Rekviem ameriških sanj

Ko je v 40-ih letih 19. stoletja Alexis de Tocqueville, mlad francoski aristokrat, potoval po ZDA, kjer naj bi proučeval zaporniški sistem, je o svojih vtisih napisal eno najboljših knjig na to temo z naslovom Demokracija v Ameriki. Poanto bi bilo mogoče na kratko povzeti s sintagmo "srečanje s prihodnostjo". Ideje francoske revolucije, ki so bile v Evropi že precej mrtve, so tukaj preživele – vendar ne v celi državi, kajti ta je bila razdeljena z nevidno mejo, pač pa zgolj na severu. Ideje svobode, enakosti in bratstva so tvorile nekakšne parametre javnega prostora, v katerem svoboden posameznik ni bil več omejen z zgodovinsko določenimi socialnimi barierami, ki bi mu določale prostor delovanja in osebni status. Svoboda mu je zagotavljala možnost, da si z lastnimi močmi ustvari boljše življenje, se pravi, da zase in svoje potomstvo ustvari srečo in blagostanje, vse tisto, za kar so bili morda njegovi starši iz takšnih ali drugačnih razlogov prikrajšani. Celotna zgodba je seveda povezana z idejo napredka: vsaka naslednja generacija naj bi živela bolje in imela več. (Iz tega se sčasoma izoblikuje tista nesrečna predstava o neskončni gospodarski rasti.) Amerika je postala prostor neskončnih priložnosti za vsakogar, zaradi česar je dolgo časa privabljala milijone Evropejcev. Sicer je res, da so se mnogi zbudili v groznih morah, toda mit o ameriških sanjah je dejansko imel materialno oporo v stalni rasti realnih dohodkov, ki se je ustavila šele nekje sredi 70-ih let.

Približno 30 let so ameriške sanje živele na račun kreditov. Zgodba zato ni mogla trajati v nedogled. Z zadnjo krizo so morali tudi največji optimisti priznati, da so se zbudili v moro. Danes so mediji polni zgodb mladih ljudi, ki so prišli s kolidžev in so soočeni z naslednjo alternativo: ali bodo po dolgem in mukotrpnem iskanju sprejeli kakšno slabo plačano delo, ki nima nobene zveze z njihovo siceršnjo izobrazbo, ali pa bodo, če imajo seveda dovolj dobro situirane starše, počakali na vse manj verjetno karierno delovno mesto. Če izberejo prvo možnost – večina pravzaprav niti nima izbire –, si morajo priznati, da ne bodo nikoli dosegli življenjskega standarda srednjega razreda, kakršnega so imeli njihovi starši in stari starši. V drugem primeru pa je rezultat v večini primerov na koncu isti. Tako se pač običajno konča politična avantura z nebrzdanim kapitalizmom neoliberalnega tipa – drugačnega kapitalizma si danes pravzaprav ne zna predstavljati nihče.

Konca ameriških sanj seveda ni mogoče zaznati v statistikah. Statistično je mogoče zaznati prve znake okrevanja in torej razlog za veselje in optimizem. Toda veselja in optimizma pri Američanih ni; vse, kar je, so frustracije. Z Ameriko, kakršno so poznali doslej, je nepreklicno konec. Začenja se neko povsem novo, precej nepredvidljivo obdobje.