Zdravko Duša: Marija, pomagaj!

Ustvarili ste slogan Slovenija, moja dežela, ki je prerasel turistične okvire in potrkal na naša patriotska čustva. Kakšen slogan bi Sloveniji pripisali danes?

"Marija, pomagaj!" Ne čisto brez aluzije na ameriškega "In God We Trust", ki že desetletja vztraja na dolarju.

Se spomnite kakšne anekdote iz obdobja ustvarjanja zgoraj omenjenega oglasa?

Ekipo SMD-ja, takrat sem bil sicer že v drugi službi, so znova sklicali v pripravah na osamosvojitvene slovesnosti, da naj domislimo kakšne dogodke za slovesno razglasitev. Tudi tistikrat smo šli, tako kot prvič, v klavzuro – mislim, da v Ribno pri Bledu. Od jutra smo pametovali in modrovali, potem pa se je Zlatko Jančič, ki je šel malo ven in je ujel radijska poročila, pojavil na vratih in rekel: "V Mariboru je vojska udarila iz vojašnice. Enega demonstranta so povozili do smrti." Čisto smo utihnili, spravili smo se v avtomobile in se precej hitro odpeljali. Nihče več ni omenjal slovesnih dogodkov. Najusodnejši se je "sproduciral" čisto drugje in čisto drugače.

Katerega dogodka iz študentskih dni se najraje spominjate?

Nedeljskega večera sem se iz Škofja Loke, kjer sem obiskal prijatelja pri vojakih, vračal z avtobusom. Zaspal sem in med vožnjo nazaj, že daleč na obrobju Ljubljane, so me vrgli v nemilo noč. Kolovratil sem, malo po cesti, malo po železnici, dokler se ni nad cesto zasvetil motel Medno. Kaj sem hotel, vstopil sem in si vzel sobo. Bil je tak beden in samoten "filing", da sem nekje izbrskal telefonsko številko od oboževanke v "študentu" in jo sredi noči vrgel pokonci ... Dve hčeri imam z njo.

Kolikšen odstotek vam v življenju predstavlja služba in koliko prosti čas? Kako ti dve dejavnosti sovpadata?

Kaj je pa danes še lahko kriterij službe oziroma prostega časa v tej mešanici ljudi brez zaposlitev in ljudi s preveč dela, v nedefiniranih pogodbenih odnosih in nepredvidljivih najemanjih, v ujčkanju kreativnih idej za namene službene promocije in darovanju nedeljskih popoldnevov računalniku, ki je enotna prostorsko-časovna entiteta za mešanje dela, informatike in zabave?

Kaj počnete v prostem času in kako si najhitreje napolnite baterije?

Ne živimo več v razmerah delovnega in prostega časa, živimo miks, baterije so stalno na nekem samopolnjenju in samopraznjenju, gre za detajle, nenehni pogon in psa, ki grize lastni rep ... dokler na kakšnem ovinku ne odletiš iz procesa. V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

Kako že gre tista: nihče ne ve o meni toliko slabega kot jaz, pa vendar nima o meni nihče tako dobrega mnenja, kot ga imam sam!

Na kateri podvig ste najbolj ponosni?

Pred porodnišnico čakam prvo hčerko, odprejo se vrata, ven pride "žlahta", na čelu pa ... ne vem, nemara je bila bolniška sestra, in reče: "Zdaj jo bo pa prevzel oče!" Saj veste, ti rahlo debilni iniciacijski običaji. Takrat bi zavpil, da ne, da sem rahel po petdnevnem divjanju skoz bifeje, da ne zagotavljam niti tega, da bom roke dvignil, padla mi bo na tla, zagotovo jo bom izpustil! Pa je nisem. Vzel sem jo v roke in je nisem! Na tisto sem bil RES ponosen.