Škandali odhajajočih komisarjev in poslancev

Bržkone se je z nedeljskimi evropskimi volitvami končalo obdobje evropske komisije Joseja Manuela Barrosa. To smo si zapomnili po nekaj odločitvah, ki so vplivale na vsakdan Evropejcev, pa tudi po nekaj škandalih, ki so na delovanje komisije vrgli nenavadno luč.

Med odločitvami, ki bi jih najraje ukinili, je gotovo tista iz leta 2009, ko so ukinili navadne žarnice, češ da so okolju neprijazne, pri tem pa pozabili, da so LED-žarnice polne živega srebra, ki je tudi strupen. Neživljenjska je bila tudi odločitev, da prepovejo stalno ogrevanje v kavnih avtomatih, češ da s tem porabimo preveč električne energije. Milijoni pisarniških delavcev so tako postali obsojeni na mlačno kavo.

Toda poleg teh že komičnih odločitev so evropsko komisijo pretresali tudi resni škandali. Nekateri so povezani s transparentnostjo delovanja, drugi z lobiranjem, tretji z zapravljivostjo.

Lažni dokumenti za javnost To, da je evropska birokracija zvita, se je izkazalo leta 2009, ko je v javnost prišlo notranje obvestilo evropske komisije, natančneje gospodarskega oddelka, da naj uradniki poslej za občutljive odločitve naredijo dve verziji dokumentov. Eno, neproblematično, naj pošljejo v javnost, pravo pa naj pripravijo za interno uporabo. S naj ne bi vznemirjali javnosti.

A kaj ko pravila delovanja komisije zapovedujejo, da ima vsak Evropejec pravico dostopa do dokumentov tako komisije kot parlamenta in sveta Evrope. Po objavi navodila se je naenkrat izkazalo, da ni nujno, da je dokument dostopen javnosti tudi tisti, ki zares velja.

Mnogi so tedaj ugibali, da je dvojnost dokumentov nujna zaradi nenehnega vpliva lobijev na odločitve evropskih uradnikov. Nekaj teh lobističnih dogodkov je bilo tudi razkritih in v njih so bili vpleteni visoki evropski uradniki.

Komisar pri oligarhu Prva je bila zgodba britanskega komisarja za trgovino, lorda Mandelsona, ki je leta 2008 dopustoval na luksuzni jahti ruskega oligarha Olega Deripaska. Čeprav je lord trdil, da se med uživanjem ni pogovarjal o poslu, je pozneje njegov oddelek sprejel odločitve, ki so dotičnemu oligarhu precej pomagale v njegovem poslu z aluminijem.

Lord Mandelson je še isto leto zapustil položaj komisarja in se vrnil nazaj med britanske politike.

Tobačni lobi kupil komisarja Lani pa je moral zaradi podobnih lobističnih ponudb odstopiti Maltežan John Dalli, komisar za zdravje, ki je podlegel pritiskom tobačnega lobija. Za 60 milijonov evrov podkupnine švedske tobačne industrije je dovolil, da snus, med Skandinavci priljubljen žvečilni tobak, postane legalen. Čeprav se je komisar opravičeval, da je za to kriv njegov asistent ter da nikoli ni vedel za dogovor, je moral odstopiti. K odstopu ga je pozval sam Barosso, kmalu za tem, ko je protikorupcijska komisija podala poročilo o primeru.

Hotel za 30.000 evrov Škandalom pa se ni mogel izogniti niti predsednik evropske komisije. Barrosu so najbolj očitali zapravljivost. Za štiridnevni obisk New Yorka naj bi denimo zapravil 30.000 evrov le za hotelske storitve. Po podrobnih pregledih financ komisije se je izkazalo, da niso prav nič varčni.

Leta 2010 so za najem zasebnih letal in druge luksuzne zadeve porabili sedem in pol milijonov evrov. Samo za koktajl sprejeme so porabili skoraj 300.000 evrov, med njimi je bil največji račun za sprejem televizijskih napovedovalcev vremena iz vse Evrope, ki so spili za 13.000 evrov pijače.

Izkazalo se je, da so s proračunom kupovali tudi nakit. Kar 19.000 evrov so zapravili za Tiffanyjev nakit, ki so ga VIP-gostje kot posebne povabljenke nosile na sprejemih komisije.

Zapravljivi Evropski parlament S podobnimi škandali kot komisija se je soočal tudi Evropski parlament. Tudi tam je največ očitkov letelo na razsipnost. Izkazalo se je namreč, da lahko 7000 uslužbencev parlamenta prav tako izkazuje upravičenost do povračila stroškov potovanj družinskih članov.

Nasploh se je izkazalo, da so finance Evropskega parlamenta zelo skrivnostne. Poročilo o proračunu parlamenta vidijo le člani finančne komisije, a morajo podpisati izjavo o zaupnosti. Kljub temu so poročila prišla v javnost in izkazalo se je, da iz parlamentarnega proračuna zaradi pomanjkanja nadzora vsako leto izgine okoli 600 milijonov evrov za razne nedovoljene stroške uradnikov.

Denar za amandmaje Med vsemi aferami tega sklica parlamenta pa je gotovo najbolj odmevala afera denar za amandma iz leta 2011, ko so novinarji Sunday Times skrivaj posneli pogajanja s štirimi evroposlanci, ki so bili za denar pripravljeni pripraviti amandma.

Ujeli so štiri poslance: Avstrijca Ernsta Strasserja in Slovenca Zorana Thalerja, ki sta nemudoma odstopila in sta oba v domovini dobila zaporno kazen. Druga dva poslanca, Romun Adrian Severin in Španec Zalba Bidegain, pa sta poslanski mandat odsedela do konca.

Neumna neplačana asistentka Romunski poslanci so bili povezani še z eno neprijetnostjo, ki je vrgla slabo luč na moralne in etične norme poslancev. Asistentka romunskega desničarskega poslanca Cornelia Vadima Tudorja se je namreč javno pritožila, da ji šef nekaj let ni plačal njenega dela in da ji dolguje 40.000 evrov.

Prevzetni poslanec je asistentko v televizijskem intervjuju opsoval kot "neumno kravo, ki jo je vzel v službo le zato, ker je bil njen oče spodoben vohun" in s tem vrgel slabo luč na moralno integriteto poslancev.

Z novim sklicem parlamenta in novo evropsko komisijo se začne nov krog evro birokracije. Videli bomo, ali se bodo česa naučili od svojih predhodnikov.