Samotni otok

Ko sem v preteklih dneh gledal televizijske posnetke dolgih, kar predolgih kolon tovornjakov, pa tudi osebnih vozil na mejnih prehodih z našo južno "prijateljsko" sosedo, mi je bilo neprijetno in nerodno hkrati. Počutil sem se Balkanca. In to zelo! Kaj briga ukrajinskega, srbskega ali turškega tovornjakarja spor med vlado in skupino Posedijevih sindikatov javnega sektorja, da mora debele ure, brez stranišča, gledati, kako zlasti cariniki budno in strpno, skratka po p. s. (bi rekli tisti, ki smo bili v nekdanji ljudski armadi), na mejnih prehodih "pedantno" opravljajo svoje delo. Najprej zelo natančno pregledajo vsak tovornjak, vsak list iz prevozne dokumentacije blaga za prevoz tega tovora prek meje, šele potem pa s cmokom v grlu šoferjem zaželijo srečno pot po deželici ali kamorkoli drugam že peljejo blago. Ja, res je, postali smo ujetniki javnega sektorja! Ali vsaj dela, če sem natančen. Tovornjakarji z različnih koncev Evrope pa so le nebogljeni in najbolj opazni del kolateralne škode vladno-sindikalnega plačnega spora. Zato tudi razumem ves gnev čakajočih tovornjakarjev, ko razpredajo, zakaj sindikalisti namesto na meji raje ne stavkajo na Gregorčičevi v Ljubljani, pred vladno palačo, in tako izrazijo svoje nestrinjanje z vladno namero, da "izbriše" prvooktobrsko poplačilo tretjega dela Virantove plačne zapuščine. Vlada ta hip, zaradi vse prej kot rožnatega gospodarskega in javnofinančnega položaja države, ne pristaja – in roko na srce – tudi ne more pristati na izplačilo tretje četrtine plačnega dolga javnim uslužbencem. Plače v javnem sektorju torej ne morejo poskočiti. To je sporočilo vlade in prvega ministra. Kako sploh bi, ko pa Pahorjev ministrski zbor zaradi javnofinančnih zadreg napoveduje celo zamrznitev pokojnin in socialnih transferjev. Zato plače v javnem sektorju ne morejo biti izjema. Njihova zamrznitev že visi v zraku, vlada pa ima v predalu že interventni zakon, ki bo to uzakonil. Državna blagajna pač nima denarja in ne vejo, kje ga vzeti, tega pa se morajo začeti končno zavedati tudi sindikati v javnem sektorju – vsi in ne samo tisti iz Posedijeve skupine sindikatov. Takšna je slovenska realnost, pa če so zahteve sindikalistov še tako upravičene ali morda tudi ne. Verjamem, da so velika plačna nesorazmerja v javnem sektorju slovenska realnost. Verjamem tudi, da premnogi tam dobro, če ne celo odlično delajo in so za svoje delo preprosto povedano – preslabo plačani. Uravnilovka v javnem sektorju naredi svoje. Tudi nekateri v zasebnem oziroma realnem sektorju delijo njihovo usodo. Še bolj pa verjamem, da je javni sektor pri nas z okoli sto šestdeset tisoč zaposlenimi nek "samotni" otok, za katerega sploh ne veljajo običajna pravila ekonomije. Nek samosvoj, nepoznan planet, ki ga ne prizadenejo elementarne nesreče v luči gospodarskih kriz in recesij. Nič novega ne bom zapisal, če zlijem na spletno stran staro in oguljeno resnico: v javnem sektorju je kratko malo preveč zaposlenih, za povrh pa nekaterih profilov, kot so policisti in zdravniki, že leta kronično primanjkuje. Zato pa je med javnimi uslužbenci zelo veliko različnih svetovalcev in referentov, ki najbrž tudi sami ne vedo, kaj sploh delajo oziroma kakšna je njihov službena zadolžitev. Taka je pač realnost javnega sektorja. Da so javni uslužbenci zaščiteni kot kočevski medvedje, pa je, seveda, že dolgo jasno. Zato očitno tudi ne morejo sprejeti realnosti globalne gospodarske krize in njenih posledic. Med tem, ko propadajo ali so že propadla tudi številna slovenska podjetja, številni nekdanji delavci pa so se znašli na zavodu za brezposelne in trkajo na vrata Rdečega križa in Karitasa, javni sektor vseh teh križev in težav preprosto ne občuti, jih ne deli! Plače dobijo redno vsak mesec, zamujajo tudi ne, plače in tudi regres za letni dopust namreč dobijo vsako leto. Odpuščanj praktično ni! Za nameček pa namesto "zmanjševanja" zaposlovanja v javnem sektorju ta še raste, pa čeprav ekonomisti že dolgo napovedujejo, da nas bo prav javni sektor potopil. Samo na mesec nas slabih sto šestdeset tisoč zaposlenih v javnem sektorju, med njimi so seveda tudi zdravniki, policisti in cariniki, stane okoli 290 milijonov evrov. Kaj šele na leto? Prepričan sem, da nobena država ne more brez armade javnih uslužbencev, ampak vprašanji za razmislek se ponujata sami – smo res vi enaki in enakopravni? Ali pa so eni bolj zaščiteni kot drugi?