Temna stran obiska Iraka

Bushev obisk Iraka je svojevrsten uvod v pestro politično jesen v ameriškem kongresu, saj v ZDA že nestrpno pričakujejo, kakšno bo poročilo o napredku v Iraku, ki ga za prihodnji teden pripravlja poveljnik ameriške vojske v Iraku David Petreaus. Pričakovati je, da bo ponudil dokaj celovit vpogled v razmere v Iraku, pri čemer bo izpostavljen napredek, ki naj bi ga spodbudila Busheva strategija povečevanja sil v državi. V kongresu prevladujoči demokrati zaradi neizpolnjenih obljub, da bodo končali vojno v Iraku, izgubljajo podporo prebivalstva. Ohranjanje zdajšnje ravni in stroškov ameriške navzočnosti v Irak potrjuje pravilnost predvojnega sklepanja, da bo Irak postal svojevrstna 51. zvezna država. Umik tujih enot iz države prenaša preveliko odgovornost na iraško vlado, ki se z vplivom v državi ne more ravno bahati. Na severu je zamejen s kurdsko avtonomno oblastjo, na ulicah z cestnimi zaporami med etnično čistimi soseskami, njene varnostne sile so omejene s številom, z izurjenostjo in s pripadnostjo klanom.

Bela hiša za delovanje Busheve strategije ponuja in izpostavlja dokaz. Namreč dogajanje v provinci Anbar. Ta je še pred letom dni veljala za enega najbolj nemirnih delov v državi, danes pa ponuja vzorčni primer sodelovanja med nekdanjimi nasprotniki v boju proti tretjemu, namreč tamkajšnjim celicam Al Kajde. Ali je "Anbar" izvedljiv drugod je težko reči, saj marsikje ulice iraških mest delujejo po pravilih getov. Meje so meje obsega moči milic. Primer Anbar ima le eno zoprno lastnost. Ne potrjuje pravilnosti odločitve, da povečanje ameriških sil lahko umiri razmere. Prav nasprotno. Kaže, da je razmere moč umiriti le z vključevanjem lokalnih veljakov, njihovega vpliva in njihovih oboroženih privržencev. Prav tako na debelo poudarja napake tako imenovane debasifikacije iraške družbe, saj so ključni deli nekdaj prevladujoče stranke Sadama Huseina Baas zdaj osrednji igralci zgodbe o Anbarju v sicer dolgotrajni mučni predstavi z nejasnim koncem.

Bush je z obiskom Iraka skušal šiitski večini na čelu s premierjem Nurijem Malikijem zagotoviti, da oboroževanje in pomoč sunitskim -nekdaj upornikom zdaj- zaveznikom ne bo prineslo vnovičnih zaostrovanj. Napredku glede varnosti naj sledi napredek v politiki. Bushevo sporočilo Malikijevi vladi je, naj vključi v svoje upravljanje tudi zapostavljeno sunitsko prebivalstvo, s čimer bi se odprla tudi možnost postopnega zmanjšanja števila ameriških sil v državi.

Bliža se čas, ko se bodo morali ameriški kongresniki znova odločati ali naj glasujejo za dodatna sredstva za vojno v Iraku ali za umik ameriških sil. Ne glede na razplet glasovanja je jasno, da če bo hotela ameriška vlada zares prepričati, da se razmere v Iraku izboljšujejo, bo moral Bush v naslednjih 16 mesecih, ki jih bo še preživel na 1600 Pennsylvania Avenue, svoj obisk v Iraku preprosto napovedati.