Status? Država!

Srbija, ki je v izpodbijanju razglasitve neodvisnosti namesto sile izbrala sodno pot, bržčas lahko pričakuje nagrado. V kakšni obliki, je še nejasno. V Generalni skupščini OZN bo morda to posebna resolucija, ki naj bi po srbskem mnenju prinesla novo možnost za kompromisno rešitev. Svojevrstno nagrado so na ponedeljkovem srečanju zunanjih ministrov Evropske unije Srbiji ponudili predstavniki petih od sedemindvajsetih držav članic EU, ki so neomajno poudarili svojo zavezanost nepriznanju Kosova. Pospešena pot k EU? Kot pravi nekdanji finski predsednik, nekdaj posebni odposlanec za Kosovo in Nobelov nagrajenec Martti Ahtisaari, se bo morala srbska oblast zdaj pač seznaniti in, če smem dodati, preprosto sprijazniti z odločitvijo meddržavnega sodišča. Ahtisaari sicer meni, da neenotno stališče krni splošno verodostojnost EU. Nedvomno je zadeva precej zahtevna za skupne predstavnike unije, ki lahko (podobno kot v številnih drugih primerih) zgolj skomignejo z rameni, ko jih povprašajo po stališčih. Nekaj prijaznih puhlic o prihodnosti in ... nič drugega.

Slovenski zunanji minister Samuel Žbogar je po včerajšnjih pogovorih z nemških kolegom Guidom Westerwellejem izpostavljal tesno sodelovanje s Srbijo v obdobju, ki sledi haaškemu "nič ne bo". Prav EU naj bi bila tista, ki bi prek evropske perspektive (kar je menda univerzalno zdravilo z neomejeno in – treba je poudariti – povsem nedoločeno učinkovitostjo, saj razen pregovorne pripravljenosti za napredek in reforme ne prinaša nič bistvenega; vsaj v razdeljeni EU ne) skušala pomagati vzpostaviti dialog med državama. Med državama. V tej točki bi moralo biti vse jasno, saj se pogajanja o statusu Kosova pač ne bodo več nadaljevala, kaj šele na novo začenjala. In tega bi se morali v Srbiji zavedati. Pa tudi na Kosovu, kjer se bo morala vlada v Prištini odločiti, kakšno državo ustvarja. Ne zgolj za večinski, predvsem za manjšinski narod. Vse prevečkrat ugotavljamo, da je prav manjšinska politika ena najbolj treznih slik, ko presojamo demokratičnost države. Logika, ki veje iz včerajšnjih izjav ameriškega veleposlanika na Kosovu, češ da bi sever Kosova dobil nekakšno podvrsto avtonomije, sledi v zadnjem odbobju večkrat potiho izrečenim pomislekom o kvazidelitvi. Kosovo je eksperiment, ki mu ne kaže ne dobro in ne slabo. Ko se zdi, da je z razsodno politiko čeprav čustvenega in iz iracionalnih temeljev izhajajočega Beograda, zmagala Priština, je po vnovičnih jasnih zavrnitvah priznanj le še bolj jasno, da zmagovalca ni. Zmagovalec je lahko kvečjemu le razsodnost, ki pa še čaka na zadnjo etapo. Za zdaj se še ne pusti razodeti. Do takrat se lahko pripeti še stotine poskusov pobegov.

A tako je, če zadeve niso urejene. Ahtisaari ima prav. Srbija bi morala prepoznati bistvo sporočila iz Haaga. Glede na sprejeto stališče srbske skupščine tega v Beogradu še niso storili. Na to kaže tudi sinoči v časniku Wall Street Journal objavljeno besedilo zunanjega ministra Srbije Vuka Jeremića, ki v eni sapi piše o tem, da Srbija nikoli ne bo priznala neodvisnosti Kosova in o tem, da jo zanimajo miroljubni kompromisi. V Prištini so morda res zakričali: "Kakšen fantastičen dan!" a je nato prišlo jutro in vse težave so ostale tam, kjer so bile.