Varčujte! Ali pa ... Kaj?

Po novem bo Eurostat, če bo ta dogovor finančnih ministrov EU tudi uradno potrjen, namreč lahko preverjal podatke, ki jih bodo iz prestolnic držav članic pošiljali nacionalni statistični organi. S tem želijo preprečiti goljufije, katerih osrednji akter bližnje preteklosti je bila zadolžena Grčija. Ta je v Bruselj dolgo pošiljala prirejene podatke in se na koncu zlomila pod težo svoje naivnosti. Krivdo za zlom več let lahkotnega bivanja v Sredozemlju bi bilo nesmiselno zvaliti na odišavljene kuverte iz Aten. Statistika ne laže. Tisti, ki so jo prirejali, so druga zgodba. A tudi, če je ne bi. Balonček bi slej ko prej počil. In ta je počil tako krepko, da je Evropsko unijo jasno postavil pred odločitev. Ali se znova odreče delu suverenosti ali pa se odreče delu unije. Ker je splošno sprejeto dejstvo, da sta sodelovanje in trgovanje nujna, da je treba zagnati posamična gospodarstva brez uporabe pristopa "beggar thy neigbour" (torej, krepiti svoje gospodarstvo na račun drugega), nam, oprostite, voditeljem posamičnih držav članic, ne preostane nič drugega, kot da storijo tisto, kar bi morali že grški statistiki. Priznati, da ni vse lepo, je pa prav.

Ovire notranje konsolidacije v EU vidno padajo. Jamstvena shema za evro je ena od tistih, ki morda nemara presegajo domišljijo očetov povezave. Vprašanje trdnosti povezave in predvsem obstoja njene valute je postalo preveč vroče, da bi ga neskrbno prepustili finančnim trgom, ki prežijo na vsak znak neodločnosti ali nebogljenosti. Zdaj naj bi ti strahovi počasi znova prerasli v priložnosti ne glede na to, da je pot do finančno-gospodarske konsolidacije evroobmočja ali Evropske unije še dolga. In negotova. Kaj če ne uspe?

Britanski premier David Cameron je v ponedeljek povedal, da so "težave /…/ veliko hujše, kot smo sprva pričakovali" ter da bo "način, na katerega se bomo spopadli z omenjenimi težavami, /…/ vplival na naše gospodarstvo, našo družbo − na naš način življenja". Bistvo! Kaj je narobe z našim načinom življenja? Vprašanje, ki bi si ga morali postaviti prej politiki, kot pa da ga postavljamo javnosti. Včeraj so se na ulice podali španski javni uslužbenci. Nič krivi? Nič dolžni? Protest proti petodstotnemu znižanju plač je bil miren. Spokojen. Resigniran. Morda celo s sporočilom: "Mi smo pripravljeni, čeprav stavke še sledijo." Morda s sporočilom, da zadeve, potem ko se ljudje že začnejo odpovedati načinu življenja, še zdaleč niso rešene. Statistična rast in stagnacija realnega sektorja. Državne pomoči in dolgovi, proračunske luknje, vse večja brezposelnost. Statistika še zdaleč ne pove vsega. Privolili smo v prekarne zaposlitve. Kmalu morda v doplačila osnovnih socialnih, zdravstvenih storitev? Dokler se evropske družbe starajo, dokler se krepi brezposelnost med mladimi in medtem ko se voditelji držav Evropske unije odločajo za bolj ali manj pravočasne ukrepe, volivci dobivajo sporočila o zategovanju pasov. Brez priznanja, da so za razsipnost velikih državnih uprav še najmanj krivi. Brez resničnih spodbud, naj delodajalci in delojemalci namesto "služb" poiščejo delo. Mar varčnost res poganja gospodarstvo? Mar zategovanje pasov predpostavlja uspešne reforme?