Sašo Hribar - legenda!

To pa ni dobro in pošteno do gledalcev. V nagrade letošnji abrahamovec ne verjame, čeprav je prejel tudi Ježkovo za politično satiro. Desnica ga ne sprejema, tudi Janez Janša ne! V programskem svetu, katerega član je, pa gre le za politiko, pravi Sašo Hribar, ki ima še vedno veliko izzivov … Za teboj je več kot 20 let Radia Ga-Ga in več kot 7 let oddaje Hri-bar. Si ponosen na opravljeno delo? V preteklosti si bil velik upornik … Takrat smo šli z glavo skozi zid. Vedel sem, kaj hočem, in za to sem potreboval ogromno časa. Vztrajen sem bil kot kuža, ki potrpežljivo čaka, da mu bo gospodar dal briket. Lahko mu stokrat reče, ne boš ga dobil, ampak ko ga stokrat milo pogleda, na koncu reče, tukaj imaš briket. Tako sem jaz čakal s pogodbo, ki je bila zelo zanič, ampak oblikovali smo skupino ljudi in uspeli ̶ nastal je Radio Ga-Ga.

"Prodajali" ste vsebino in to vas je naredilo prepoznavne. Si zadovoljen s tem delom življenja? Letos si praznoval abrahama, bi kaj naredil drugače?

Seveda bi kaj naredil drugače. Izdatno bi poskrbel zase. Tako pa sem poskrbel, da "program" živi in pred približno sedmimi, osmimi leti sem dobil občutek, da moram postati mentor. Odprl sem se mladi generaciji, pa ne, da sam nisem mogel več zdržati komunikacije z mojimi liki, verjetno sem se zasitil in začel dolgočasiti in odločil sem se investirati v mladino. Ogromno izkušenj sem jim posredoval, zdaj imajo neomejene možnosti …

Si se po vseh teh letih že navadil popularnosti, za razliko od tistih, ki si dokazujejo, da so slavni?

Popularnost določate mediji. Popularnost ni več pomemben dejavnik, niti dejavnik ustvarjalnosti, ekskluzivnosti, ampak tisto, kar mediji oblikujete. Najlažje se prepoznavnost in slava oblikujeta na družabnih prireditvah. Povabljen si, slikan si! V osemdesetih revijah si, na vseh spletnih portalih si, torej obstajaš. Kot bi spet rekli: "Mislim, torej sem," zdaj pa: "Slikam se, torej sem." Na primer najbolj popularna Slovenka, porno igralka iz Kmetije, deklica, ki je bila zdaj druga v Big Brotherju … poznam jo le po tem, da so mi rekli: "Poglej si njen video ̶ pornoigralka!", danes pa je prikupna mlada punca, glasnica generacije, ki bi jo radi posnemali. Mediji torej lahko oblikujete človeka, ga postavite kakorkoli hočete in kadarkoli hočete, seveda pa ga lahko tudi umaknete in potem ponikne. Jaz ne hodim na družabne prireditve, že več kot deset let ne hodim nikamor.

Kako gledaš na vso to poplavo slavnih in popularnih v Sloveniji? Je to slovenska posebnost?

Ne, ni. Večkrat se vprašam, ali je slovenski narod res tako zabit? To je vprašanje, ki te preveva cel dan. Vse, kar odpreš, vse diši po lažni slavi, pa instant kulturi, ki se vse bolj uveljavlja, ampak po drugi strani pa si rečeš, saj ne delajo škode. Koliko pa naredijo ti ljudje škode v primerjavi s tistimi, ki odločajo o našem življenju? To je za njih zabava, ljudje pa potrebujejo zabavo. Ljudje imajo radi sebi enake.

Vsi bi bili radi enaki …

Ja, vsi bi bili radi močnejši in bogatejši, ti ljudje so dolgoročno idoli množic. Na prvi pogled se zdi, kot da nimam nič z njimi. Ne, ravno zaradi takih sem prišel na kakšen dogodek. Na drugi strani pa prav ta "junk food", ta straniščni papir slovenske estrade obstaja trenutek, nato pa ponikne, kot so nenadoma prišli, tako tudi odidejo in pridejo novi. Nova informacija in ta zahteva novega človeka … Big Brotherja smo gledali, zdaj so že Talenti napovedani …

Je to način življenja v Sloveniji?

Ni, ampak mediji ustvarjajo razmere, ko ljudje ne sprejemajo svojih lastnih odločitev …

Bil si radijski in televizijski napovedovalec, celo novinar, pa humorist in satirik, zabavljač in deloholik hkrati. V kateri koži se najbolje počutiš?

V nobeni od teh. V uvodu si omenil, da sva abrahamovca in zato se počasi ustvarjalne sile spreminjajo v tako imenovani "šiht". Komik, satirik, naneslo je tako, ker me politika ni zanimala. Bil sem precej "neizobražen" na tem področju. Sami liki, ki sem jih ustvarjal že takrat, pa so seveda generirali, da sem se moral v te like zelo poglobiti. Če je bil prvi lik fazan, ki je poosebljal Janeza Janšo, potem sem moral prežvečiti vso njegovo travmatizirano otroštvo in ga postaviti v novo okolje, kjer se je pojavil tudi gušter Igor Bavčar, pa sem moral še njega naštudirati! Počasi sem like, ki sem jih ustvarjal, postavljal v okolje, ki sem ga določil. Tako sem nehote prišel v politiko. Ne da bi vedel, se je začela rojevati satira.

To je pomenilo še večjo prepoznavnost tebe, Radia Ga-Ga in oddaje Hri-bar. Si kdaj občutil kakšno nelagodnost ob likih, ki si jih "prodal", so bili tisti, ki si jih razgaljal, kdaj nejevoljni?

Pri politični satiri sta dve možnosti: da obravnavani preprosto požre slino in si reče, moram to sprejeti, sem javna oseba, sem predmet odločanja, izvolili ste me. Kar pomeni, da lahko poveste tudi kakšno pikro na moj račun. In potem drugi tip človeka, ki pač znori! Za zadnjo oddajo Hri-bar smo prosili vse like, da dajo izjavo, pa je nekdo rekel, da je bolan in ne more in smo ga potem videli na prehodu za pešce pred nacionalko. Eni satiro sprejemajo, drugi ne! Desnica ni sprejemljiva za satiro, ne mara je. Desnica ima zacementirano, da so po tolikih letih lastnih frustracij končno dosegli identiteto in to identiteto jim s satiro kršiš. Če seveda ne govoriš, kot želijo. Na levici pa ljudje niso občutljivi. Na levici so bolj posamezniki drug drugemu nevoščljivi, drug drugemu gledajo pod prste, ni nič narobe, če nekomu iz iste stranke rečeš nekaj čez kolega.

Je bilo lik Janeza Janše težko naštudirati, ti je kdaj kaj zameril? S politično satiro je postal še bolj prepoznaven?

On ni potreboval tega. On je bil osamosvojitelj, še prej "akter" procesa proti četverici, to je spretno reklamno izkoristil. Janez Janša je izjemen človek. Vem, da mu moja satira ni bila všeč! Spominjam se, bilo je pred približno desetimi leti, ko je imel SDS kongres, naredil sem predstavo za njih in pokojni Jože Pučnik se je začel smejati in potem so vsi pogledali in videli, da je Janez Janša povsem miren, nato so se zresnili še sami …

Na levici so bolj spoštovali in sprejemali tvojo satiro?

Levica s tem ni bila obremenjena. Ali se gre čez rob ali ne, na levici so požrli slino in politično satiro sprejeli. Če se "zakačiš" s satirikom, ni dobro. Da se pa v zadnjem času začenja konfrontacija med satiriki in politiko, so pa krivi žaljivi komentarji, ki postajajo "opinionmakerstvo" tistih, ki o neki stvari kritično razmišljajo. Človek, ki nima imena in postane nesramen, po vsej logiki ne bi smel imeti nobene teže, ampak nekateri politiki to spretno izrabijo. "Saj je bilo rečeno, da ste ena navadna rdeča baraba," kje je bilo to rečeno?

Manipulacija?

Ja, satira potem postane obračunavanje, predalčkanje … žal. Tako se je denimo zgodilo, ko sva z avtorjem oddaje Hri-bar Bojanom Kranjcem Branka Grimsa povzdignila v simbol Indiane Jonesa, pogumnega raziskovalca, levičarje pa spremenila v živali in jih ponižala na evolucijsko stopnjo pred homo sapiensom ̶ učinek je bil popolnoma isti. Pisma vsak dan ista, zakaj se delate norca iz Branka Grimsa? Takrat vidiš, da moraš vztrajati na svoji poti. Da ljudi, ki imajo vnaprej vcepljeno kodo v svojem genomu, ne moreš spremeniti.

Po sedmih letih zapiraš vrata oddaje Hri-bar. Zakaj? Si se izpel? Nimaš več motivacije?

Ne samo oddaja Hri-bar, vse, kar se dela na naši nacionalni televiziji, je, da se voz načrtno pelje navzdol. Voz gre že sam navzdol, če mu pomagaš, pa je hitrost lahko zelo velika. Oddaja je zdaj siva ali temna, pred sedmimi leti, ko sem začenjal, je bila zelo barvna oddaja. Ko ugotoviš, da delaš "šiht" in gledalcu in poslušalcu daješ "šiht" namesto oddaje, se začneš spraševati, ali si to zasluži.

Si se torej izpel?

Ne, nisem več motiviran in ne vidim v tem več nobenega čara. Tega se je nalezla vsa ekipa, tudi avtor Bojan Kranjc. Kaj se bo zgodilo čez štiri mesece? Če bom ugotovil, da je bil moj odhod prezgoden, bom mogoče prišel nazaj, če pa bom ugotovil, da ni več energije, da je substanca ustvarjalnosti odšla za vse večne čase, bom pa gobe nabiral.

Dosegel si skoraj vse, Ježkova nagrada za satiro, pa številni viktorji … si ponosen na vse te nagrade?

Ne, nisem! Ježek je bil razlog, da sem se začel ukvarjati s politično satiro, s humorjem. Če je humor to, kar je delal Ježek, potem je to katastrofa, sem tedaj razmišljal. Zdaj seveda razmišljam povsem drugače. Nagrade so bile odraz tedanje involviranosti tistih, ki so z nami manipulirali. Viktorji so bili prva manipulacija. Spomnili so se jo tisti, ki so ugotovili, da bi bilo treba narediti nekaj, da bi bili vsi pomembneži na kupu. Pa so v Cankarjev dom povabili pomembneže, torej tiste, ki so bili sposobni, da plačajo dogodek. Viktorji oziroma kandidati pa smo bili le žrtve. To je tako, kot da prideš v bife, kjer ti povedo, da ima nekdo rojstni dan, ti se pa "priklopiš". Briga te, če ima rojstni dan, vendar priložnost je, da nekaj popiješ, nihče ti ne bo zameril. Ko odhajaš, ne veš, kdo je imel rojstni dan, ampak vseeno je bilo super. O Ježkovi nagradi pa le to: možakar, ki mi jo je izročil, niti ni vedel, kdo sem. Bil je predsednik tedanjega sveta RTV Slovenija. Takoj po prejemu nagrade so oddajo skrajšali za pol ure. Da si ne bi morda mislil, kdo sem. Nagrade je treba jemati z rezervo!

Tako kot tvoje delo v programskem svetu RTV? Je v tem svetu veliko politike?

Samo politika! To je institucija, ki je najbolj nepotrebna. Ko je politika vpletena, ko politika odloča, taki kot jaz nimajo nobene možnosti. Jaz sem bil prepričan, da je programski svet institucija, ki se ukvarja s programom. Že na prvi seji mi je bilo jasno, da svetniki o programu nimajo pojma, ga tudi ne gledajo. V mojem mandatu dveh let smo se na programskem svetu pogovarjali le o eni oddaji, o oddaji Kolo sreče, komercialni oddaji, ki naj bi po mnenju nekdanjega vodstva rešila gledanost nacionalnega programa, šlo je pa preprosto za to, da je bilo treba utemeljiti škodljiv nakup in ga opravičiti. Šele v svetu se vidi, kako je RTV politična institucija. Sam program pa je le kolateralna škoda.

Je torej RTV središče boja za prevlado med levimi in desnimi?

Zdaj tudi te prevlade ni več. Desnica obvladuje RTV, ker ima izjemno taktiko in prodornost. Tisti, ki naj bi zastopali levico, pa postajajo rejniki. Ko zagledam predsednika programskega ali nadzornega sveta, v njiju dveh vidim rejnika! Rejnik se mi zdi sinonim za človeka, čigar politični starši ali pa njegov politični oče ni sposoben poskrbeti za osnovne varnostne principe. Ni mu sposoben zagotoviti varnosti. Človek pa nima dovolj svojega lastnega ega, da bi rekel: "Ata, nasvidenje, ne bo me več," ampak se prepusti toku in gre v rejo na drugo stran. V reji pa imajo rejniški starši po navadi take otroke za delavce …

Glede na to, da poznaš ustroj in drobovje RTV-ja, kaj bi bilo treba narediti, da bi RTV spet pridobil ugled in mesto, ki ga je imel?

Veliko. Najprej bi bilo treba izboljšati imidž. Smo na nuli! Televizija Slovenija je denimo izgubila vlogo "opinionmakerja". Ne postavljamo več meril, ki jih je nacionalka postavljala. Rešitev je v avtorskih projektih in prenovi informativnega programa. To bi se zgodilo postopoma, počasi. Je pa veliko bolj sladko, če obstajata RTV-naročnina in status quo.

Kje se vidiš čez deset let?

Čez deset let se nikjer ne vidim, ker še deset let ne bom doživel. Kako občutim abrahamovstvo ̶ toliko energije imam, kolikor sem jo imel, samo časa pa ne dojemam več. Delam nov projekt, verjetno največji projekt mojega življenja, o tem pa februarja, ko bo zaživel …