"Očitek o komercializaciji RTVS je nesramna laž"

"Sem Majda, političarka in tudi blogerka. Politika bo verjetno pogosta tema v teh zapisih, čeprav mi je ravno tako ali pa še bližje kultura in še posebej moja večna ljubezen, film." Takole se v svojem blogu predstavlja dolgoletna novinarka in urednica na TV Slovenija, ki je konec devetdesetih let presedlala v politiko. V "novinarski dobi" je izstopala z dokumentarno televizijsko oddajo Povečava. V politiko je vstopila leta 1997 kot državna sekretarka na ministrstvu za kulturo, med letoma 2000 in 2008 pa je bila poslanka LDS in Zares. Odločna zagovornica v javnosti pogosto "križanega" Gregorja Golobiča je prepričana, da lahko z novim zakonom RTV Slovenija postane avtonomna institucija. O osnutku predloga zakona o medijih je manj gostobesedna, tako da se zdi, da za zdaj še aktualno določilo o močni vlogi uredništev pri imenovanju odgovornega urednika ne bo "preživelo". Je ministrica, ki predsednika vlade Boruta Pahorja ceni, ker prisluhne argumentom in ustvarja dialog. Je ministrica, ki se druži z alternativci.

Nekdanja novinarka v politiki oblikuje politiko medijev. Kako vam gre?

Nisem bila samo novinarka, ampak tudi urednica dokumentarnih in umetniških programov TV Slovenija. Ker imam dolgoletne izkušnje s področja kulture in na področju medijev, mi gre za zdaj dobro, ker je zame kultura osnova. Tako kultura dialoga kot tudi razumevanje javnega interesa na področju kulture, ki je zelo pomemben tudi v medijih.

Ste političarka v kulturi. Kako ocenjujete politično kulturo v Sloveniji?

Sem političarka v kulturi in moram poudariti, da politično vlogo znotraj kulture razumem kot ustvarjanje. Torej se ne oddaljujem od polja umetnosti – odgovorno ustvarjanje in oblikovanje kulturnih politik je zame umetnost.

Pravzaprav me je zanimala vaša ocena ravni politične kulture. Razprav o tem smo imeli kar veliko, tudi o ravni razprav v parlamentu.

Nedvomno živimo v času, ko je zaupanje v politiko zelo nizko. Zame je politika odgovorno ustvarjanje in oblikovanje ljudem prijaznih oblik življenja. Glede na to, da je to zaupanje padlo tako nizko, je vse, kar politik naredi z orodji, ki jih ima na voljo, sprejeto z nezaupanjem in dvomi. To je težko preseči.

Dokler obstaja izključevanje in dokler ni zaupanja, se je težko pogovarjati in prihajati do rezultatov. Če politiki še naprej ne bodo razumeli, da delajo za ljudi, bo ta politična kultura še slabša. Vedno slabši bodo tudi rezultati. Verjamem, da ni vlade, ki nima dobrih namer, imajo pa vlade različne načine in pristope k tem dobrih nameram. Znotraj te vlade slabih namer nikoli nisem prepoznala ali pa jih celo živela.

Toda zaupanje v vašo vlado je na nizki ravni.

Zaradi tega, ker se obnaša drugače kot prejšnja vlada ali pa kakšna druga pred njo. Zaradi tega, ker odpira dialog. Moja kolegica Irma Pavlinič Krebs ni dejala, znižajmo plače ali pa to, kar danes govori celotna Evropa, ko se plače nižajo za pet ali 25 odstotkov in ko vidimo odpuščanja. Dejala je, da bo skozi dialog, sporazume, pogodbe poskušala priti do dogovorov. Za to je porabila dneve in noči. Ko imamo toliko dialoga, je seveda več tudi odzivov, v tem primeru negativnih, je pa zato manj pogovorov na ulici.

V času krize in recesije, ki je sicer marsikje bistveno hujša kot v Sloveniji, je seveda logično, da se pokaže s prstom na nekoga in se mu pripiše večja krivda, kot si jo zasluži.

Kako se počutite v stranki Zares?

Dobro. Dobro zaradi tega, ker jo živim tako kot pred tremi leti, ko je nastajala. Takrat smo oblikovali poti, kaj bomo zagovarjali, kako bomo delali in na kakšen način bomo samoomejevali apetite. Tega se držim in ker teh načel nisem izdala, se počutim dobro, ne glede na to, da stranki ne gre tako dobro.

Kakšna je vaša ocena vodenja stranke gospoda Golobiča?

Gospod Golobič je politik in človek, ki ne skriva resnic in jih ne pometa pod preprogo. Odpira dialoge, tudi zelo boleče, tiste, ki jih drugi ne želijo. Zato je proti njemu uperjeno mnogo več, kot bi bilo, če bi nekako vljudno in prijazno žvečil ta vsakdan, ki je boleč. V tej luči je dobesedno prevelik.

Menite torej, da ni naredil napak, ki mu jih očitajo v javnosti.

V politiki je mogoče lažje preživeti s preračunljivostjo, izsiljevanji. Ali pa tako, da politiko vodiš v skladu z javnomnenjskimi raziskavami. Če v politiki deluješ tako, da se oziraš na všečnost, potem nisi pošten in korekten. To pomeni, da si egoist in da te skrbi le lastna prihodnost. Stranka Zares ne deluje na ta način, ampak odpira težke probleme. Denimo glede investicije v TEŠ 6, ki je težka 1,2 milijarde evrov, še včeraj pa je bila ocenjena na 600 milijonov evrov. O tem je treba razpravljati odgovorno, ker se bodo s to investicijo soočali rodovi za nami. V Zaresu smo odprli tudi vprašanje tajkunov. Jasno pa je, da se ti lahko odpiranje takšnih tem maščuje.

Zakaj bi morali državljani glasovati za zakon o RTV Slovenija?

Zaradi tega, ker si zagotovo zaslužijo dober program, ker morajo vedeti, kam gre njihov denar, ko plačujejo RTV prispevek in ker je sedanji zakon slab. To vemo že od prvega aprila leta 2005, ko je po hitrem postopku prišel na mizo, z enim podpisom, z enim avtorjem zakona. Zakon ni imel podpore stroke, v nadaljevanju so se od programa RTVS začeli odmikati tudi gledalci in poslušalci, ki so izgubil zaupanje vanj.

Še konkretneje - katere tri pomembne rešitve iz zakona bi izpostavili?

Ta zakon prinaša zelo skrbno upravljanje z našimi sredstvi. Vsi plačujemo 12 evrov na mesec za RTV prispevek, zato je zelo pomembno, da ne prihaja do malverzacij in manipulacij. Če hočemo imeti vsebine, ki so v javnem interesu, moramo zagotoviti avtonomno in neodvisno RTVS, ne pa da imamo inštitucijo, na katero vpliva politika in ki je vodena dobesedno z marionetami.

Dokazi o tem so na dlani tistim, ki znajo dobro opazovati. Sicer pa ni treba biti strokovnjak in analitik ali pa poznati raziskav, ki govorijo o velikem padcu gledanosti, še posebej informativnih programov RTVS. Zakon smo pisali dolgo, dialoško. Zagotavlja odgovorno vodenje nadzornega sveta in same RTVS, poleg tega v RTVS vrača civilno družbo. Nesramna laž je, da bi kakorkoli uvajali kakršnokoli privatizacijo. RTVS ohranja svoje poslanstvo, da je javni servis, ki mora zagotavljati kulturne, izobraževalne in vse druge vsebine, ki morajo biti kakovostne.

Nasprotniki zakona pravijo, da vaš zakon pomeni odmik od javnega zavoda, in ponavljajo očitke o komercializaciji.

V bistvu je RTVS javni zavod, ki pa je drugače organiziran tam, kjer so javni zavodi šibki, se pravi glede vodenja ter odgovornega in transparentnega nadzorovanja. Povečali smo torej odgovornost. Če na primer uprava ne zagotovi dovolj kulturnih vsebin, lastne produkcije ali vsebin neodvisnih producentov, kot se dogaja zdaj, jo je mogoče odpoklicati. To pomeni zelo visoko stopnjo odgovornosti, kar ščiti javni interes.

Iz vaših vrst pa je bilo slišati očitke, da je pisanje zakona potekalo prepočasi. Če se malo pošalim, gospod Grims je naslednje leto po prevzemu mandata zakon napisal, ga poslal v parlament in sprejel.

Ja, lepo je priti, zalomastiti in sčistiti ali pa ustvariti pogoje, da ljudje sami odidejo iz določenih inštitucij, ker jim politika izreka nezaupanje. Če so za družbo takšni standardi dela sprejemljivi, potem razumem nezaupanje v to vlado, ki takšnih metod ne uporablja. Povsem enostavno bi bilo napisati zakon, kot ga je napisal Branko Grims. Mimogrede, dve leti je lagal, da zakona ni napisal on, pa mu te laži nihče ni preveč očital. Najprej je to avtorstvo zanikal, potem pa je vendarle dejal, da je to njegovo avtorsko delo z vsemi slovničnimi napakami vred.

Torej, zelo enostavno bi bilo reči, zakon lahko napišemo v eni noči in nikogar ne vprašamo, kaj si o njem misli, ampak tako se v politiki ne dela. Jaz sem v pripravo zakona vključila stroko, ki pri določenih rešitvah ni bila soglasna. Toda na ta način smo postopoma in tudi s kompromisi prišli do rešitev, ki so zagotovo drugačne, kot če bi nastale čez noč.

Lahko se zgodi, da bo zakon na referendumu padel.

V kolikor tega zakona ne bi potrdilo tudi ljudstvo, bi se zgodila škoda ljudstvu. Zakon namreč prinaša rešitve, ki govorijo o razvoju RTVS, na primer nove tematske programe s področja kulture, športa in informativnih vsebin. Zavrnjen bo koncept odgovornejšega gospodarjenja in upravljanja s sredstvi ter koncept večje udeležbe civilne družbe. Okrepila se bo tudi komercializacija RTVS, ki je na žalost postala določen standard. Mogoče je delu politike všeč, da si bo lahko še naprej prisvajala RTVS.

Kaj prinaša osnutek zakona o medijih? Kot razumem, je sedaj spisana najnovejša verzija tega zakona.

Zakon o medijih je v javni razpravi. Zbiramo še zadnje pripombe, nismo ga še zaprli. Glede določenih vprašanj, ki so se v javni razpravi zelo izostrila, smo prosili še za dodatna mnenja in analize. Predstavili pa smo tiste popravke, ki so bili smiselni. Na primer v členu o sovražnem govoru, ki je bil žal napačno razumljen. Zavračam interpretacijo, da je šlo pri prvotnem členu za neke vrsto cenzuro. Zadnja sem, ki bi tako mislila. Še naprej pa menim, da je treba sovražni govor previdno urejati na način, da ga je čim manj ali pa, da izgine iz naših polj razmišljanja.

V katero smer bo šla rešitev, ki sedaj govori o zavezujočem mnenju novinarjev pri imenovanju odgovornega urednika?

Rešitev bo na koncu šla v smer, ki ne bo načenjala ustavnih načel o svobodi izražanja in svobodi gospodarske pobude.

Torej bo besedilo v tem delu zakona spremenjeno?

Da. A spremembe bodo tudi drugje, zato pa imamo javno razpravo.

Kako vidite gospoda Pahorja in njegovo vodenje vlade, njegov stil vodenja?

Seveda je drugačen kot prejšnji predsednik vlade, kjer so se stvari dogajale na bolj vojaški način. Pahor nima takšnega pristopa. Prisluhne argumentom in ustvarja dialog. Očitajo mu, da je tega dialoga preveč. Toda temu se je zavezal in tega se drži.

Vas alternativci vidijo na Metelkovi?

Pogosto grem na Metelkovo. Včasih se mi zgodi, da grem zvečer v zgodnejših urah na neko predstavo ali dogodek, ki je, grobo rečeno, bolj eliten, priznan, odmeven. Po takšnem dogodku sem velikokrat na Metelkovi na kakšnem predavanju, predstavi ali odprti tribuni. Rada imam ljubezen in naboj, ki ju opazim pri umetnikih, ki delajo z drugačnimi sredstvi in pristopi.