O pravi izbiri: Če bi človek iskal idealnega partnerja, bi bil verjetno celo življenje raje sam

O tem, da je s svojo umirjeno retoriko in držo všeč Slovencem, pa naj prihajajo z levega ali desnega konca do skoraj do vrelišča zagretega političnega kotla, je bilo že prelitega nekaj črnila. Pa vseeno, priznati moramo, da je v političnem vakuumu, kjer obstajata dejansko le dve opciji, Pahorjeva SD in Janševa SDS, še kako mamljiva misel, da bi naš sogovornik skupaj s skupino "resetatorjev" kljub političnemu nedelovanju presenetil in državljanom morda ponudil alternativo. Že na naslednjih volitvah. Kljub žolčnim razpravam o predčasnih volitvah, trenutno smo v političnem vakuumu, se ni zgodilo nič. Kaj lahko pričakujemo, kaj bo aktualna vlada jeseni ponudila državljanom? Predčasne volitve so v zraku. Vprašanje je samo, kdaj bo do volitev prišlo; ali po Pahorjevem scenariju šele enkrat spomladi, maja, junija, kar bi komaj da bile predčasne volitve, saj so redne volitve na vrsti septembra, ali že prej. Vse je odvisno od tega, kako bo premierju jeseni uspelo prebroditi rekonstrukcijo vlade, ki bo nujno potrebna. Zdaj je ostal brez nekaj ministrov in bo moral potegniti neko potezo, s katero bo prišel v državni zbor; ali bo predlagal imenovanje novih ministrov ali prestrukturirnje vlade z zmanjšanjem števila ministrstev. Tudi v tem primeru bo moral priti v parlament s spremembo zakona o vladi in s ponovnim hearingom in imenovanjem nekaterih ministrov. Tudi če bi kateri od obstoječih ministrov prevzel še kakšen resor, bi moral iti skozi hearing in imenovanje. Na neki točki Pahorja čakajo pomembna glasovanja v parlamentu in tam je glede na manjšinsko podporo vladi možno, da se mu zalomi, zato lahko pride do predčasnih volitev prej. Moja ocena je nekako 50 : 50. 50 odstotkov dajem možnosti za predčasne volitve še v tem letu oziroma 50 odstotkov volitvam spomladi naslednje leto.

Kaj to pomeni za Pahorjevega naslednika, za tistega oziroma tisto stranko, ki bo na volitvah zmagala? Naslednji mandat bo izjemno težak. Slovenija je namreč zabredla precej globoko, predvsem v javnofinančnem smislu in tudi glede na druge kazalnike. Če pogledamo ključne kazalnike, torej gospodarsko rast, konkurenčnost, primanjkljaj, zadolžitev – v vseh teh parametrih je Slovenija krepko nazadovala. Pa ne le zaradi globalne krize, ker so v principu nazadovale vse države. Problem je v tem, da je nazadovala bistveno hitreje. Če smo bili leta 2008 še nad 90 odstotki povprečne evropske razvitosti, smo zdaj padli precej pod 90 odstotkov, torej smo začeli nabirati zaostanek. Če smo bili leta 2008 na svetovni lestvici konkurenčnosti dvaintrideseti, smo zdaj padli za 20 mest. Če smo bili leta 2008 še med najmanj zadolženimi evropskimi državami – govorim o javnem dolgu, za katerega je odgovorna vlada, o dolgu države in javnega sektorja, ne o dolgu gospodarstva, zasebnega sektorja – smo v zadnjih treh letih imeli najhitreje rastoč dolg. To so trendi, ki so skrb zbujajoči, zato pravim, da bredemo v močvirju, in tisti, ki bo prevzel naslednji mandat, bo imel zelo težko delo.

Po vaših ocenah bo to Janševa SDS. Če gledamo trenutno situacijo, javnomnenjske raziskave in politično ponudbo, potem bosta to z veliko verjetnostjo Janez Janša in SDS, seveda pa ne morem tega napovedati z gotovostjo.

Imamo kakšno drugo alternativo? Če bodo na "polici" obstoječe politične stranke in če recimo Janša v tem času ne bo delal kakšnih hudih napak, potem mu zmaga verjetno ne bo ušla. Tisto, kar lahko premeša karte, je seveda kakšna nova, dodatna ponudba na političnem prizorišču. Javnomnenjske raziskave kažejo še na nekaj, in sicer da obstaja prazen prostor, torej velik delež tistih, ki z obstoječo ponudbo niso zadovoljni in se ne opredeljujejo za nobeno od obstoječih političnih strank. Delež teh je krepko narastel.

Podpora vladi je po zadnjih javnomnenjskih raziskavah katastrofalno nizka, okoli sedem odstotkov volivcev jo podpira. Na kateri ključni točki sta ta vlada oziroma Pahor realno pogrnila na izpitu? Predvsem se ni izkazal kot sposoben voditelj, kot sposoben predsednik vlade. Ljudje ga parcipirajo kot neko čisto simpatično, prijazno, pozitivno osebnost, ki pa nima "liderskih" sposobnosti. Uvideli so tudi ogromen razkorak med retoriko in realnostjo. In to je očitno tisto, kar ljudje v politiki zamerijo. Najboljši recept je, da govoriš tisto, kar misliš, in delaš, kar govoriš. Pri Pahorju tega ni bilo. Sposoben je vneto zagovarjati eno stališče in potem se že čez 14 dni zgodi nekaj popolnoma nasprotnega. Ali je sam naredil ali pa je dovolil, da se je zgodilo nasprotno. Nobene konsistence v vodenju, upravljanju, nobenega strateškega načrta. Imam občutek, da vlada ni vedela, zlasti ne predsednik vlade, kaj sploh hoče, in tudi takrat, ko se mu je zabliskalo, kaj hoče, se to ni zgodilo. To je osnovni problem.

Pahor nima vodstvenih sposobnosti, na drugi strani Janši priznavate, da je dober strateg, da pa mu manjka primerne komunikacije, da je preoster, preciničen. Torej moramo najti nekoga, ki bo imel vse potrebne lastnosti. Če bi človek iskal idealnega partnerja, bi bil verjetno celo življenje raje sam, mislim da je to rekel Janez Šušteršič. V politiki je nekaj podobnega, saj nikoli ne bomo popolnoma zadovoljni. Jasno, da si želimo, da bi prišel nekdo boljši od tega, kar se nam zdaj ponuja, ampak ali se bo to zgodilo, ali je kdo motiviran za to, to je vprašanje. Drži, kar ste rekli, pri Janši njegove vodstvene sposobnosti zelo spoštujem, zlasti strateško vodenje, da se postavi cilje, da se jim sledi in se tudi spremlja njihovo realizacijo. Dejansko pa bi bilo lepo, če bi bil v komunikaciji malo mehkejši, če bi recimo tudi tekmecem priznal, kar je bilo dobro narejeno.

Videti je, da volivci Janši manj zamerijo nekatere napake kot drugim predstavnikom raznih strank. Če spomnim samo na Golobičevo izjavo o Ultri, ki je njega in Zares precej zaznamovala. Janši se nobene afere po javnem mnenju ne poznajo, mu ne škodujejo. Po vaših ocenah so tri stvari, ki so odnesle Janšo; poleg komunikacije afera patria in vaša plačna reforma. Ne vidim razlike v obdobju, ki je pred nami; patria ostaja aktualna, plačna reforma še vedno razburja, komunikacija ostaja ista, poleg tega pa so ljudje naveličani ideoloških tem. Zakaj bi torej ljudje volili SDS oziroma Janšo? Enostavno zato, ker so zdaj imeli možnost videti dva zaporedna mandata z dvema akterjema, ki bosta verjetno ostala na sceni pred naslednjimi volitvami. In ta dva mandata lahko primerjajo. Med SD in SDS je bilo manj kot dva odstotka razlike, ljudje so očitno rekli, nismo povsem zadovoljni, dali bomo priložnost Pahorju. Ki je tudi, še enkrat poudarjam, nastopal z izjemno všečno retoriko, veliko tistega, kar je rekel, bi vsakdo takoj podpisal. Bi bilo kaj drugače, če nas vmes ne bi doletela gospodarska kriza? Bi Pahor v vsakem primeru padel? Verjetno bi njegova nesposobnost manj prišla do izraza, kot je v krizi. Od vlade nihče ni pričakoval čudežev, da bi recimo leta 2009 imeli pozitivno, 5-odstotno gospodarsko rast. A kar pričakuješ, je to, da bo krmarila na način, da nam vsaj ne bo šlo slabše kot drugim državam. Ta primerjava z drugimi kaže, da smo jo odnesli bistveno slabše.

Kar zadeva preostale razloge; Patria je še vedno v zraku, nekje lebdi, nikjer nič otipljivega, nič konkretnega, do nobene razsodbe ni prišlo in še vedno ostaja na religiozni ravni. Ali verjameš ali pa ne. Kar zadeva plačni sistem, se zadeva počasi bistri. Pred tednom, dvema je vlada dobila poročilo OECD o reviziji plačne reforme v Sloveniji, kjer je ocenjena zelo pozitivno. Rečeno je bilo, da je bila ta reforma "dosežek" in izboljšanje in celo, da je vlada reformni proces vodila "inovativno in iznajdljivo". V bistvu so nas pohvalili. In še to moram spomniti, plačna reforma je rezultat dela treh zaporednih vlad, Drnovškove, Ropove in Janševe, gre za izrazito medstrankarski projekt.

Očitki so, da je plačna reforma ustvarila povišanje plač v javnem sektorju. Če smo natančni, bomo videli, da je bila rast plač v času pred reformo, ki se je začela leta 2002 z zakonom o sistemu plač, v javnem sektorju od leta 1995 do 2001 29,5-odstotna, v gospodarstvu pa v istem obdobju 18,2-odstotna. Javni sektor je takrat zdivjal zaradi "dodatkomanije", zaradi ločenih zahtev po dodatkih. Od 2002 do 2007, ko so tekla pogajanja, so plače v javnem sektorju zrasle za 3,7, v gospodarstvu za 16,3 odstotka. Prišlo je praktično do popolne zamrznitve plač. Ko so bile kolektivne pogodbe sklenjene, so bila – glede na večletno zamrtznitev logično – predvidena določena povišanja, a tudi če odštejemo letio 2009 in 2010, je rast plač v javnem sektorju od leta 2002 do leta 2010 še vedno za 11,1 odstotka nižja kot v gospodarstvu. In še ko bo javnemu sektorju plačano, kar je še ostalo, tretja in četrta tranša, bo ta rast od začetka reforme do njenega konca še vedno nižja kot v gospodarstvu. Poleg tega bomo imelo urejen in pregleden sistem, ki bo pametni vladi omogočal, da v nadaljevanju obvladuje plače. Bolj ko se bo odmikalo to leto 2008, ko je bilo videti, kako zgrešena je bila ta reforma, bolj se bo kazalo, kako zelo pozitivna je bila. Pa si zanjo, še enkrat povem, ne pripisujem zaslug.

V kolikšnem času bo novi vladi uspelo speljati tako potrebno pokojninsko reformo? Mislim, da bi bilo pametno, da si za to vzame prvo polovico mandata, dokler bo še imela močno javnomnenjsko podporo. Bilo bi tudi pametno, da si vzame veliko časa za usklajevanje s socialnimi partnerji, da resno prisluhne sindikatom v tistih točkah, kjer so imeli pripombe na Svetlikovo reformo, in da poskuša doseči čim širši konsenz v politiki in s socialnimi partnerji, preden gre z reformo v parlament. Če tega ne bo naredila, jo čaka enaka lekcija, kot jo je doživela Pahorjeva vlada. Torej izgubljen referendum.

Če se še enkrat vrnem k resetatorjem; če se ne boste organizirali v kakšno politično alternativo, kakšna je dejansko vaša vloga; da nas volivce samo dražite ali boste konkretno prispevali k ureditvi razmer? Če spet citiram Šušteršiča, on pravi, da s tem svojim pojavljanjem dvigujemo zavest aktivnega državljanstva. Ljudi poskušamo ozaveščati, da morajo od politike in politikov zahtevati več. Na ta način pa verjetno vplivamo tudi na politične stranke, da poskušajo dvigovati kakovost svoje ponudbe. In navsezadnje s to latentno možnostjo, da se morda iz te skupine razvije kakšna lista ali politična stranka, tudi malo vplivamo na to, da se stranke nekoliko ustrašijo konkurence in poskušajo zato dvigniti raven svoje ponudbe.