Raje 30 stopinj kot 13

Z začetkom poletnih dni v pravem pomenu besede (torej z visokimi temperaturami vred), sem lahko vsako leto znova prepričana, da bom vsaj tri mesece skupaj poslušala dvoje: "jamranje" nad vročino in nasvete, naj se malo nastavim soncu. Po naravi sem namreč precej bledo bitje in razen v otroških letih, ko sem po cel mesec skupaj sedela v morju, je stopnja zagorelosti moje kože zanemarljiva. Pred soncem se ne skrivam, kot marsikdo rad pripomni, a se mu z izjemno prvih toplejših dni tudi ne nastavljam. Le zakaj bi se mu? Že nekaj časa se v drugi polovici pomladi v medijih začnejo bohotiti članki o škodljivem vplivu sonca, ki je največji sovražnik naši koži, medtem ko je vsaka zagorelost pravzaprav reakcija na poškodbo, ki jo povzročijo sončni žarki. A vendar zagorelost še vedno povezujemo z zdravim, vitalnim in mladostnim videzom, pa če porcelanasta polt Dite Von Teese deluje še tako mikavno.

Dejstvo je, da temnejša koža skrije marsikatero nepravilnost. Nepravilnost? Že sam evfemizem, pod katerega skrijemo vse od celulita, preveč opaznih žil, mozoljčkov, strij in še marsikaj, je bedast, saj namiguje, da je z našim telesom nekaj narobe. Celulit pač ni posledica neke napake, ampak preprosto dejstvo, ki spremlja skoraj vsa ženska telesa na planetu (in včasih tudi moška). Razen tistih, ki so zadela zmagovalni dobitek na genski loteriji, seveda. Nekatere imajo prsi pač čvrstejše, druge imajo daljše noge, tretje rodovitne boke (še en evfemizem), četrte pa vse troje skupaj in pete spet nič od tega, a zato še nobena ni »nepravilna«. Po isti logiki obstaja tudi malo morje različnih tipov kož, ki ima za povrh še vsaka svoje individualne posebnosti. In »nepravilnosti«, kajpak. Pod to besedo bržkone tlačimo vse tiste karakteristike, ki zapolnjujejo sivo področje med našo predstavo o popolnosti in dejanskim stanjem, hkrati pa ne gre za zadevo, ki bi kakorkoli bistveno vplivala na naše življenje in torej ni bolezenska ali kako drugače resneje problematična.

Ampak vrnimo se nazaj k soncu in vročini. Seganje po tridesetih stopinjah se je šele dobro začelo, pa se je že nabralo cel kup "jamrajočih" osebkov, ki vročine ne prenašajo najbolje. Prihodnje leto si moram bolje zapomniti, ali se glede mraza in vročine pravzaprav pritožujejo isti ljudje. Ne bi me čudilo. Nekaj je tudi deklariranih Eskimov (tistih, ki bi raje živeli na Aljaski kot na Madagaskarju), drugi pa bi samo večno bivali v idealnih razmerah, ki jih ustvari 25 stopinj in rahel vetrič. Super, to ustreza tudi meni, ampak vseeno raje kot 3 stopinje (ali 13) vzamem 30 stopinj, se tuširam trikrat na dan, živim od sladoleda in pazim, da ob najhujši vročini ne tečem v mesto. In s seboj vedno nosim nogavičke, za vsak primer, če se za dlje kot kakšno uro znajdem v pretirano klimatiziranem prostoru (kar v bistvu sploh ni taka redkost). Da, moja torb(ica)a ima Sport Billy ambicije.

Svojo priložnostno filozofijo glede poletja lahko mirno povzamem z modrimi besedami gospodične, ki je dejala, da se raje slači kot oblači. Vsa prigovarjanja o tem, kako se lahko vedno oblečeš še bolj, slačiti pa se ne moreš v nedogled, lahko kar takoj zavrnem: ko ne boste imeli več ničesar "dati dol", lahko »daste dol« nekoga drugega. Potem boste vsaj cenili to, da vam v ednini pravzaprav sploh ni tako vroče.

Sicer pa bo spet kmalu zima. Obljubim.