Vedno sem imel težave s povprečneži

S Petrom Vilfanom smo se na parketu dvorane v Stožicah pogovarjali o jugoslovanski in slovenski reprezentanci, nekdanji in sedanji Olimpiji in o "Črnem Petru".

Ste kdaj mislili, da niste najboljši košarkar na igrišču? Redko, ampak se je zgodilo. Glede na to, da sem igral v tisti jugoslovanski reprezentanci s priznanimi vrhunskimi asi.

Čosić, Dalipagič, Petrović …? … Čosić, Dalipagić, Kićanović, Slavnić, Delibašić … Včasih je treba komu priznati, da je boljši.

Jugoslovanska reprezentanca je bila najboljša, ko ste ji bili vsi popolnoma predani, ko ste delali, kar je hotel trener, tudi če ste vedeli, da vas ne gleda, zaupali ste soigralcem, ko ste bili poškodovani, ste to skrivali, celo izbite zobe ste skrivali pod klop. Kako tako vrhunske igralce prepričati v to? To so bili nedvomno drugi časi. Takrat je igralec ključno potrditev dobil z igro v reprezentanci. Bili so posebni predpisi, da si šel lahko šele z 28 leti v tujino, pa še takrat si moral izpolniti neke pogoje. Moral si imeti medaljo s svetovnega ali evropskega prvenstva ali olimpijskih iger in več kot 120 nastopov za reprezentanco. V nasprotnem primeru si šel lahko v tujino šele s 30 leti.

Po drugi strani pa ste tudi vi kdaj zapustili ekipo, če ste vedeli, da vam vaša vloga v njej ne ustreza. Zato razumete poteze Vujačiča in Udriha? To sem naredil samo enkrat, na koncu moje reprezentančne kariere. Leta 1984, pred olimpijskimi igrami v Los Angelesu, mi je selektor Mirko Novosel rekel: "Absolutno potuješ z nami, a praktično ne boš igral." Kot "turist" nisem hotel potovati na olimpijske igre, še posebno ker sem menil, da so tisti, ki bi igrali več od mene, slabši.

Glede potez Vujačiča in Udriha: da, vedno poskušam igralce razumeti. Vedno sem govoril, da so igralci ključ košarke in vsakega športa. Oni so tisti, ki zmagujejo, izgubljajo, oni so tisti, ki so na igrišču v stresnih položajih. Seveda je treba razumeti še eno stvar: vsak igralec, še posebej vrhunski, ima ego in pogled na to, kakšen igralec je in koliko igranja si zasluži. Treba je vzpostaviti komunikacijo med trenerji, selektorjem, vodstvom in igralci in potem najti skupen jezik za rešitev. Po drugi strani pa razumem vse navijače , ki tega ne razumejo, ker vidijo reprezentanco kot največ, kar lahko igralec doseže.

Hitro ste ugotovili, da trenerska vloga ni za vas. Pa vseeno, kako bi morala igrati slovenska reprezentanca, da bi na svetovnem prvenstvu zmagovala? Ugotovil sem, da trenerska vloga ni zame, ne zato, ker ne bi imel toliko znanja. Po dvajsetletni karieri preprosto nisem bil pripravljen še naslednja desetletja živeti popolnoma enako. Trenerji, še posebej pri nas, morajo poleg treniranja opravljati še marsikaj drugega, tako da bi bila še toliko večja muka.

Kako bi naši morali igrati? Tu ne morem povedati nič novega. Treba je igrati agresivno v obrambi, pametno v napadu, izkoristiti napake nasprotnikov in dosegati lahke koše, a to je na svetovnem prvenstvu verjetno lažje reči kot narediti.

Kako to, da ste si le vi upali povedali, da se Erazem Lorbek svetovnemu prvenstvu ni odpovedal zaradi utrujenosti, kot trdi sam, ampak ker lani v Olimpijo niso vzeli njegovega brata Domna. Povedal sem samo tisto, kar se je govorilo lani po evropskem prvenstvu na Poljskem. Sem človek, ki pove, kar misli, in misli tisto, kar pove. Izjemno mi je žal, da Erazma pa tudi Domna, ki je prav tako imel pomembno vlogo na Poljskem, ni v Turčiji. Povedal sem, kar sem, ker se mi zdi prav, da ljudje slišijo stvari, ki jih sicer ne morejo izvedeti. Po drugi strani pa vedno poskušam razumeti ljudi, starše, vsakega, ki se po svoje bojuje zase, za svoje otroke, za svojo družino. Mogoče je bilo tisto izrečeno v razočaranju, morda je razlog res utrujenost, morda ni razlog tisto, kar sem takrat povedal, ampak ko nekaj rečeš, se to ne more kar tako izbrisati.

Boste znova kandidirali na lokalnih volitvah? Bom na listi Zorana Jankovića, ki bo objavljena v soboto. V štirih letih je izpolnil čisto vse, kar je napovedal. Zame je že v tem trenutku Zoran Janković najboljši župan Ljubljane vseh časov. Nekateri se bodo nad tem zgrozili, nekateri se bodo strinjali, nekateri se bodo smejali.

Je dvorana v Stožicah dostojna naslednica Hale Tivoli? Ne samo naslednica … No, o Hali Tivoli bomo vedno morali govoriti z spoštovanjem. Več kot 50 let je bila hram ne samo slovenske košarke, ampak vsega slovenskega dvoranskega športa, in zasluži si, da ne propada kot odslužena dvorana, ampak da se tudi vanjo vlaga in se v njej izvajajo nekatere aktivnosti. O stožiški dvorani se absolutno strinjam z županom, da je ena od najlepših v Evropi.

Najbolj razvpita poteza vaše temne strani − Črnega Petra, ko ste sodniku pokazali zadnjico, se je začela s še bolj nenavadno potezo. Z Bobanom Petrovićem, igralcem nasprotnega moštva, sta si med tekmo podala žogo, potem ko sta se prej tako dogovorila. Zakaj? Kaj to pove o vašem odnosu do košarke? V življenju in tudi v košarki sem vedno ravnal impulzivno, po trenutnem navdihu. Sem pa človek, ki ima ogromno zamisli. Včasih so mi tudi med igro prihajale na misel, včasih tudi kakšna, ki je bila popolnoma nelogična. To se je zgodilo popolnoma spontano. Oba sva dobila tehnične napake. Obrazložitev pa je bila: zaradi omalovaževanja košarke. Jaz pa nisem videl nobenega omalovaževanja. Košarka je boj, včasih tudi vojna. Vendar je tudi igra. Seveda je rezultat na koncu najpomembnejši, a vmes se lahko malo zabavamo. Takrat je bilo to še mogoče, danes ne vem, kako bi to sprejeli.

Poleg tega ste sodniku vrgli žogo v glavo … Zdaj sva našla kup takih zadev. To je bilo v mladosti. Seveda ničesar ne skrivam. Žogo sem vrgel z enega konca igrišča na drugega in zadel sem sodnika. Če bi to ponovil še stokrat, ne verjamem, da bi ga zadel v glavo, ampak takrat sem ga. Ob tem, da sem vrgel žogo, kar je grozno, se je zgodilo tudi to, da sem ga zadel. Za svoja dejanja sem vedno odgovarjal, vedno sem bil kaznovan, nikoli jih nisem skrival. Človek se lahko stvari, ki jih je naredil, sramuje ali pa nanje gleda kot na izkušnjo in del svojega življenja. Jaz se jih ne sramujem. Takrat sem bil veliko mlajši, bil sem drugačen, upornik, bojeval sem se proti vsemu, na igrišču in drugje.

Kljub vsem težavam z igralci, trenerji, sodniki ste rekli, da nikoli niste imeli težav z vrhunskim igralcem, vrhunskimi sodniki ali vrhunskimi trenerji. Zakaj? To je bistvo mojega življenja. Vedno sem imel težave s povprečneži. Pa ni čisto nič slabega biti povprečen, velika večina ljudi je povprečnih, "normalnih". Če si tak, se ne pretvarjaj, da nisi. Ko sem imel ob sebi vrhunske trenerje, nisem imel z njimi nobenih težav, niti oni z mano.

Ko ste vi igrali v Olimpiji, je imela denar, a ji ni uspevalo, ker se ni znašla v "balkanskih poslih" med klubi in igralci. Najboljše igralce so ji vedno speljali drugi klubi. Po osamosvojitvi pa se je naučila kupovati igralce. A očitno tako, da se je znašla v denarnih težavah? Izraz "balkanski posli" je lahko zelo negativen, lahko pa pomeni kaj dobrega, sposobnost, da se znajdeš v določenih razmerah in povlečeš prave poteze. Res je, takrat je bila finančno stabilna. Vendar se v vodstvu nikoli niso odločili, da naredijo zares vrhunsko ekipo. Po letu 1970, ko so bili zadnjič prvaki Jugoslavije, so vedno samo govorili, nikoli pa se ni nič zgodilo. Tudi ko so mene leta 1979 pripeljali iz Jugoplastike, so mi obljubljali, da se bo okoli mene zgradila vrhunska ekipa, ki se bo seveda potegovala za naslov prvaka. Prišli smo jaz in nekaj povprečnih posameznikov, bili smo lahko četrti, prišli v finale pokala, ampak končnega koraka nismo mogli narediti. Po osamosvojitvi, ko so vsi govorili, da bo košarke v Sloveniji konec, se je zgodilo obratno, takrat je Olimpija začela ravnati tako, kot je treba. Začeli so prihajati igralci iz "prave" tujine, ne samo z območja nekdanje Jugoslavije. Igralci so v nekem obdobju radi prihajali, ker so tu dobili priložnost, Olimpija je igrala v Evropi . Takrat je bila dobro organizirana in je imela izjemno finančno podporo. Imela je proračun, ki ji je omogočal, če bi to hoteli, da bi pripeljali tudi kakšno zveneče evropsko ime.

Že ko ste se zadnjič dogovarjali za igranje pri Olimpiji, je pogodbo z vami hotel urediti kar Sagadin, ki je bil trener. To niso edini očitki, da je bil preveč vpleten v pogodbe igralcev. Sagadin je vrhunski trener. Tega mu nihče ne more vzeti. Najin spor so izvirali iz zadev, ki niso bile neposredno povezane z igriščem. Jaz sem pač menil, da se lahko trener s svojim igralcem pogovarja predvsem o stvareh, ki se nanašajo na trening, na igro, na ekipo. Zmago Sagadin pa je tip človeka, ki želi voditi vso stvar, vso klubsko politiko, administracijo, kako se bo potovalo, kako se bo razdelilo sredstva. Ne morem stoodstotno reči, da je to popolnoma napačen sistem, saj je takrat uspešno deloval.

Zdaj tudi vam očitajo, da ste kot član vodstva pripomogli k težavam. Predvsem zaradi sodelovanja z Miro Poljo, ki zastopa Ilijevskega in Ožbolta. Ne nazadnje sta bila do nedavnega edina košarkarja Olimpije z veljavno pogodbo za to sezono. Onadva sta še vedno igralca s pogodbo. V Olimpiji sta bila lani in imata pogodbo še za naslednjo sezono.

Vendar sta bila do nedavnega edina. Je to naključje? Res sta bila edina. Veseli me, da ste me to vprašali. Prvič, z Miro Poljo nimam nobenega poslovnega odnosa. Že 30, 35 let sva prijatelja, ona se je začela z menedžiranjem ukvarjati, ko sem bil še mlad igralec. Dejstvo je, da sta v njeni agenciji tudi Vlado Ilijevski in Sašo Ožbolt. Kot je dejstvo, da je Vlado moj zet, oče mojih dveh vnukov. Ko sem prišel v upravni odbor, sem tudi sam zahteval, da se absolutno izločim iz vseh zadev, ki so kakorkoli povezane z Ilijevskim in tudi Ožboltom, in nisem se dogovarjal, kako dolgo bodo trajale pogodbe, kakšni bodo zneski. Tudi zamisel, da Ilijevski pride v Olimpijo, ni moja, ampak se je pojavila na nekem sestanku pri županu Jankoviću, ko se je govorilo, da bi sestavili čim bolj vrhunsko ekipo. Župan je takoj poudaril: "In ti, Peter, se boš absolutno izločil."

Koliko je bil Janković vpleten v ekipo? Ni bil. Samo z vsem svojim srcem. On je velik ljubitelj športa, če ne bi bil, ne bilo te dvorane, štadiona. On je pač s svojega položaja in kot ljubitelj športa poskušal pomagati, da bi Union Olimpija pridobila čim več sponzorjev, čim več denarja in sestavila čim boljšo ekipo. Župan je ogromno naredil, da je Olimpija v tistem času sestavila ekipo. Kako se je nato stvar razpletla, da ni bila uspešna, ni mogel nihče predvideti, še najmanj župan.

Rekli ste, da boste brez pomisleka podprli rešitev Olimpije. Podpirate tudi Janeza Rajglja? Pred leti, ko je prišla v Ljubljano skupina iz Hrvaške, Modul Group, so mi postavili vprašanje, kaj menim o njih. Rekel sem, da sem zato, da Olimpija spet postane ekipa, ki se je bodo bali v vsej košarkarski Evropi, pripravljen podpisati pakt s hudičem. Po svoje mi je popolnoma vseeno, kdo so predsednik, direktor in trener, če bodo Olimpijo odpeljali na pravo pot. Če je to Rajgelj, pa naj si jaz mislim o njem karkoli, potem bo tudi Rajgelj, čez pol leta ali leto, ko bo čas za to, dobil mojo podporo in pohvalo. A najprej bo moral nekaj narediti.

Kakšna je prihodnost košarke v Sloveniji? Zunanja igrišča po Sloveniji so zagotovo bolj prazna kot v vaši mladosti. Časi so se spremenili. Če govorim o svoji mladosti, govorim samo o košarki in o šoli. Danes se otrokom ponuja nešteto možnosti za stvari, s katerimi se lahko ukvarjajo. Začne se že v šoli, kjer jim ponujajo sto različnih aktivnosti, ko pridejo iz šole, spet nove, tako da je zame to razumljivo stanje. A stvari se premikajo. Kriza je naredila svoje, jasno. Mladi se vračajo k stvarem, ki so po svoje že pozabili. Pogosto grem po Ljubljani in na igriščih spet vidim mlade in starejše, ki igrajo "basket". Vidim tudi, da se igrišča urejajo, vidim obroče z mrežicami. V zadnjih desetih letih si prišel na igrišče, pa mrežice sploh ni bilo. Obroč brez mrežice je groza. Še jaz, ki imam košarko najraje na svetu, težko vržem žogo na koš, ki nima mrežice.