SiolNET. Novice Siol +
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Zaušnica je že znak za alarm!"

4

termometer

Objavljamo drugi del intervjuja s Suzi Kvas, direktorico JZ Socio in ustanoviteljico varne hiše ter materinskega doma na Celjskem.

Ob tednu, posvečenem preprečevanju nasilja nad ženskami, je Suzi Kvas odkrito spregovorila o tem, kaj vse bi morali za učinkovitejšo zaščito žrtev nasilja v družini – najpogosteje gre za ženske in otroke – še narediti.

Zakaj ženske vztrajajo ob nasilnežih Kot sem že omenila, predvsem zaradi ekonomske odvisnosti, odvisnosti od odnosov (ne zmore živeti sama), če ima še vedno rada partnerja. Pogosto so žrtve nasilja v družini že v mladosti živele v takšni družini in mislijo, da je takšno življenje pač pravilno. Zato menim, da je treba vedeti, da kadar se v družini pojavi tudi najmanjša oblika nasilja (zaušnica), je to že alarm za razmislek, ali je takšen partner pravilna odločitev ali ne. Pogosto pa je odgovor žensk tudi ta, da so vztrajale v takšnem odnosu zaradi otrok. Preden ženske ugotovijo, da je to prej škodljivo kot koristno za otroka, običajno preteče kar veliko let, in posledice so vidne tako na ženski kot na otrocih.

Kdaj se ženske običajno odločajo, da zapustijo nasilneža? Koliko se jih po določenem času k storilcu vrne? To je odvisno od vsake posameznice, a vedno se to zgodi takrat, ko ženske nek dogodek dobesedno potisne čez rob. To je lahko nasilje nad otroki, zelo hude posledice fizičnega nasilja, velikokrat pa zdaj tudi pogoj pristojnih institucij, da mora ženska zaradi otrok zapustiti nasilen odnos. Pri tem ugotavljamo, da je proces uspešen, kadar se žrtev sama odloči, da bo poiskala pomoč. Če je v to iz različnih razlogov prisiljena, pa to običajno ni uspešno.

V naših programih na Celjskem približno 70 odstotkov žrtev nasilneža za vedno zapusti, okoli 30 odstotkov pa se jih vrne k njemu. Mislim, da veljajo podobni podatki tudi za druge regije po Sloveniji.

Imajo otroci, ki so priče nasilju v družini, zadostno podporo v okolju? Kako je v Sloveniji ob krizi in vse večji revščini po vaši oceni poskrbljeno za otroke? Osebno menim, da se za otroke v naši državi še vedno ne poskrbi dovolj dobro. Ob primerih, ki jih srečujem v naših varnih hišah, menim, da bi morala biti država še bolj neizprosna v primeru, kadar so v nasilni družini otroci. Čeprav poskušajo biti centri za socialno delo učinkoviti, se v praksi še vedno v ospredje postavljajo pravice staršev in ne otrok. Sama se pogosto sprašujem, kje so pravice otroka, ki mora živeti v nasilnem okolju tako dolgo, dokler preiskovalci ne ugotovijo, ali je šlo za "resnične zlorabe", da pridobijo dokaze ...

Lepo vas prosim, v vsem tem času se seveda zgodijo dramatične stvari! Ko se končno le vprašamo, kje so bile pristojne institucije, pa je običajno žal že veliko prepozno.

Odrasli si sami izbiramo življenjske poti, s tem so povezane odločitve žensk, da se vrnejo k nasilnežu. Kaj pa lahko naredijo otroci? Prepuščeni so odločitvi mame, vendar temu ne bi smelo biti tako! Na tem področju bi morali takoj ukrepati predstavniki pristojnih institucij. Četudi bi bili ti ukrepi za družino drastični, bi morala biti varnost in zdrav odnos za otroka najpomembnejša dejavnika.

Pogosto se dogaja, da se ženska z otroki pred nasilnežem zateče v varno hišo, oče pa zahteva stike z otroki. Kaj naredite takrat? Postopki na centrih za socialno delo so v primerih urejanja stikov v primerih nasilja v družini ključnega pomena. Včasih so mnenja izvedencev takšna, da je jasno, da niso v korist otroka, zlasti kadar gre za ogrožanje njegovega nadaljnjega razvoja in življenja. Nekateri strokovni delavci podležejo pritiskom povzročiteljev nasilnih dejanj tako, da pritiskajo na žrtev, da mora omogočiti otrokom stike s povzročite1jem, češ da je to njegova zakonska pravica. Vendar je to v resnici najpogosteje le način, prek katerega nasilneži nadaljujejo psihično nasilje in tako ogrožajo zdrav razvoj otroka.

Koliko so zasedene kapacitete varnih hiš, materinskih domov in kriznih centrov za otroke in mladostnike? Ali je teh v Sloveniji dovolj glede na potrebe? Kapacitete v vseh programih so zasedene, ko se eno mesto sprosti, se v nekaj dneh že zapolni. Programi so razpršeni po vsej Sloveniji, nazadnje so se odprle tudi varne hiše na Primorskem, kjer tovrstnih programov do pred kratkim še ni bilo. Trenutno bi potrebovali mogoče še nekaj varnih hiš, ki bi se specializirale za določeno ciljno populacijo (duševno zdravje, razne odvisnosti, invalidne osebe ...).

Nujno pa potrebujemo nove programe za ženske in otroke po odhodu iz naših hiš, saj ugotavljamo, da še vedno potrebujejo pomoč oz. vodenje ob iskanju službe, vzgoji otrok, finančnem opismenjevanju … Pomembno je vedeti, da si vse naše uporabnice želijo delo, s katerim bodo lahko same preživljale sebe in svoje otroke in da jim tako ne bo treba sprejemati miloščine posameznih organizacij oziroma države.

Kateri od uspešno rešenih primerov nasilja v družini se vam je zasidral najgloblje v spomin in katera od zgodb vas je najbolj ganila? Najuspešnejše zgodbe zame so vse tiste, ko se položaj reši tako, da se mamica z otrokom odloči živeti na svojem ter si je voljna in sposobna poiskati službo ter poskrbeti zase in za svoje otroke.

Najbolj pa me je ganila zgodba starejše gospe, ki pred prihodom v varno hišo ni zmogla skoraj ničesar narediti sama. Potem pa ji je ob podpori vseh nas uspelo pridobiti certifikat o usposobljenosti za določeno delo, nato se je zaposlila in pridobila najemniško stanovanje!

Toliko kot je prejokala, ko je doživljala nasilje, pravi sama, da zdaj prejoka se več. A zdaj joče od sreče, saj ne bo nikoli pozabila, da je dobila ponovno priložnost za vsaj malo srečnega življenja, ki ji ga je ostalo.

Srečujemo se tudi z veliko lepimi konci "naših" zgodb, in prav to nam daje energijo za nadaljnje delo!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin