Sarkomagija

Kontrast med predsedovanjem Slovenije in Francije skorajda ne bi mogel biti večji. Slovenska vlada je prevzela vajeti EU v svoje roke v trenutku, ko je iz Lizbone prišel jasen signal, da se institucionalna kriza razrešuje. Nato se je razrešila melodrama o eko-območju z Zagrebom, v kateri je sicer težko pokazati zmagovalca. Nedvomno je bilo slovensko stališče, ko so ga ponavljali v Evropski komisiji močnejše in se je tudi uresničilo. A je tudi Hrvaška s tem, da se je odpovedala “enemu ključnih projektov” na simbolni ravni pokazala, kaj vse je pripravljena narediti na poti k Evropski uniji.

Druga zgodba je Srbija in z njo Kosovo. Evropska unija je pokazala, da ima enako stališče le v tem, da se strinja, da enakega stališča nima. S tega vidika je podpis Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma s Srbijo pomemben premik, ki pa potrebuje pripis: pogojno. Odvisen je namreč od ocene sodelovanja s sodiščem v Haagu. Kar se Kosova tiče; že dejstvo, da ga niso priznale vse članice povezave pove vse. A tu iskati uspehe ali neuspehe slovenskega predsedstva Unije je nesmiselno.

Francija vodi Unijo v drugačnem obdobju. V obdobju, ko je iz Dublina prišel jasen signal, da se institucionalna kriza znova zapleta. Kar je bržčas dokaj hud udarec za dinamičnega predsednika Nicolasa Sarkozyja in pa tudi za teme, ki jih je podčrtaval v obdobju pred prevzemom predsedovanja. Glede na razprtije, ki jih je Sarkozy s svojim neposrednim pristopom - egom - povzročil na osi Pariz – Bruselj, se mu obeta tudi kar nekaj dela pri krepitvi zaupanja med člani Evropske komisije. A za evropske politične elite upanje vseeno ostaja. Francoski predsednik Sarkozy je francoski primerek ameriškega “naredi!” (saj poznate tisti slogan določene športne blagovne znamke). S potrditvijo namere, da Francija vstopi tudi v vojaške strukture Nata je še enkrat več pokazal, da je njegov politični pristop precej drugačen od predhodnikovega. Francija je s Sarkozyjem postala in.

Kaj upanje za elite prinaša Ircem za zdaj še ni jasno. Zdi se vsaj nespodobno govoriti o tem, da bo po obdobju premisleka v igri enako besedilo (je mar irski »ne« manj vreden kot francoski?), kakor se denimo zdi neverjetno, da tako resna združba držav ni imela nadomestnega načrta. In tu nekateri pričakujejo Sarkomagijo. A prvo leto njegovega predsednikovanja Franciji je bolj kot kaj drugega zaznamovalo izrazito ekstrovertirano vedenje in polni stolpci rumene kronike.