Strateška nočna mora

Nič pretresljivega. Nič novega. Iskanje osrednje smeri prihodnjega delovanja je vrednoteno na tehtanje med evropsko in ameriško logiko. Načeloma zadosti obema. Teritorialni varnosti (5. člen Severnoatlantske pogodbe) in zavezništvu, ki je pripravljeno svoje boje voditi po vsem svetu. Ilustracija je Afganistan. Strategija je Afganistan. Zmaga!? V državi je Nato v manj kot pol leta izgubil več kot 200 pripadnikov. Operacija ISAF je Natov preizkusni kamen in nebodigatreba prihodnjih usmeritev. Sploh če obenem poudarimo tisto, kar so v priporočilu prepoznali kot enega bistvenih elementov; komunikacijsko komponento. Prepričevanje domačih javnosti, da so žrtve potrebne, da je denar za operacije dobro porabljen.

Še ne dolgo nazaj razmer v Afganistanu politiki sploh niso obravnavali kot vojne. Skladno z gospodarskimi razmerami na Zahodu je zdaj prepoznanje notranjepolitičnih komponent sodelovanja v zavezništvu, predvsem v Afganistanu, vse bolj v ospredju. Partnerstvo in solidarnost sta v zadnjem obdobju stalna poudarka Natovih predstavnikov. Po Nizozemski, ki mirno maha v pozdrav, umik vojakov iz misije Isaf ni več tabu. Ne pravim, da je to odgovorno ali neodgovorno početje, je pa tudi to postal pomemben vidik premisleka o prihodnosti v Bruslju in po drugih prestolnicah držav članic. Omejitve, s katerimi se vojaška moč Nata danes sooča, so predvsem javnomnenjske doma in civilne (vkoreninjenost tradicije, prepleta civilnega in uporniškega prebivalstva, klanske, neuradne poveljniške logike) na terenu. Slednje onemogoča zmage. Porazi pa se doma ne prodajajo.

»V današnjem svetu je morda treba iti prek naših meja, da bi te meje zaščitili,« je v ponedeljek dejal generalni sekretar Nata Rasmussen. Njegove besede so odmevale tudi v besedah vodje skupine strokovnjakov, ki so pripravili priporočila za nov Natov strateški koncept, Madeleine Albright, češ da »mora biti Nato raznovrsten in dovolj učinkovit za delovanje daleč od doma«. Težko si je predstavljati podobne intervencije, kot je ta v Afganistanu. Predvsem njihovo osmišljanje glede na to, da tokratno umirjanje več kot 30 let vojnega stanja traja že skorajda devet let in da očitno zadostnega napredka ni. Prestavljanje mednarodne konference o Afganistanu, ki naj bi bila do poletja v Kabulu, je ilustrativen prikaz težav komunikacijskega vidika. Podkrepljen je s precej prostodušnimi besedami zunanjega ministra Žbogarja v sredo prejšnji teden na seji parlamentarnega odbora za zunanjo politiko. »Prestavlja se pa zaradi tega, ker še ni dosti za pokazati po londonski konferenci.« V Afganistanu poteka vojna za smisel, vojna za Natovo strategijo. V vseh smiselnih in prenesenih pomenih tega sveta. Kar je vse prej kot strategija. Morda prej uganka, katere rešitev je spet nova uganka.