjem na žaru in poslušanjem glasbe, gledanjem filmov in predvsem druženjem.

"Največje razlike od zahodnega načina življenja, seveda zunaj balona, v katerem živimo v kompaunih, pa so, da ni mešanja spolov, vsepovsod na javnih prostorih so sekcije za samske in družine. Čas se ustavi petkrat na dan v času molitev, takrat se zaprejo vse restavracije, trgovine, črpalke …" še izpostavlja Urška.

Prvi delovni dan je nedelja

Delovniki v Savdski Arabiji so dolgi, saj so vmes molitve, posledično pa se v tem času ne dela. Ljudje delajo pet ali šesti dni na teden. Prosti dan je petek, prvi delovni dan v tednu pa nedelja. Vikend tako traja od petka do sobote.

Imajo dva verska praznika in dan državnosti, novo leto se ne praznuje. Prav tako imajo svoj koledar ter svoje štetje, vendar je večinoma v uporabi naše koledarsko leto.

Zdravstveno zavarovanje je različno in je odvisno od posameznika. Preden nekdo pridobi dovoljenje za bivanje, mora imeti urejeno zdravstveno zavarovanje, pove Urška. So pa premije zelo visoke, vendar so zdravstvene ustanove, ki jih uporabljajo tujci, napredne, z odličnimi zdravniki in izjemnimi kapacitetami, čakalnih vrst ni.

Tudi glede organizacije šolstva Urška najde zgolj pohvale. Imajo namreč muslimanske, nemuslimanske tuje (britanske in ameriške) in domače šole - to velja za vrtce, osnovne in srednje šole. Fakultete pa so predvsem savdske, večinoma tujci pošiljajo svoje otroke na študij v tujino, prav tako država finančno pomaga savdskim študentom, da študirajo v tujini. Posledično so mladi, predvsem ženske, zelo izobraženi.

Urška pravi, da so savdske pojedine nekaj posebnega. Na fotografiji savdska pojedina za dve osebi.

Večinoma so ljudje zaposleni v javni upravi

Savdijci so v večini – kar 11 milijonov - zaposleni v javni upravi. Po Urškinih besedah se trudijo trend obrniti, odvija se pozitivna diskriminacija zaposlovanja domačinov tudi v drugih segmentih. Spodbuja se zaposlovanje žensk, predvsem v supermarketih in drugih trgovinah. Želijo namreč drastično zmanjšati odstotek zaposlenih v javnem sektorju, saj to postaja nevzdržno, saj cena nafte pada, prihodki pa niso več tako visoki.

Tujke pa delajo predvsem kot zdravnice, učiteljice, kozmetičarke, frizerke ali služkinje. Če želijo delati, morajo v državo priti na svojo delovno vizo, ne na moževo.

"Ravno v teh dneh je drugi prestolonaslednik Mohamed bin Salman predstavil strategijo, vizijo 2030, kako spremeniti ekonomijo, da bo postala neodvisna od prodaje nafte. To je velik mejnik za Savdijce in predstavlja korak naprej k ozaveščenosti in napredku," doda Urška.

Država, kjer so turisti le Savdijci

"Res je, država je popolnoma zaprta za turiste. Kadar potujem v Džedo, na letalu srečam romarje z vsega sveta, ki romajo v Meko, nekaj poslovnežev, ki se vračajo na delo, in nekaj Savdijcev, ki so bili na počitnicah v Evropi, v Dubaju, Združenih državah," opisuje Urška.

V Savdski Arabiji namreč živi in dela kar 9 milijonov tujcev, vseh prebivalcev pa je 31 milijonov. Pogled od zunaj morda zavaja, zdi se, da je država polna turistov, vendar pa, kot pove Urška, so to ljudje, ki delajo in niso na počitnicah. "Pravi turisti so samo Savdijci, ki pridejo na oddih v Džedo iz drugih delov države, saj je Džeda obmorsko pristaniško mesto s prijetno klimo, tako da veliko Savdijcev preživi dopust kar tukaj," doda Urška.  

Na tržnici, kjer je mogoče dobiti različne vrste sadja in zelenjave. Avtor fotografije: John Eliot

Zakaj je življenje po Urškinih izkušnjah v Savdski Arabiji lepo?
Temperature dosežejo tudi do 50 stopinj Celzija. Avtor fotografije: John Eliot.

Raznolikost je v času mojega odraščanja v majhnem mestu v Sloveniji pomenila to, da so isto šolo obiskovali tudi otroci, katerih starši so prihajali iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Danes se je moj svet razširil. Sklepam prijateljstva z ljudmi iz najbolj oddaljenih kotičkov sveta, iz držav, za katere verjetno sploh nisem niti slišala, preden sem prišla sem. Džeda je moj dom stran od doma in tukaj so ljudje z vsega sveta, tako da lahko rečem, da imam zdaj svet na dlani.

Hrana: vsi različni ljudje so s sabo prinesli tudi svojo kuhinjo, kar daje možnost, da na enem mestu doživiš okuse avtentičnih jedi z vseh celin. Prav tako je neverjetno doživetje tudi savdska kuhinja, ki je ne moreš poskusiti nikjer zunaj kraljestva.

Tradicionalna savdska jed je Kabasa. To je jed iz riža z jagnjetino, govedino ali piščancem in je servirana na velikem pladnju. Tradicionalno se je na tleh tako, da se vsi posedejo okrog jedi ter si jemljejo riž in meso z rokami. To jed se postreže doma pa tudi v tradicionalnih savdskih restavracijah.

Raziskovanje najbolj zaprte države na svetu ter njene kulturne in zgodovinske dediščine je zanimivo. Ogromno je skritih kotičkov, ki jih imamo možnost in privilegij raziskovati. Na primer: Mada'in Saleh je staro mesto, izklesano v klife, podobno kot Petra v Jordaniji, gre za predislamsko zgodovinsko mesto. Tu so tudi krasne neskončne puščave, idilično gorovje v Abhi in nenazadnje neokrnjene plaže v Perzijskem zalivu ter ob Rdečem morju.

Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Novo upanje onkraj meje.

Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na katja.nakrst@tsmedia.si .